Do tovrstnih učbenikov in vodnikov gojim permanentno skepso, a ljudje smo sila različni, razplet naših življenj pa bistveno manj. Vsekakor pa me zanima, zakaj bi ženska po 50. letu, na vrhuncu moči, ob odraslih otrocih in odloženih dolgoletnih družinsko-gospodinjskih obveznostih, sploh še želela ponoviti to vajo izčrpavanja. Sploh če so jo zaznamovale negativne partnerske izkušnje. Pa poskusimo izvedeti.
Pred desetletjem ste se ločili in zato je bržčas zdaj nastala vaša knjiga Vsi najboljši (še) niso poročeni. Kaj nam lahko zaupate o svojem zakonu? Zakaj menite, da z(a)veza ni uspela?
Tako je, a ločitev pravzaprav ni bila vzrok za nastanek moje knjige, pač pa samo nujni pogoj. Pravi vzrok je ta, da sem se v kasnejših letih naučila, kako najti novega, pravega življenjskega sopotnika. A če pogledam na začetek: decembra 2013 sem se po dvajsetih letih zakona odločila, da je dovolj, februarja 2015 je bilo končano na sodišču.
V drugi polovici svojega zakona sem bolj ali manj ves čas ugotavljala, da to res ni to, kar bi si želela zase, a se je bilo s to ugotovitvijo težko sprijazniti, še manj pa potem v zvezi s tem kaj narediti. Prijateljice in mama so mislile, da je moj zakon super. Mama je nekaj sumničila, a sem jo vedno ustavila – mami, to se tebe ne tiče, ne vmešavaj se.
Mislim, da sem se za svojega bivšega moža odločila tako, kot se večina mladih: na osnovi privlačnosti, kemije, zaljubljenosti, ker je pač prišel in me je hotel, in računajoč na srečo – dajva, potem bo pa že šlo. Ne da bi dobro poznala sebe, svoje želje, svoje vrednote, ne da bi dobro pogledala, kdo on sploh je. In brez dobrega zgleda, kaj dober zakon je, pri starših. Menila sem, da kdor izbira, izbirek dobi, in da so vsi najboljši že oddani in da nobena zveza ni samo z rožicami postlana.
Spomnim se, da sem pred poroko močno oklevala in omahovala (čeprav sem bila noseča) –, a sem se vseeno poročila. Če bi imela to znanje, ki ga imam danes, bi se gotovo drugače izteklo. Po ločitvi sem dolgo razmišljala, zakaj zakon ni uspel, in prišla do ugotovitve ...
