Bojana Beović: Mi vedno dvomimo in iščemo nove dokaze ter podatke
Specialistka infektologinja, profesorica na medicinski fakulteti, zaposlena na infekcijski kliniki UKC Ljubljana, in nova predsednica Zdravniške zbornice Slovenije prof. dr. Bojana Beović, dr. med., nam vliva upanje, da bomo premagali virus. Tudi zato ste jo bralke in bralci revij Ona in Onaplus, izbrali za Slovenko, ki je najbolj zaznamovala leto 2020.
Kaj menite o tem, da so vas bralke in bralci izbrali za Ono 365?
Na žalost ... (Pokima.) To sem rekla zato, ker predvidevam, da me ne bi bilo med nominiranimi, če ne bi bilo epidemije, kar bi bilo odlično, kajne? Ker sem v toku dogajanja, me ljudje v dobrem in slabem povezujejo s prizadevanji za nadzorovanje epidemije in posledično z bremeni, ki se nalagajo v vsakem v novonastalih okoliščinah. Ljudje tudi znajo presoditi, zlasti če nekdo večkrat nastopa v medijih, kdaj pripoveduje stvari, ki jih želi povedati in v katere verjame, in kdaj ima druge razloge.
Absolutno dobrega tukaj ni. Vse je samo malo boljše. Večje zaupanje stroki in upoštevanje ukrepov bi bila za vse nas bolj koristna. Zakaj se to ni zgodilo, je težko reči.
To, da vam zaupamo, je zelo pomembno za boljše obvladanje epidemije, občutek zaupanja ohranja tudi pozitivnost, da vendar ni čisto ušlo nadzoru tisto zlovešče, kar je povsod okoli nas.
Ne bom trdila, da je vse, kar povem, res, ker tudi sama nimam vseh podatkov, a govorim tisto, kar vem, o tem, kar poznam in v kar verjamem. O širjenju virusa vsak dan izvemo kaj novega in razumljivo, da se posledično spreminjajo ukrepi za obvladovanje covida-19. Za vse nas, ki moramo živeti v tem času, je pomembna prožnost. Ukrepi niso uvedeni iz načelnih razlogov, da bi bili denimo namerno pretirani ali predolgo vzdrževani, oziroma tudi nasprotno, ampak kot odgovor na potek epidemije. Včasih se zgodi, da res ne vemo več, kaj, kje in kako, saj je veliko vplivov, želja, interesov. Tega se žal očitno ne da preprečiti.
Decembra smo zaradi okužb dosegli prvo mesto po umrljivosti, velika je zaskrbljenost zaradi novih različic, ki se hitro širijo. A so ljudje, ki se delajo, da epidemije ni. Kako se vas to kot strokovnjakinjo in tudi čisto osebno dotakne?
Na mojem strokovnem področju poznamo pojav iz cepljenja. In nasprotnikov cepljenja. Zdaj je podobno. Zanikanje znanosti in dejstev na eni strani izvira iz nesprejemanja sorazmerno hitrega napredka znanosti v primerjavi z razvojem človeka. Delno je to razumljivo, ker če nečesa ne razumemo, se temu upremo. Potem so tu posamezniki, ki živijo od tega, da nekaj pripovedujejo, pri čemer je bolj kot vsebina pomembno to, da je drugim čim bolj zanimivo in nenavadno. In so tudi ljudje, ki jim je takšno delovanje morda bolj iskanje pozornosti iz drugih razlogov. Zato vedno trdim, da je naša dolžnost ljudem približati dejstva, zakonitosti, ugotovljene v znanstvenih raziskavah, in da je to pravzaprav vse, kar lahko naredimo.
Preganjanje drugače mislečih ali neposredno soočenje po navadi ni smiselno. Med drugim zato, ker so njihova izhodišča bistveno bolj absolutna. Najbrž ste opazili, da v medijih nastopajo neprimerno bolj suvereno kot večinoma zdravniki ali drugi strokovnjaki. Mi vedno dvomimo, v nobene rezultate pravzaprav ne verjamemo stoodstotno, iščemo nove dokaze in podatke. To seveda v javnem nastopu lahko pomeni negotovost, v resnici pa želimo biti pošteni in dosledni.
Kako ocenjujete vpliv svojega delovanja na ljudi, na družbo?
Pričakovala bi, da je zaupanje v stroko v takih okoliščinah vendarle večje. To je res zoprna situacija, posebno ker smo sami sebi podaljšali ukrepe. V evropskih državah se je epidemiološka krivulja obračala navzgor in navzdol, lahko so začeli rahljati ukrepe, pri nas pa ni bilo manevrskega prostora in tri mesece nismo dočakali izboljšanja, do res pred kratkim. Prevečkrat slišim, da denimo omejitev na občinske meje ni koristna ali da je množično testiranje nesmiselno – a vsak od ukrepov šteje za zajezitev okužbe. Če bi želeli izluščiti, kateri je boljši, je to tudi eksperimentalno praktično nemogoče dokazati. Ljudje pa seveda želimo slišati: »To je absolutno dobro.« Absolutno dobrega tukaj ni. Vse je samo malo boljše. Večje zaupanje stroki in upoštevanje ukrepov bi bila za vse nas bolj koristna. Zakaj se to ni zgodilo, je težko reči. Bržkone bo stvar prihodnjih raziskav tudi, zakaj nismo dosegli družbenega dogovora, da je treba covid-19 obvladati. Morda se bomo o tem pogovarjali toliko časa, kot se o koncu druge svetovne vojne, kar ni nič dobrega.
Tisto, o čemer moramo zdravniki razmišljati in o čemer že poteka razprava, je, kako mora biti zdravstvo urejeno, da uporabniki dobijo, kar potrebujejo. To je bistveno. Če se poenotimo o tem, bomo naredili sistem, ki bo deloval. Parcialne interese je treba dati na stran.
Virus nas spreminja, a bržkone je še prezgodaj govoriti, ali smo se iz epidemije česa naučili?
Sredi epidemije sem bila bolj optimistična, da nas bo virus spremenil, zdaj sem precej manj. V človeku je želja po preživetju, ki ga vleče naprej. Mislim, da bomo z leti začeli ignorirati vse to, kar bi se mogoče lahko naučili, zaradi svoje želje živeti normalno, kot imamo navado reči. Ne nazadnje se nekaj takega pri nas že izraža ob sproščanju ukrepov. Res smo izkusili kalvarijo, a če se bomo v prihodnjih tednih pretirano sprostili, se bo to hitro pokazalo z višjim številom okuženih.
Cepljenje je zaviralec, da se virus ne bo več širil po populaciji. Smo prišli do točke, ko se bomo prav odločili in se cepili, no, vsaj večina? Najbrž bodo vedno obstajali državljani, ki se bodo ukvarjali z vašo pričesko in teorijami zarote, namesto s tem, da dosežemo primerno precepljenost?
(Smeh.) Trenutno ni velikih težav s tistimi, ki so proti cepljenju, ker je cepiva malo in ljudje komaj čakajo nanj. To je najboljša reklama za cepivo. Seveda se nam zna zgoditi, da se bodo bolj aktivno poznala mnenja proti cepljenju, ko bo na voljo več cepiva in preden bo precepljenih vsaj sedemdeset odstotkov populacije. Ko ljudje zanikajo virus, so proti cepljenju in proti ukrepom iz številnih razlogov, ki nimajo dosti zveze z epidemijo, je to treba vzeti za dejstvo. Je, kot je, in v tem je treba iskati pot.
Kaj porečete na to, da človek lažje prenese marsikaj, če na zadeve gleda pozitivno? Kako se izognete malodušju, da vam na kakšen slab dan ne pride do živega?
Malo z gibanjem, predvsem pa z mislijo na to, kaj je v življenju res pomembno. Ob tem postane mnogo stvari preprostih in rešljivih.
Kot predsednica Zdravniške zbornice Slovenije boste morali zagristi v marsikatero kislo jabolko.
Prav gotovo, to je treba pričakovati. Katero bo prvo, težko rečem. Daleč od tega, da bi bila funkcija lahka, častna. V slovenskem zdravstvu je kup odprtih vprašanj. Na nekatera seveda zbornica ne more odgovoriti, ker gre za družbeni dogovor, kako bomo imeli zdravstvo urejeno, a znotraj zdravništva moramo imeti poenotena stališča, kaj se nam zdi pomembno za spremembe. Tisto, o čemer moramo zdravniki razmišljati in o čemer že poteka razprava, je, kako mora biti zdravstvo urejeno, da uporabniki dobijo, kar potrebujejo. To je bistveno. Če se poenotimo o tem, bomo naredili sistem, ki bo deloval. Parcialne interese je treba dati na stran. Ko je sistem urejen tako, da res dobro služi bolniku, je nemogoče, da bi bila izvajalska stran nezadovoljna. Tu bi bilo treba najti konsenz in ga predlagati politiki.
Javno zdravstvo je javno s stališča bolnika – da ima dostop do zdravstva kot javne dobrine in se financira na način, ki je v državi uveljavljen. Velikokrat se govori o javnem zdravstvu in misli s tem državno, to je ustanov, ki so last države. Zdravstveni dom ni za uporabnika nič bolj javen od koncesionarja. Pomembna je povezanost vse mreže.
Javni zdravstveni sistem se zaradi epidemije covida-19 spoprijema z dodatnimi izzivi, kajne?
Najprej mislim, da bi moralo biti opazneje to, da pri nas zaradi epidemije nismo doživeli kolapsa zdravstva. Slovenija je majhna in mrežno dobro organizirana, kar je bilo za epidemijo pomembno. Druga tema pa je, kaj je javno zdravstvo. Javno zdravstvo je javno s stališča bolnika – da ima dostop do zdravstva kot javne dobrine in se financira na način, ki je v državi uveljavljen. Velikokrat se govori o javnem zdravstvu in misli s tem državno, to je ustanov, ki so last države. Zdravstveni dom ni za uporabnika nič bolj javen od koncesionarja. Pomembna je povezanost vse mreže. Tako je treba v Sloveniji razmišljati o ohranjanju javnega zdravstva.
Onaplus
Vam je bil članek všeč? Podprite nas z naročnino in pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin – že od 7,99 € na mesec.
