Migrene, bolečine po telesu, nenehni prehlad in težave z dihanjem so bili samo nekateri simptomi, ki so Anjo Pinter izčrpavali dolga tri leta. Nihče od zdravnikov specialistov, ki jih je obiskala, ji ni ponudil odgovora, še več, mislili so, da si bolečine izmišljuje.
Šele ko je stvari vzela v svoje roke in začela iskati odgovore na lastno pest, je končno našla skupino žensk, ki ji je odprla oči. Vse so trpele za boleznijo prsnih vsadkov, o kateri je v tujini napisanega že precej, pri nas pa še vedno ni priznana in so zato bolnice glede zdravljenja prepuščene same sebi.
O povečanju prsi ste sanjali že kot deklica, in ko ste željo z lepotno operacijo pri 21 letih uresničili, se je vse zdelo čudovito, kajne?
Tako je, večje prsi so bile moja največja želja in že v devetem razredu osnovne šole sem bila odločena, da bom šla na operacijo. Ponosna sem bila namreč na svoje telo, bila sem zelo suha, hodila sem v fitnes, skrbela za postavo, se zdravo prehranjevala, ves čas pa čutila, da mi do končnega videza, ki sem si ga želela, manjkajo samo še poudarjene prsi. To je pač takšen predel telesa, ki ga z vadbo ne moreš natrenirati. Če nimaš izrazitih, so prsni vsadki edina rešitev. Ko sem do 21. leta prihranila dovolj denarja za operacijo, in želja v meni kar ni popustila, so tudi domači pristali na to, da grem na poseg.
Kako ste se počutili po operaciji?
Zadovoljna in srečna. Prva dva meseca po posegu sta bila sicer mučna, a me ni skrbelo, saj sem vedela, da telo po operaciji potrebuje čas, da se privadi na vsadke, že koža se mora raztegniti na novo velikost prsi. Ko so se rane zacelile, je bilo prvo leto vse super. Nato pa so se začele težave, ki pa jih sprva sploh nisem povezala s prsnimi vsadki.
Nam lahko zaupate, kakšne težave so to bile?
Prvi čudni znak je bila ostra bolečina v prsih. Pred operacijo nisem bila še nikoli v življenju bolna, po posegu pa so se mi začele vrstiti ...
