Ana Štimac je trdno prepričana, da je vedno mogoče najti pot, ne glede na težke in boleče izkušnje, ki nas doletijo. Ko se ji je zdrobil gleženj, se je po dolgotrajnem zdravljenju odločila za amputacijo noge. Ob tem je čutila olajšanje in spoznala, da se nima smisla oklepati nečesa, česar več ni.
Izguba noge pa zanjo ni bila edina preizkušnja. Pri šestnajstih letih je namreč zanosila in postala mama samohranilka, česar nikakor ne obžaluje, saj je zelo ponosna na hčerko, ki je danes stara dvajset let. »Ko sem rodila, sem bila trdno odločena, da moji otroci ne bodo nikoli lačni ljubezni,« pravi Ana, ki se tega drži v odnosu s hčerkama.
Kaj se je zgodilo, da ste se odločili za amputacijo noge?
Neki večer sem se vrnila s treninga brazilskega jiu-jitsa, ki sem ga oboževala. Zunaj sem imela mačko, ki sem jo želela poiskati, da bi šla z mano v hišo. Ko sem jo iskala, sem stopila na zelo poševno škarpo in pri sestopu mi je čevelj obrnil stopalo navzven pod točno določenim kotom, zato je prišlo do odprtega zloma in zdrobljenega gležnja.
Nato je sledilo zdravljenje – vstavitev vijakov in ploščic, obenem pa sem imela še bakterijsko okužbo, ki je zelo hitro napredovala po kosti navzgor, in to se je potem zakompliciralo do te mere, da je bilo potrebnih več kot deset operacij.
Za amputacijo sem se odločila sama, ker je bilo toliko komplikacij, nepredvidljivosti, kako se bo vse skupaj končalo. Po letu in pol sem imela dovolj operacij, bolečine, zdravil, ker je bilo treba zdraviti celo telo, zato sem jemala antibiotike, protibolečinske tablete …
Bila sem brez noge, brez zaposlitve, na bolniškem staležu, brez avtomobila in vozniškega izpita … Kljub temu sem vedela, da moram čim prej stran, sicer bom propadla kot oseba.
