Za fotografiranje je izbrala jezero, ki ga dobro pozna že iz otroštva. »Obožujem Cerkniško jezero. Čudovito je ne glede na letni čas, saj tam lahko najdeš svoj mir. Nanj me vežejo lepi spomini, ko sem se kot otrok poleti v njem kopala, pozimi na njem drsala. Zadnje čase pa po njem pogosto veslam,« pove Ana Petrič, ki smo jo v zadnjih letih spoznali po delu s starejšimi in projektih na tem področju.
Pred kratkim se je njena pot na delovnem mestu, zaradi katerega jo je javnost spoznala, končala. Zgodba je odzvanjala v medijih in tudi na družabnih omrežjih, Ana pa pravi: »Grem naprej, še bom delala dobro, morda samo manj na očeh javnosti.«
Za vami so verjetno kar turbulentni tedni, zato vas najprej vprašam – kako ste?
Če bi rekla, da sem odlično, po vsem, kar se mi je zgodilo, ne bi bila iskrena. Sem pa bolje, ker sem enkrat za spremembo začela pomagati tudi sebi in ne le drugim. S prijateljico sva se že pred časom dogovorili, da greva prehodit hrvaški Camino, nato pa sva ubrali svojo pot in se ustavljali na najlepših kotičkih, obalah, posedali in opazovali naravo, se veliko pogovarjali ali samo v tišini hodili.
Zadnji dan najine poti mi je omenila, da čez dva dni odleti na neobljuden kraj. Preverili sva razpoložljivost letalskih vozovnic in se podali v nekaj, kar mislim, da me je vrnilo k mojemu bistvu. Med sedenjem na vrhu vulkana, bosonogo, po prehojenih tisočih korakih po toplem pesku, opazovanju polzenja mivke skozi moje roke, butanju oceana v moje telo, gledanju sončnih zahodov in okolju, ki temeljito očisti misli, duha in telo, ugotavljam, da se je vse zgodilo z razlogom.
Le način je bil brutalen ...
