Alfi Nipič ima za sabo bogato glasbeno kariero. Širši javnosti se je najbolj vtisnil v srce s skladbo Silvestrski poljub iz leta 1971, ki je še vedno ena najpogosteje predvajanih pri nas v decembrskem času.
Skoraj dve desetletji je bil član narodnozabavnega Ansambla bratov Avsenik, ki velja za najuspešnejšo slovensko glasbeno skupino v svetovnem merilu. Še vedno se občasno pojavlja na domačih in tujih odrih ter publiko navdušuje s svojim petjem.
V kratkem bo izšla njegova avtobiografija Alfi 60, junija pa bo svoja vrata obiskovalcem odprl tudi njegov muzej. Alfi Nipič je v intervjuju obujal spomine na svoje otroštvo, na glasbene začetke in uspehe, ki jih je žel z Avseniki po vsem svetu.
V pogovoru sva se dotaknila tudi njegovega odnosa do slovenske glasbe, življenjskih vrednot, žene Bebe in tega, kako mu minevajo dnevi na jesen življenja.
Kdaj ste se začeli ukvarjati s petjem?
Ko sem se vpisal na srednjo glasbeno šolo v Mariboru. Petja me je učila profesorica Končič, operna pevka, ki je kasneje postala profesorica, zdaj pa je žal že pokojna. Njej se lahko zahvalim, da me je naučila osnove in pravilno tehniko petja.
V vseh teh letih, ko sem pel pri Avsenikih, nisem imel nikoli nobenih težav z vokalom, saj sem se naučil, da do njih skoraj ne more priti, če pravilno uporabljaš svoj glas. Številnim težavam se namreč lahko izogneš, če upoštevaš pravila, ki jih pridobiš v glasbeni šoli.
Katere vrednote so vam najbolj pomembne?
Poštenost, prijateljstvo in spoštovanje tistih ljudi, s katerimi živiš in si z njimi v rednem stiku. To so družina, prijatelji in občasni znanci. Tudi odnosi z znanci, ki ti predstavljajo nekakšno vez z otroštvom, so nekaj posebnega, saj lahko z njimi obujaš spomine na pretekle dni.
Z ženo Bebo sta poročena že 50 let. Kaj vas je pri njej pritegnilo na začetku, ko sta se spoznala, in kaj vaju najbolj povezuje danes, po vseh teh letih?
Povezuje naju to, kar upam, da povezuje vse pare, ki živijo skupaj: spoštljiv medsebojni odnos in občutki pripadnosti ob zavedanju, da je to tvoja družina. V druge stvari se običajno ne spuščam, saj to presega mejo, ki je zame sprejemljiva. Zelo nerad govorim o svojem zasebnem življenju. Tudi žena ne mara pojavljanja v medijih.
Kakšno popotnico za življenje ste predali oz. ste želeli predati svojima sinovoma?
Če sem povsem iskren ...
