Ne le pevka, tudi igralka in pisateljica se je pred leti sicer umaknila iz javnosti, a vseeno z veseljem privolila v telefonski intervju za Onoplus.
Pogovor o življenju, vsem lepem in tudi trpkem je tu in tam pobarvalo oddaljeno ptičje petje. Alenkin glas, pa čeprav se naša sogovornica strinja, da staranje ni za mevže, ostaja mogočen. Le upamo lahko, da ga bomo kmalu slišali v živo vsi. Ne le sosedje, ki kar ne morejo verjeti, da ima, ko poje, okna trdno zaprta.
Pred mnogo leti sem brala enega vaših intervjujev. Ne spomnim se podrobnosti, žal, ampak tega stavka do danes nisem pozabila in ga, priznam, odtlej vestno uporabljam okoliščinam primerno. »Raje lulam, kot jočem.« Še zdaj mi gre na smeh. Alenka, kdaj ste nazadnje jokali?
Z leti se je moj solzni kanal presušil, tako da sedaj res ne jokam več. Ker ne morem. To pa ne pomeni, da sem postala skala! Rada bi se zjokala z obiljem solz, saj jok osvobaja. Pa ne gre, in to boli.
Rasla sem v družini, v kateri je mama zelo rada bdela nad mojimi honorarji in jih porabljala z izgovori, da bomo imeli za hišo, za vikend, za sestro, njeno šolanje v Gradcu, za kozmetiko ... Dolgo se sploh nisem zavedala, da vse financiram jaz. To mislim s tem, ko pravim, da sem se pogosto dala na stranski tir. Potem pa se zgodi, da se prikradejo negativne misli, in se čudiš, od kod le so prišle!
Kaj pa je tisto, zaradi česar bi jokali, če bi lahko?
Ko sem izrekla ta stavek, da raje lulam, kot jočem, je bil smešen tudi meni. A vmes so minila leta in zdaj sem že »stara baba«. Telo me zapušča. Kar pa se solz tiče ...
