Ajša Zdovc: Slovenija je tako majhna, da toliko revščine ne bi smelo biti

Ker so šole zaradi slabe epidemiološke slike ostajale zaprte in je bilo veliko otrok ob edini topel obrok, se je odločila, da bi kakšnemu šolarju iz Kranja, kamor je priseljena iz Slovenskih Konjic, skuhala kosilo, če ga potrebuje. Z objavo namere na družbenem omrežju je sprožila obsežni vseslovenski projekt Pomagajmo otrokom do toplega obroka, saj je povezala številne prostovoljce, ki so kuhali kosila ali kupili sestavine zanj, in družine, katerih otroci so bili zaradi najrazličnejših razlogov prikrajšani za topel obrok v času šolanja doma.

Vsak poskuša poskrbeti zase, kar je tudi prav, ampak včasih se moramo ustaviti, ozreti okoli sebe in videti še druge ljudi. Redki so posamezniki, ki bi se spomnili in kar tako pomagali nekomu. Upamo na državo, a na najbolj prizadete skupine ljudi prevečkrat pozabi. Mislim, da kot družba nismo slabi, le malo spodbude včasih potrebujemo. 

Ne zgodi se mnogokrat in zagotovo ne vsakomur, da ne more biti več zgolj nem opazovalec dogajanja v družbi, ampak se aktivno vključi vanj. Katera je bila prelomnica za vas, ko ste rekli, da je treba nekaj narediti in ste to tudi naredili?

Z epidemijo se je naše življenje spremenilo. Stvari, ki smo jih imeli za samoumevne, niso več takšne. Prav tako vsak dan poslušamo in beremo, kako epidemija vpliva na življenje ljudi, še posebno na otroke. Šole in vrtci so se zaprli in kriza se je iz dneva v dan stopnjevala. Vsi smo mislili, da bodo omejitve trajale morda štirinajst dni, tri tedne oziroma največ en mesec. Pa kar ni bilo konca. Nekaj staršev je v tem obdobju ostalo brez službe, nekateri so delali od doma in skrbeli za otroke. Veliko se je govorilo, da imajo nekateri otroci v šoli edini topel obrok in so ga med šolanjem doma izgubili. Med šolanjem na daljavo država ni poskrbela zanje, kar zadeva prehrano. Ne samo za otroke iz socialno ogroženih družin, ampak za vse. Tako sem se nekega popoldneva odločila, da bi lahko kakšnemu otroku iz Kranja skuhala kosilo, če ga potrebuje. Namero sem objavila na facebooku, v skupini Kuhajmo našim malčkom, in odzvalo se je veliko mamic, ki so bile prav tako pripravljene skuhati kakšen obrok v svojem okolišu. Zapis, da smo mamice iz različnih koncev Slovenije pripravljene kuhati za otroke, je dosegel več kot 2500 delitev, v komentar pa se je javilo še veliko prostovoljcev. Zato se mi je zdelo smiselno ustanoviti skupino, namenjeno prav temu, in nastala je pobuda Pomagajmo otrokom do toplega obroka. 

Foto: Špela Ankele

Je v vas vedno živela upornica, da zastavite svoj glas za tisto, kar je prav?

Seveda, od nekdaj sem se zavzemala za stvari, za katere sem vedela, da imam prav. To bo najbolje vedela moja mami, saj sem nemalokrat uveljavljala svoj prav, čeprav včasih neupravičeno. (Nasmeh.) Takšna sem. Ko si nekaj vbijem v glavo, mora tako tudi biti. (Smeh.) 

V obdobju, ko je slaba epidemiološka slika kar vztrajala in se je vsak po svojih najboljših močeh prilagajal novi normalnosti, da bi bilo kar najbolj znosno, sočutja sicer nismo izgubili, a da bi pomislili, kako konkretno lahko še pomagamo, pa ne. Ali to kaj pove o nas kot družbi?

Epidemija je imela oziroma ima vpliv. Vsakega nekako prizadene, naj bo vezano na delo, družino, prosti čas ali kaj drugega. Mislim, da se težko sprijaznimo s trenutnim stanjem. Nekako skušamo zdržati, vendar se naša nestrpnost in slaba volja prej ali slej izrazita. Vsak poskuša poskrbeti zase, kar je tudi prav, ampak včasih se moramo ustaviti, ozreti okoli sebe in videti še druge ljudi. Redki so posamezniki, ki bi se spomnili in kar tako pomagali nekomu. Upamo na državo, a na najbolj prizadete skupine ljudi prevečkrat pozabi. Mislim, da kot družba nismo slabi, le malo spodbude včasih potrebujemo. 

Sem mamica dvojčicama Emi in Mii. Ko sem začela pobudo, sta bili stari 14 mesecev. Bilo je zelo naporno, saj sem skoraj ves dan preživela pri telefonu in računalniku. Še dobro, da sem bila na porodniškem dopustu, drugače ne vem, kako bi zmogla vse to. Imela sem pomoč mame in tašče, ki sta punci malo zabavali, ko sem imela delo. 

Pobuda Pomagajmo otrokom do toplega obroka, ki ste jo začeli, preden je vlada odločila, da bodo v šolah pripravljali tople obroke za otroke iz socialno najbolj šibkih družin, je povezala široko skupino prostovoljcev, ki so pomagali otrokom do toplega obroka ali s sestavinami zanj. Ste si sploh mogli misliti, da se bo razvila v tako obsežen projekt?

Res je. Iz majhne geste je nastal projekt. V življenju si nisem mislila, da bo moj zapis dosegel toliko ljudi, še manj, da bo odziv prostovoljcev tako velik. Slovenci smo res narod, ki stopi skupaj, ko je treba pomagati. Ko je država zagotovila obroke otrokom iz socialno ogroženih družin, smo pomagali tudi tistim, katerih starši so v službi, otroci pa sami doma. Vsak je sposoben za naslednji dan kaj skuhati, da si otrok pogreje, a kakšen dan ne gre in tedaj z veseljem priskočimo na pomoč s toplim kosilom. 

Ajša s polbratom. Foto: osebni arhiv

Ste mamica dvojčicama – nesebična akcija pomoči je bila za vas toliko večji zalogaj.

Ja, sem mamica dvojčicama Emi in Mii. Ko sem začela pobudo Pomagajmo otrokom do toplega obroka, sta bili stari 14 mesecev. Bilo je zelo naporno, saj sem skoraj ves dan preživela pri telefonu in računalniku. Še dobro, da sem bila na porodniškem dopustu, drugače ne vem, kako bi zmogla vse to. Imela sem pomoč mame in tašče, ki sta punci malo zabavali, ko sem imela delo. 

Gotovo se vas je dotaknila marsikatera težka zgodba, a tudi navdihujoča … In vse, s čimer življenje postreže vmes. Kako so ljudje, ki so vam križali pot, osebno vplivali na vas?

Ko se osebno vpleteš v kaj takšnega, je čisto drugače, kot če slišiš in bereš zgodbe v medijih. Osebno se te dotaknejo in včasih sem vse dneve razmišljala o kakšni družini, njeni zgodbi, življenju in trpljenju. Najbolj se me je dotaknila zgodba družine, ki mi jo je izpovedala mamica štirih otrok, ki zaradi mnogo zdravstvenih težav – tudi raka – ne more v službo. Po poklicu je medicinska sestra. Dva otroka sta njena, dva iz moževega prejšnjega zakona in sta se pred kratkim preselila k njim, ko ju je center za socialno delo odvzel biološki mami. Imata 12 in 13 let. Biološka mama in njen partner sta nad njima izvajala psihično in fizično nasilje. Na enega je to tako močno vplivalo, da mora zaradi psiholoških stisk zdaj obiskovati šolo za otroke s posebnimi potrebami, za drugega se močno trudijo, da bi se lahko šolal po klasičnem osnovnošolskem programu. Tej družini smo pomagali tudi z oblačili, saj je biološka mama njuna zakurila in sta prišla v novo družino brez vsega.

Epidemija je stiske ljudi poglobila, a prevečkrat ostanejo skrite, saj se tisti, ki so v težkem položaju, čutijo stigmatizirane. Vam je vzelo veliko energije to, kako sploh priti do ljudi, ki potrebujejo pomoč?

Stigma je res prevelika in zato se tudi ni oglasilo veliko družin, ki potrebujejo pomoč. Preveč jih je sram, da so se znašli na socialnem robu. Povezala sem se z osnovnimi šolami v domačem kraju Slovenskih Konjicah in prek njihovih socialnih delavk prišla v stik z družinami, ki potrebujejo pomoč. Seveda so morale same navezati stik z mano zaradi varovanja osebnih podatkov. Nekaj jih je bilo, a za moje pojme še vedno premalo. 

Nekateri se kopajo v bogastvu, medtem ko drugi dobesedno nimajo za kruh. Država bi morala poskrbeti za socialno ogrožene ljudi, tako otroke kot starostnike. Moje osebno mnenje je, da bi se morale dvigniti plače – pa ne samo za 20 evrov – in pokojnine. 

Vem, odgovor je preobširen, pa vendar, kaj menite, o čem bi bilo treba razmisliti, da bi ljudje lahko dostojno živeli?

Slovenija je tako majhna, da revščine v tako velikem obsegu ne bi smelo biti. Nekateri se kopajo v bogastvu, medtem ko drugi dobesedno nimajo za kruh. Država bi morala poskrbeti za socialno ogrožene ljudi, tako otroke kot starostnike. Moje osebno mnenje je, da bi se morale dvigniti plače – pa ne samo za 20 evrov – in pokojnine. Hrani in drugim življenjskim potrebščinam rastejo cene iz dneva v dan, plače in pokojnine ostajajo bolj ali manj enake. Ne vem, kako si lahko kdo predstavlja, da lahko nekdo preživi s 700 evri na mesec oziroma s pokojnino 300 evrov. To je misija nemogoče, pa če še tako pretehtaš, kam daš vsak cent. 

Košarko je igrala od šestega leta. Jure Zdovc, legenda pod koši, je njen stric. Foto: osebni arhiv

Težko je komentirati dobrodelnost, a kako se počutite ob tem, da ste komu olajšali vsaj kakšen dan?

Vsakič, ko smo komu pomagali, sem se tudi jaz počutila bolje. Že od nekdaj sem na prvo mesto postavljala vse druge, in ne sebe, kar včasih ni prav, vendar – sreča drugih tudi mene osrečuje. Ko vidiš mamico, kako s solzami v očeh sprejme hrano in se ti kar ne neha zahvaljevati, in ko vidiš, da si ji polepšal dan, teden, mesec ... Seveda si srečen, ko veš, da si osrečil drugega. Le kako se ne bi?! 

Skrbi me, v kakšno družbo bosta odraščali hčerki, ali bodo omejitve postale stalnica v življenju. Vse, kar si želim, je, da bi imeli lepo in brezskrbno otroštvo. 

Kako gledate na jutrišnji dan in hčerki, ki ga živita?

Iskreno povedano, zelo me skrbi. Skrbi me, v kakšno družbo bosta odraščali, ali bodo omejitve postale stalnica v življenju. Vse, kar si želim, je, da bi imeli lepo in brezskrbno otroštvo.

Vam je to, da ste vztrajni in borka, dal šport? O vas bomo gotovo še slišali, si mislim.

Verjetno je za to kriv tudi šport. (Nasmeh.) Od šestega leta sem igrala košarko. Nehala sem pred približno tremi leti in mislim, da se v šport ne bom vrnila. Ne, ker ne bi hotela, vendar mi ob službi in dveh otrocih tega čas preprosto ne dopušča več.