Ingrid Divković: Ženske postajajo moški. In izgubljajo svojo celovitost

Ingrid Divković, magistrica hrvaškega jezika, književnosti in filozofije, je avtorica v Sloveniji priljubljenih knjig Vas j*** ego ter Divja ženska, pred kratkim pa je na police prišel njen prvi roman Zdaj živim, v katerem preplete usodo treh žensk, ki druga drugi pokažejo pot iz ujetosti do boljšega življenja. Z ustvarjalnostjo, ki njo intimno hrani in zdravi, Ingrid hkrati ustvarja javno dostopno resničnost, v kateri je največji prostor namenjen ljubezni. A seveda filozofinja na eno najbolj izrabljenih besed tega časa ne gleda površinsko. Ali po njenem lastnem zapisu, ki jih redno javno deli: »Vsak človek si zasluži eno morje in eno nebo. Morje, ki ga bo vodilo v globine v njem, in nebo, ki ga bo v njem vodilo v višine.« Dobiva se sredi deževne Ljubljane, kjer je preživela nekaj dni in mnogo srečanj ob promociji svoje nove knjige.

Foto: Mario Djurkić

Ko sem prebrala vašo zadnjo knjigo, sem opazila, da ste dozoreli z njo. Veliko bolj izčiščena se mi je zdela od prve, a vseeno z globino.

Hvala, to mi veliko pomeni in res je tako. Pravzaprav je ta knjiga bolj pisala mene kot jaz njo. Človek bi od romana pričakoval bogastvo kompleksnosti, vendar je zgodba čista, enostavna. Zadovoljna sem, da sem s svojimi besedili, tudi prek drugih medijev, dosegla raven, na kateri preprosto, življenjsko in neposredno nagovarjam zelo globoke teme. Spominjam se obiskov delavnic kreativnega pisanja, ko so učitelji govorili, da je najteže pisati preprosto in resnično globoko. Konec koncev sem magistrirala iz filozofije in to se v romanu Zdaj živim občuti. (smeh)

Problem današnje družbe je, da na družbenih omrežjih na veliko razglašamo, kako zadovoljni, lepi, srečni smo, a to je samo videz in ravno v takšnih ljudeh je največ frustracij. Neuresničeni ljudje pa so najbolj nevarni. 

Ste knjigo napisali sami, vam je kdo pomagal?

Uh! Kakšno vprašanje, moram priznati, zelo čudno. Ja, imela sem pomočnika, enega in edinega, to je tisti tam zgoraj (pokaže proti nebu), ki me ni pustil, da bi odnehala. Ko me je načela notranja bolečina, sem se namreč za določen čas umaknila, da jo predelam. Po kakšnem mesecu premora se mi je sanjalo o Ani, ki je odšla z vlakom na morje, kot se je zgodilo v moji zgodbi. Nisem vedela, kaj bi z njo, nekako me je bolela, in to na ravneh, na katere nisem bila pripravljena. Pripravljena sem bila napisati roman, nisem pa vedela, da bo tak zalogaj. Tistega jutra sem se prebudila in na zajtrku me je prešinilo, vzkliknila sem: »O Jezus, Ana je še vedno na vlaku!« Moj dragi me je ves presenečen vprašal, katera Ana in na katerem vlaku. »Ana, iz mojega romana,« sem mu pojasnila. Kar oddahnil si je. »Po enem mesecu je že umrla od lakote!« se je pošalil in komentiral nekaj o tem, kako je živeti z umetnikom. (smeh) Moj dragi, ki vse to z menoj preživlja, je pravzaprav moj drugi pomočnik, ko ste me že vprašali. Potem sem se vrnila h knjigi in jo dokončala, zame je zgodba živa in nisem je mogla kar pustiti, da nekje obleži nedokončana.

Slišala sem, da je ena izmed treh junakinj knjige resnična oseba, drugi dve pa sta preplet več žensk. Če ni skrivnost, katera je resnična? Želela bi si, da je Ana, ki je zares samosvoja, čista, navdihujoča.

Je skrivnost. (smeh) Dobro, ja, Ana je ta, ki resnično obstaja. Elena je prototip sodobne ženske, ki v današnjem norem potrošniškem svetu in boju za prividom sreče pozablja nase. Tretja je Naida. In zanimivo je, da nobena ni glavna, vse tri so enakovredne. Načrtno sem izbrala, da zgodba nima junaka in antijunaka, kajti kar se v naši družbi dogaja in želim, da se kaže tudi v mojem pisanju, je ta stroga osredotočenost nase. Jaz, jaz, jaz! Mislim, da smo sami sebi že dolgočasni s postavko o svoji nezamenljivosti. Na neki ravni roman kaže, da nismo sami, tri ženske, ki so s svojimi usodami tesno prepletene, življenjsko vplivajo druga na drugo. V veliki zmoti smo, če mislimo, da s svojim življenjem ne delujemo na druge in da drugi ne delujejo na nas. Včasih tretja oseba vpliva na nas celo bolj kot družinski člani. To sem spoznala s pisanjem, bralci mi pišejo, da sem jim prišla bliže od njihovih bližnjih. Začudena sem, ko pomislim, da žalosti in frustracije mnogokrat ne moremo deliti z najbližjimi, ker se bojimo, da bi bili prizadeti ali da bi naše šibkosti obrnili proti nam.

Kako je živeti s pisateljico? Je res, da pisatelji, čeprav so lahko v zvezi, najbolj živijo sami s sabo?

Res je, to je svet v svetu. Rada rečem, da imam dvojno osebnost, sem introvertirani ekstravert! Po naravi sem volk samotar, veliko časa potrebujem samo zase, ne prenašam avtoritet, moram imeti svobodo prostora, časa, ustvarjalnosti, vsega. Po drugi strani sem domača ženska, podobna svoji mami, ki ljubi dom, želi družino, svoje ognjišče in ne potrebuje vsega tega direndaja. Pri dvajsetih sem delala kot radijska in televizijska voditeljica, novinarka, imela sem redno plačo, prijatelje, družabno življenje, normalen ritem; pred življenjem pisateljice sem doživela to izkušnjo, in ko je vse skupaj postalo navada in izgubilo vročico, slast, sem se zahvalila in šla svojo pot. Šele ko sem okusila pisateljevanje, sem spoznala, da je to to.

Poglejte družbena omrežja, vse polno žensk, ki so videti »femme fatale«, a so v sebi polne žalosti in grenkobe. Pisanje me napeljuje k sporočanju, da je v nežnosti največja ženska moč. Obstaja razlog, zakaj nas je narava ustvarila takšne. Škoda za ženske, ki so nehale biti nežne. 

Zdaj veste, da ste po duši pisateljica, in ko boste imeli 60 let, boste še vedno pisali knjige, toliko zgodb leži v vas?

Ne želim se definirati, a imela sem to srečo, da sem pri 27, ko sem se znašla v težjem življenjskem obdobju, o katerem sem pisala v svoji prvi knjigi Vas j*** ego, doživela katarzično izkustvo. Takrat sem dojela, sprejela odločitev, da moram postati urednica svojega življenja, se združiti s svojo usodo, ki mi namenja, da pišem. Vse v življenju me je vodilo v to. Po drugi strani nikakor ne mislim, da je slediti usodi nekaj lahkega, da se usedeš na stol in vse kar teče, ti pa pišeš, pišeš. Ne, nikakor ni lahko, a mi smo tisti, ki uresničujemo, kar nam je namenjeno, potem ko to enkrat ozavestimo.

Kaj bi bila Ingrid Divković brez praznega lista papirja in pisala?

Tega mi nihče ne more vzeti, ker to ni moje. Ljudje si radi lastimo, mislimo, da je vse naše, stvari, ljudje, nazivi. Ingrid je pisateljica. Ingrid je profesorica. Ingrid je še vedno neporočena. Ingrid je še vedno brez otrok. Ingrid je to in to. To ni prava predstavitev, drugače vidim življenje. Sem duša, ki je prišla na ta svet po izkušnje, mislim, da je raj tu, tako kot je tudi pekel, v nas, ne obstaja oddaljen prostor za eno ali drugo. Na ta svet sem prišla s poslanstvom, ki sem mu posvečena, hvaležna sem, da živimo v času, ko od tega lahko preživim. Poleg pisanja me osrečuje tudi fotografija, že zdaj se ukvarjam z njo, večina fotografij, ki jih objavljam na družabnih omrežjih, je moje delo. Umetnost sama po sebi nima meja in z njo se celostno izražam. Če bi samo neustavljivo pisala ves čas, bi pregorela, moram sprostiti svoja krila in se najrazličneje hraniti. Predvsem ostati svobodna, to je moja edina resničnost.

Nedavno ste na družbenem omrežju odprli temo hipersenzitivnosti.

Da! (Mi skoči v besedo.) To je izjemno zanimivo področje!

Dolgo je veljalo za grajo – morda še zdaj velja –, če ti je kdo rekel: Joj, kako si ti občutljiva! Vi pa ste hipersenzitivnosti dali priznanje, visoko, pravite, da je takšna narava najbolj prebujenih ljudi.

Ja, preobčutljivost je veljala za nekaj sramotnega, slabšalnega. Tudi sama sodim med hipersenzitivne ljudi, kar mi je v preteklosti, dokler se nisem dokopala do korenin, povzročilo veliko gorja. V šali rada rečem, da danes odlično živim od svojih »šibkosti«, vse, kar me je kot deklico in dekle zaznamovalo v družbi in mi dajalo občutek manjvrednosti in odtujenosti, so postale moje najmočnejše točke. Če bi to vedela že pred desetimi leti, bi se laže sprostila in šla skozi faze dozorevanja, a vsak zakaj ima svoj zato. V družbi prevlade, posla, ega – vse najslabše, kar smo prevzeli od Amerike – je biti občutljivejši, bolj sočuten, odgovoren nekaj podcenjenega, sramotnega, odvečnega. Slovenci ste vsaj naprednejši in bolj odprti k Evropi, mi Balkanci, kamor sodi tudi strogo katoliška patriarhalna Hrvaška, pa kot bi ostali v srednjem veku. Če se vrnem k diagnozi hipersenzitivnosti. Nekdaj sem delala v vrtcu in do mene je prišla mati dečka, videla je, da z njim ravnam lepo, in me prosila, naj pazim nanj, ker je visokoobčutljiv. Deček, pa tako občutljiv, vprašala sem jo, ali je bolan. Ne, nič mu ni bilo, zdaj vem, da biti hipersenzitiven tudi ne pomeni, da je introvertiran in da sedi v kotu, to je lahko ekstravertiran otrok. Zelo me je vznemirilo, zavibriralo je v meni in prepoznala sem se. Zakopala sem se v raziskovanje, o tem se pri nas ni nič pisalo, a veliko sem našla v tuji literaturi. Spoznala sem, da ta »problem« lahko obrneš v svojeprekletstvo ali velik dar. Dojela sem, zakaj sem v določenih okoliščinah odreagirala, kot sem, zakaj občutim vse to, kar občutim, zakaj takoj zaznam, če je v prostoru nekdo, ki ustvarja negativno energijo, zakaj se tako utrudim, če sem dolgo v množici ljudi, zakaj ne morem biti dlje v nakupovalnih centrih. Da ne omenjam menjave razpoloženj, pa ne mislim na depresijo. Ljudje mislijo, da sem ves čas srečna in da je to preprosto, ne, to je delo na sebi in odločitev za dobro! Hipersenzitivnost seveda ne sme postati izgovor, da si tak, kot si, in konec, treba se je uriti, da postajaš bolj čvrst, odpornejši proti zunanjim dražljajem. Nisem si mislila, da bo tak odziv na to temo, več kot tisoč ljudi se je obrnilo name, čeprav to sploh ni bil moj namen, želela sem samo povedati, da ni nič narobe, če si tak, da sprejmi sebe v svojiresnici, da si vzemi čas za popolno tišino in da resnično čutiš več kot drugi, to ni izmišljotina. Pred mesecem so se mi oglasili tudi sodelavci knjige Elaine A. Aron Moč občutljivosti, ali bi postala njihova ambasadorka. Lepo mi je bilo ob tem, a sem se jim zahvalila, da ne želim kategorizirati, bom pa s svojim delom kazala, da je mogoče hipersenzitivnost izkoristiti v umetnosti, ustvarjalnosti, socialnih veščinah, intuiciji. Zamislite si, da ne bi obstajali občutljivi posamezniki; kdo bi na ta svet prinesel upanje, svetlobo, sočutje, kdo bi kazal pot k dobremu.

Zakaj bi sploh potrebovali odobritev družbe? Nenehno govorimo o tem, kako biti poseben, vsi portali, forumi priporočajo, kako postati edinstven, biti drugačen kot vsi drugi. In vsi so enaki! Kakšen paradoks, ironija sodobnosti. 

V knjigi namignete, kako dobro je opazovati potek življenja in sočloveka. Kar je za nekoga sreča, je za drugega lahko popolna neznanka. Pogosto nismo tako naravnani, komaj slišimo sebe, kaj šele sočloveka, čeprav se ravno v tem skriva čar.

Neverjetno je, da je danes, v poplavi knjig in informacij, ki so nam na razpolago, toliko ljudi nesrečnih in nezadovoljnih. Ko prebiram Platona, Aristotela, se zamislim, da so ljudje, ki so živeli pred Kristusom, pisali o tem, kar je uporabno tudi zdaj. Živimo v 21. stoletju?! Kako je mogoče, da se kot človeška bitja nismo razvili? Nekaj je industrijska evolucija, nekaj drugega pa duhovna, duševna, srčna, in tu smo zaostali. Rimski filozof Seneka je prvi omenil življenje v skladu z naravo, naša družba pa kaže, da smo se popolnoma ločili od nje, se zaklenili v hiše, zagrnili zavese, zaprli okna, se zaverovali v svojeomejene poglede in postali slepi v zmotnem mišljenju, da vidimo vse. Idejo za knjigo Zdaj živim sem dobila v letih življenja na Tenerifu, tam sem videla, koliko ležerneje živijo ljudje na otoku, da jih čas ne priganja, kakšen mir ohranjajo v sebi. Rodimo se s potencialom, ki ga je treba razviti. Kaj vpliva na to, da se nekateri prebudijo, ozavestijo, zaživijo življenje, drugi pa ostanejo v svojih temnih škatlicah, ne vem. Za nekoga pride čas, za drugega ne, tega se ne da izsiliti. Zdaj, pri svojih 34, se učim prepustiti, bolj ko sem sproščena in se prepuščam poteku življenja, da se mi zgodi, lepše stvari prihajajo vanj. Mislim, da gre tudi za kemijske procese. Dolgo sem živela v krču, kar se je poznalo v mojem življenju in zdravju. Dolgo sem živela po prepričanjih, ki mi niso koristila. Narava ni v krču, ne muči se, se ne primerja. V življenju so me o divjini največ naučile prav ukročene ženske.

Ste odraščali v družini, ki je bila drugačna od vas v pogledih in dojemanju življenja?

Da, s tem pojmom sem se srečala, ko sem prebirala Ženske, ki tečejo z volkovi. Mogoče je, da se rodiš v družini, ki ji pripadaš biološko, a ne duhovno. Vanjo prideš z razlogom in še danes mi je težko priznati, da so moji starši dali v vzgoji vse od sebe, a smo trčili ob zidove. Ko sem začela duhovno rasti, sem jih želela pri tem voditi, da se tudi oni razvijajo, a ni šlo, moja mama še danes ne more sprejeti, da živim kot svobodna umetnica, čeprav od tega dobro živim. Še zdaj upa, da bom dobila normalno, zanesljivo službo. A tega ji ne morem zameriti, ker preprosto ne razume. Ko je prebrala knjigo Zdaj živim, mi je rekla, o Bog, od kod si ti tako pametna (nasmeh), rekla sem ji, mama, ti si veliko bolj pametna, kot si misliš. Med odraščanjem me je zelo bolelo, ker je sprejela vlogo žrtve, življenje je povsem podredila zakonu, družini. Težko je odraščati v strogo patriarhalni družini, v kateri je oče »bog«, glavni, odgovorni, in tudi ko je bil v zmoti, je moral imeti prav. Te nepravice nisem mogla sprejeti. V nekem obdobju sem tudi sama v sebi preživljala velike boje, ker sem mislila, da moram po mamini poti. Ali sem slaba, če ne sprejmem njene vloge za svoje življenje? Med zahtevno transformacijo sem sprejela, da so me vzgojili po sistemu prepričanj, ki je bil njim blizu. A zdaj sem odrasla, moram naprej, svojo pot, ne pričakujem več potrditve staršev.

Tudi v knjigi veliko pišete o vlogi žrtve. Ženske že lahko mislimo, da smo v 21. stoletju emancipirane, svobodne, a arhetip žrtve je trdoživ, prikrade se tja, kjer ga najmanj pričakujemo.

»Žrtev« je v naši zavesti, veliko časa bomo še potrebovale, da jo bomo zares izkoreninile, to je zelo globoko. Obstajajo številne ženske, ki so trdno prepričane, da je njihova usoda takšna, da jim ne pripada več in ga ni Boga, ki bi jih prepričal o moči notranje rasti in osvobajanja. S tem so pomirjene in z vlogo žrtve »dobro peljejo« svoje življenje. Ja, zgodila se je emancipacija, a prav ta nam je v nekem trenutku povzročila škodo, dala nam je namreč le iluzijo svobode, samozadostnosti, moči, luksuza, še vedno pa je toliko nesrečnih. Tu je druga skrajnost. Ženske postajajo moški in izgubljajo svojo celovitost. Poglejte družbena omrežja, vse polno žensk, ki so videti »femme fatale«, a so v sebi polne žalosti in grenkobe. Pisanje me napeljuje k sporočanju, da je v nežnosti največja ženska moč. Obstaja razlog, zakaj nas je narava ustvarila takšne. Škoda za ženske, ki so nehale biti nežne. Ljubezen je veliko več kot samo usmerjenost v partnerstvo, je ljubezen do narave, krhkosti ženskega prijateljstva …

V knjigi napišete, da vsakega v življenju sreča ljubezen, naj bo poročen ali neporočen, z otroki ali brez, star ali mlad, in da ljubezen ni samo to, kar družba priznava kot normalno in sprejemljivo. V čem vidite smisel tolikšnega nesprejemanja družbe? Toliko je sodb na vsakem koraku.

Zakaj bi sploh potrebovali odobritev družbe? Nenehno govorimo o tem, kako biti poseben, vsi portali, forumi priporočajo, kako postati edinstven, biti drugačen kot vsi drugi. In vsi so enaki! Kakšen paradoks, ironija sodobnosti. Živimo v svetu idej, vendar so to samo ideje, od katerih ni nič, če se ne uresničijo. Imam briljantno idejo za novo knjigo, pa kaj mi to pomaga! Poznam ljudi, ki so hodeče ideje, a vedno je kdo kriv, da jih ne uresničijo. S svojim delom pripovedujem, da ne želim biti drugačna, le samosvoja, se avtentično izražati. Problem današnje družbe je, da na družbenih omrežjih na veliko razglašamo, kako zadovoljni, lepi, srečni smo, a to je samo videz in ravno v takšnih ljudeh je največ frustracij. Neuresničeni ljudje pa so najbolj nevarni.

Obstaja razlika med živeti in preživeti. Preveč ljudi životari, ne da bi spoznali, okusili življenje. Pa ne govorim o hedonizmu ali reklu Samo enkrat se živi, ki podpira življenje brez vsake mere! Ne, izberi življenje po svoje, zase, takšno, ki te izpolnjuje. 

Vi pravite: »Moramo moliti in se še naprej boriti, pa naj še tako boli.« Vem, da niste mislili na nobeno cerkveno institucijo, ko ste omenjali molitev. Kakšen je po vašem odnos med molitvijo in bojem?

Moja zbirka kolumn, izdanih v knjigi, ima naslov Sanjari i borci (Sanjači in bojevniki). Nikakor nisem zagovornica vdaje, a pusti življenju, da te vodi. Tudi ko ne prejmeš odgovora, je to odgovor. Obstaja razlika med živeti in preživeti. Preveč ljudi životari, ne da bi spoznali, okusili življenje. Pa ne govorim o hedonizmu ali reklu Samo enkrat se živi, ki podpira življenje brez vsake mere! Ne, izberi življenje po svoje, zase, takšno, ki te izpolnjuje. Metulj, ki je živel en sam dan, je doživel več kot ljudje, ki so životarili desetletja. Ravno včeraj sem prijateljici rekla, da sem svoje najsrečnejše dneve preživela med štirimi stenami (smeh), to je rekla že Virginia Woolf, čeprav sem potovala po najbolj magičnih delih sveta od Kube do Indije, ki jih obožujem. Ko sem svoje študente vprašala, kaj bi delali, če bi bili do konca življenja finančno preskrbljeni, so bili odgovori mlačni. Želela sem jih spodbuditi, da se dotaknejo svojih najglobljih želja. Največ deklet je reklo, da bi šle v Afriko pomagat ljudem, nekatere bi pisale knjige, druge slikale vse dneve. Vprašala sem jih, zakaj tega ne počnejo že zdaj, zagotovo se najde soseda, ki potrebuje pomoč, zakaj odlašajo in ne napišejo knjige, presenečena sem bila, kako nezavedno so odgovarjali. No, nekateri so rekli, da ne bi delali ničesar. Morda je to odgovor tistih z najmanj problemi. (smeh)

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE