Oskar Kogoj

Imam upanje, stvari se bodo izčistile

Najbolj bi me zanimale zgodbe njegovega vsakdanjega življenja. Tako tiste za odprtimi kot one za zaprtimi vrati. Te najnatančneje pričajo o njem in posledično o razkošju njegovega ustvarjanja. Vseh si seveda ne pusti vzeti, a vsaj peščico se da ujeti mimogrede. Oskar Kogoj, svetovno priznani industrijski oblikovalec, akademik in veliki umetnik, najraje pripoveduje o znanju, ki ga v odkrivanju resnice neukrotljivo nabira. Še vedno vsako leto izoblikuje nekaj novih izdelkov, kar se morda sliši malo, a na hitro, površno in brez resnega raziskovanja pri njem ne gre. Kljub spoštljivosti in gostoljubju, ki ju izraža na vsakem koraku, Oskar Kogoj nikakor ne odpira svojega življenja kot kakšne priljubljene knjige, a v njegovem delu je zapisano marsikaj.

Vi pravite, da umetnik osvoji najzahtevnejšo šolo, ko odpre svoje srce. Ampak tega se ne da naučiti v šoli? Kakšna je današnja umetnost, videna z vašimi očmi?

Se da naučiti, se je dalo, ena izmed takšnih šol je bila v Grčiji šola misterijev Eleusis v neposredni bližini Aten. Obstajajo posebni načini, tudi obredi, po katerih vstopiš v lastno notranjost. Seveda pa je za to treba razviti mentalno in spiritualno znanost, za katero je potrebna tišina. Stari Indijanci so to dobro znali, prav tako stari mistiki iz Tibeta, veliko bolje, kot znamo danes. Religija je le osnovna šola spiritualnosti. Beseda religija izhaja iz latinske besede »religare«, kar pomeni zavezati, če si zavezan, pa nisi svoboden. Treba je iti naprej. Šele če se duh razvija neomejeno in prenaša v materialno, nastaja prava umetnost. Lahko je nekaj lepo, a je prazno. Danes je mnogo estetiziranja vseh vrst, tudi zelo banalnega. Preobleke v čim bolj privlačno ali tragično. Mi smo na tržišču vedno iskali, kar je bilo najboljše, da smo iz tega potem kaj kakovostnega ustvarili.

Človeštvo nikoli ni imelo toliko orožja, kot ga ima zdaj. Nikoli ni bilo toliko strupene hrane, kot je je danes. Nikoli ni bilo takšnih industrij, ki bi proizvajale kemična zdravila, ki s stranskimi učinki ne koristijo človeku. Preveliko mentalno znanje, ki ni preneseno v življenje, je kot neprebavljena hrana, trenutno smo v tem obdobju. 

Vaša šola je kljub akademskemu nazivu v prvi vrsti življenje, posvetili ste ga raziskovanju, zato vas bom danes bolj kot umetnika spraševala kot gospoda z bogatimi življenjskimi izkušnjami.

Ko sem prišel iz Indije, sem začel globlje spoznavati, kaj je človek, kaj je z njim, ko umre oziroma bolje rečeno, ko zaživi. Spraševal sem se, kaj je v Leonardovem portretu Mone Lize. Tega niso danes povedali niti italijanski strokovnjaki: notri je več njegovih življenj. On je šel, še ko je živel, globoko nazaj v pogled v svoje prejšnje inkarnacije. Morda ga je v to peljala ljubezen, morda kaj drugega. Vsako teh življenj je naslikal in potem preslikal in tako ustvaril globino. To sliko je vedno nosil s seboj, z njo je bil v stiku s sabo. Veste, vsak predmet ima svojo vibracijo, vidno in nevidno. Bil je duhovno visokorazvita osebnost. Bistvo našega življenja je, da razvijamo tisto božansko, kar je v nas, in pridemo do spoznanja, samorealizacije.



Kaj trenutno raziskujete? Kaj vas žene v ustvarjanje?

Človek si stalno zastavlja določena vprašanja. Razvoj človeka me še vedno zanima, v to se poglabljam in ob tem ustvarim kakšen predmet, ki ima noto trenutnega raziskovanja, eno mojih zadnjih del je serija skodelic Rama. Rama je bil povezan s Torinom, govorimo o času približno 20.000 let pred našim štetjem, ko je z vojsko prišel v Rim in obvladal tisti del Italije in za sabo pustil duhovno osnovo. Torino ima še danes več skritih lož. Rama je bil velikan, eden tistih tako imenovanih velikih ljudi. Tudi po 15 metrov merijo v višino in obseg glave imajo trikratni današnjemu, odkrili so jih že v jamah v globinah Tibeta, o njih je govoril že moj učitelj, gre za visokorazvita bitja, kar je že znanstveno dokazano. Našli so njihova okostja.

Slovenci bi se morali zavedati svojih družin, rodbin, morali bi biti ponosni, da govorimo enega najstarejših jezikov na svetu. Naše slovenske besede so izredne, kaj vse imajo notri, to je takšno bogastvo. 

Stare, zelo stare civilizacije so vam v večni navdih, a hkrati nikoli ne pozabite poudariti velikega spoštovanja do slovenstva. Resnično vidite toliko dragocenega na naši zemlji?

Po številnih raziskavah imamo Slovenci na prebivalca največ talentov. In ti ubogi talenti, namesto da bi v domovini pognali korenine, morajo oditi po svetu. Tudi jaz sem šel, a sem imel to srečo, da sem se vrnil. Na Danskem je moral iti vsak diplomat študirat v tujino, da si je razširil znanje, pridobil prijatelje in se vrnil z novimi zvezami za uspešno trgovanje in tako dalje. Naj gre Slovenec v svet, po dodatno znanje, a naj bo sprejet nazaj odprtih rok. Tu je treba nekaj pustiti za seboj, tu si se rodil. Da to omogočijo, je naloga slovenskega parlamenta, ki ga davkoplačevalci plačujemo.



In kje smo zdaj, na kateri točki? Se bomo začenjali vzpenjati?

Moj učitelj je rekel, da so bili prvi komunisti bliže boga kot krščanstvo. Slovenci se moramo zavedati, da moramo zelo paziti, da ne postanemo tujci v svoji samostojni državi. Je že v redu, da je angleški jezik naša komunikacija s svetom, a da naše pevke, ki zelo lepo pojejo, pojejo najprej v angleščini, to je zame sramota. Najprej mora biti lastni jezik, na prvem mestu. Če ni, je to nespoštljivo do samega sebe. Slovenci bi se morali zavedati svojih družin, rodbin, morali bi biti ponosni, da govorimo enega najstarejših jezikov na svetu. Naše slovenske besede so izredne, kaj vse imajo notri, to je takšno bogastvo. Slovenci, ki nas je zelo malo, bi morali nadvse paziti na svojo zemljo in naravno hrano, ki je najboljše zdravilo. Morali bi proizvajati domače, tudi če bi bilo nekoliko dražje.

Mi bi kot narod morali ohraniti vrednote, ki smo jih nekoč imeli, se razvijati naprej, seveda uporabiti tudi tehniko, a podpirati naše, morali bi biti zgled večjim evropskim državam. Slovenskega človeka, ki odpre časopis, v katerem so zbrana največja grozodejstva, kot bi odprl vrata v pekel, to ne stimulira, to je slaba hrana. 

Ampak kako to človeku približati, vliti samozavest, kako v nas kot družbi to prebuditi?

Če imamo – vsaj po določenih predelih – najslabše obdelano zemljo v Evropski uniji, naj ljudje zdaj spet obdelajo to zemljo. Slovensko mleko naj ima primerno ceno. Kdo je kriv? Država je kriva, ker ne spodbuja pravega znanja, mi imamo v svetovnem merilu največji parlament na število prebivalcev, pa ga sploh ne potrebujemo. Naši študentje so že dvakrat kamenjali parlament, pa o tem notri niso spregovorili, rekli so le, da so to naredile barabe. Ni res, študent ni baraba, ti mladi ljudje so videli, da ni izhoda. Mlad človek bi rad začel nekaj svojega, pa mu ne dajo dovoljenja, ne dobi pravih možnosti, ni podprt. Mi sami smo krivi za svoje, a jaz imam upanje. Stvari so se nabrale, a se bodo počasi tudi izčistile.



Mislite, da je v tem času sploh mogoče biti na kakršnem koli vodstvenem položaju in ohraniti pozitivnost, delati v dobro in ostati na tržišču? Tu lahko spregovoriva o vodjih. Na vseh ravneh: družine, podjetja, države.

Samo od sebe se bo sesulo, kar je slabega, počasi, prej ali slej. Preganjati na hitro nekaj slabega stran, dokler še ni dozorelo, ni dobro. Čas bo naredil svoje. Mi bi kot narod morali ohraniti vrednote, ki smo jih nekoč imeli, se razvijati naprej, seveda uporabiti tudi tehniko, a podpirati naše, morali bi biti zgled večjim evropskim državam. Slovenskega človeka, ki odpre časopis, v katerem so zbrana največja grozodejstva, kot bi odprl vrata v pekel, to ne stimulira, to je slaba hrana. Tisti, ki to prebere, bo že zjutraj potreboval dozo alkohola, če se tako izrazim. Pozitivno kot da ni pomembno, vredno. Ne morem si zamisliti, kakšno srce imajo ti ljudje, ki vse to objavljajo. Kako ne najdejo kakšnih spodbudnih informacij. Pa smo spet pri lepem in moralnem vedenju. Škoda, Slovenija je po svoji tradiciji in kulturi fantastična dežela, na tako majhnem prostoru toliko raznolikosti, edinstveni smo.

Danes mladi ljudje ne delajo. Magistrirajo v angleškem jeziku in si domišljajo, da so bogovi, pa ne znajo nič kaj dosti, o življenju ne vedo nič. In takšni ljudje gredo s pomanjkanjem izkušenj na vodilne položaje in počnejo, kar počnejo. 

Kako vi ohranjate svojo originalnost? Toliko pozornosti polagate na znanje, izkušnje, razvoj ideje, potem pa vam posel speljejo nizkocenovni hitri proizvajalci lepih oblik, na primer.

Poskušam ohranjati, kolikor je mogoče. Za zdaj sem glavni sponzor galerije, imam hčerki, ki sta sprejeli mojo filozofijo in se trudita. Vsak predmet, ki gre na tržišče, sporoča o delu, o procesu. To so predmeti, ki imajo več spoznanj, preštudirati na primer piramido, ni enostavno. Danes jo študirajo univerze, ki imajo za to instrumente, nanotehnologija jo študira. Torej, v vsakem predmetu je zgodba, ki nam pomaga drugače pogledati na naše življenje. Velika sreča je, da lahko iz breztelesnosti pridemo v telo in izkusimo. Stvari so zelo preproste, moramo pa uporabljati roke, zdravo pamet in srce. Vsak dan se s hčerkama pogovarjamo o skrivnostih človeka, kaj je prav, kaj ni prav, kaj je lepo, kaj ni lepo in tako naprej, znanstveno je dokazano, da lepota človeka dviga.



Vas kaj bega poplava vseh hitrih rešitev za človeka, ki jih ponuja trg? Za piko na i t. i. duhovnost te dobe in poplava knjig, ki v nešteto teorijah predlagajo človeku, kako naj živi, se prehranjuje, vzgaja, ljubi, deluje …

Trenutno je to tipična prevara. Če knjiga, ki jo prebereš, ni eksperimentirana, občutena in doživeta, to ni to. So znanstveniki, ki poznajo vse teorije tega sveta na pamet, pišejo tudi knjige, a le na mentalni ravni. Pišejo tudi o avatarju, a ga nikoli v življenju niso videli, enostavno prepisujejo, delajo, da nekaj počnejo. Glejte; naj te vržejo v Saharo. Če si duhovno bitje, boš preživel. Če pa si le napolniš glavo z vsemi mogočimi teorijami o duhovnosti, bo s tabo takoj konec. Do Sahare niti prišel ne boš. (smeh)Danes prek televizije vsi zdravijo s prano, ampak to je vse zmenjeno, samo zaradi denarja. Ni enega od njih, ki bi bil pravi. Na splošno imamo vsega preveč, le resničnega znanja premalo. Tistega iz izkušenj. Zdaj mladostnik konča mizarsko šolo, a še videl ni stroja. Pa ne govorim samo o slovenskem šolskem sistemu, jaz sem videl, kaj se dogaja v Benetkah, to je eno veliko razočaranje. Najbolj znana šola, na kateri so učili tisočletja … Benetke so padle. Zelo malo resnice je ostalo, sploh pri majhnih narodih. Človeštvo nikoli ni imelo toliko orožja, kot ga ima zdaj. Nikoli ni bilo toliko strupene hrane, kot je je danes. Nikoli ni bilo takšnih industrij, ki bi proizvajale kemična zdravila, ki s stranskimi učinki ne koristijo človeku. Preveliko mentalno znanje, ki ni preneseno v življenje, je kot neprebavljena hrana, trenutno smo v tem obdobju.

Z očetom sva skupaj delala, moj oče je imel ogromno ljubezni v sebi, kar je delal, je delal z ljubeznijo, izredno rad je imel otroke. Učil me je vse, od notranjosti telesa prašiča, ki je podobna človeku, kakšna je njegova debelina kože, katere bolezni ima in kako jih prepoznati, vse to je bila že v otroštvu moja študija človeka. Hodila sva okrog, spoznal sem mesto in deželo, italijansko in slovensko stran, reko Vipavo in vse njene skrivnosti. 

Kako bi po vašem človek lahko spet dobil zdravi razum, kmečko pamet? Vi ste bili rojeni v vojnem času, vzgojeni v duhu, da je treba znati opazovati, uporabljati roke in pamet.

Nas je bilo šest otrok v družini, nikoli ne bom pozabil, kako nas je oče učil delati. Danes mladi ljudje ne delajo. Magistrirajo v angleškem jeziku in si domišljajo, da so bogovi, pa ne znajo nič kaj dosti, o življenju ne vedo nič. In takšni ljudje gredo s pomanjkanjem izkušenj na vodilne položaje in počnejo, kar počnejo. Človek potrebuje v življenju izkustva. Če jih nima, ne more vedeti, ločiti zrnja od plev. Že v osnovni šoli bi morali otroke učiti lepega, moralnega vedenja, spoštovanja, osnov človeškega. Stare šole so to imele. Nova šola je poplava vseh vrst nalepk, prevar in izrab, danes vsi govorijo o srcu, pa sploh ne vejo, kaj pomeni srce. Zunanji svet je preplavil vse, smo družba, ki proizvaja smeti. Žal. Razvili smo čustva, ki ne pripeljejo k pravemu koncu. Spremembe so nujne. Od nas samih je odvisno, kdaj bomo iz iskrice, ki je že tu, posadili seme. Ljudje bodo to naredili, nekateri so že med nami, takšni, ki razumejo in delujejo v dobro. Ti pomagajo dvigniti vibracijo, da se ta čas spremeni. Rojevajo se otroci, ki sodelujejo z mano v diskusijah, ki jih njihovi starši ne dojemajo, oni razumejo sami po sebi, ker imajo odprto srce. Na vsak način je treba ohraniti otroška srca odprta, takšna, s kakršnimi se rodijo, na to je treba zelo paziti. Največji problem danes je odpreti srce.



Katera izkušnja v življenju pa je vam dala največ?

Zaradi družinskih okoliščin sem moral, tudi zaradi povojnega časa, postati praščar. Vzgojiti prašiča, ga ubiti tako, da ne trpi, in pridelati, da z dvema prašičkoma preživi vsa družina, polovico od tega je šlo za davke, drugo pa je ostalo. Z očetom sva skupaj delala, moj oče je imel ogromno ljubezni v sebi, kar je delal, je delal z ljubeznijo, izredno rad je imel otroke. Učil me je vse, od notranjosti telesa prašiča, ki je podobna človeku, kakšna je njegova debelina kože, katere bolezni ima in kako jih prepoznati, vse to je bila že v otroštvu moja študija človeka. Hodila sva okrog, spoznal sem mesto in deželo, italijansko in slovensko stran, reko Vipavo in vse njene skrivnosti. Oče je mislil, da bom mesar, težko sem ga prepričal, da ne bom, v tistem zgodovinskem času po vojni, pri svojih 15 letih, sem mu moral zgraditi mesnico. Bil sem zidar, mešal sem malto, gasil apno in vse drugo. To, kar mora, to mož je storiti dolžan, pravi stari rek, vsako delo je častno. To so bile neprecenljive izkušnje. Danes se s svojimi študenti na primorski univerzi prav tako o vsem pogovarjam, človek se mora odpreti življenju in ljubezni, da lahko dela dobro.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE