Huiqin Wang: Verjamem, da bomo virus v Sloveniji hitro zaustavili

Kitajska slikarka Huiqin Wang v Sloveniji živi in ustvarja že skoraj 40 let, v tem času pa je med na prvi pogled tako različnima kulturama našla številne vzporednice.

Preden se podava na vašo ustvarjalno pot, ne morem mimo vprašanja: kako vidite aktualno dogajanje na Kitajskem, virus, ki je šel prek vseh meja, tudi v Slovenijo?

Znanstveniki šele odkrivajo, kako se je sploh razvil, ali zares prihaja iz Kitajske ali katere druge države. Ko se je januarja 2020 začel v Wuhanu hitro širiti, se je na Kitajskem ravno začelo praznovanje tradicionalnega novega leta. Takrat se je veliko študentov in uslužbencev vrnilo na svoje domove in ga razširilo po vsej državi, tudi sama sem bila zelo zaskrbljena za mamo in druge sorodnike. Vsak dan sem sledila novicam, jih bodrila in upala. Zdaj so se na srečo razmere na Kitajskem že umirile, odločno so ukrepali in s skupnim prizadevanjem se je stanje v Wuhanu že močno izboljšalo. 

Ko sva se z možem Mitjo Sajetom spoznala, se je bilo za domačine še vedno zelo nevarno družiti s tujci. Za vsako srečanje sva se morala potihem dogovoriti in se skrivati, saj so mi vsi nasprotovali, šola, družba in celo moja družina. 

V mojem domačem kraju virusa ni več in ljudje se vračajo na delo. Vendar pa je zdaj prišel v Slovenijo in se naglo širi, a tudi Slovenci smo resno in odločno ukrepali, zato verjamem, da ga bomo hitro zaustavili. Želim si pomagati, mislim, da vsak človek mora narediti nekaj iz srca za sočloveka. Odločila sem se, da podarim 20 svojih del v dobrodelne namene, polovica dohodka od prodaje gre slovenskemu Rdečemu križu, druga polovica pa za Wuhan. Pri tem me je podprl predsednik kitajske trgovinske zbornice v Sloveniji, gospod Zhao Yu, ki je zato stopil v stik tudi z direktorico slovenskega Rdečega križa, gospo Vesno Mikuž.

Ko ste si v Ljubljani v 80. letih z možem Mitjo Sajetom, priznanim sinologom, ustvarili družino, kaj je za vas postala rodna Kitajska?

Ko se je na Kitajskem v mojih otroških letih dogajala kulturna revolucija, sploh nisem vedela, kje je Jugoslavija. Šole so bile ukinjene, učitelje so zasramovali in prepuščeni smo bili sami sebi. Imela sem srečo, da sem po smrti Mao Cetunga leta 1977 opravila sprejemne izpite na univerzo. Selekcija je bila namreč ogromna. Že proti koncu študija na likovni akademiji v Nanjingu sem novembra 1981 spoznala Mitjo Sajeta, doktorskega študenta kitajske zgodovine. Takrat sem se prek Ljubljanskega grafičnega bienala, na katerem sem že leta 1981 razstavljala svoje grafike, seznanila tudi s Slovenijo. 

V zgodnjih osemdesetih letih, ravno po koncu kulturne revolucije, smo na Kitajskem šele uvajali gospodarske reforme in se začeli odpirati proti svetu. Ko sva se spoznala, se je bilo za domačine še vedno zelo nevarno družiti s tujci. Za vsako srečanje sva se morala potihem dogovoriti in se skrivati, saj so mi vsi nasprotovali, šola, družba in celo moja družina. Moram pa reči, da sva imela veliko srečo, saj je takratni predsednik partije Hu Yaobang, tako rekoč glavni voditelj Kitajske, leta 1982 obiskal Slovenijo. Ko je izvedel za najino zvezo, je najin zakon posebej odobril in najina poroka je bila prvi primer mednarodne poroke v Nantongu. Po njej sem odpovedala službo. Ravnatelj šole, na kateri sem poučevala, mi je ob slovesu dejal, da me bo delovno mesto vedno čakalo, če se bom želela vrniti. Vrnila se nisem, toda obljuba me spremlja vseskozi. Tretjega oktobra 1983 sva z Mitjem skupaj prišla v Slovenijo.

Če bi hotela opisati teh 40 let, bi lahko rekla, da sem naletela na številne preizkušnje in težave, vendar je bil slikarski studio vedno zatočišče za mojo dušo. Umetnost je moj način za usklajevanje s tesnobo in stresom v življenju. 

Zelo zanimivo življenje imate in delo. Združevati nasprotja je velik in nedosegljiv izziv! A vseeno premika meje. Kako doživljate meje?

Sprejela sem življenjsko pot, za katero sem v spoprijemanju z izzivi potrebovala veliko poguma in vztrajnosti. Tu sem morala začeti vse znova. Drugačna kultura je bila zame tudi nova spodbuda, zato mi je sprememba okolja ponudila dodaten navdih. Meje in ovire so v meni prebudile radovednost za novo kulturo v širšem sredozemskem prostoru. Trk Vzhoda in Zahoda, združevanje idej obeh kulturnih prostorov je postalo pomemben vir mojega ustvarjalnega dela. Vsebine prek slikanic namenjam tudi otrokom, da se seznanijo z zgodovino, globalizacijo, kot seme jim ponujam znanje za sprejemanje drugačnosti.

 



Ste avtorica štirih knjig slikanic, za katerimi so večletni raziskovalni projekti štirih velikih osebnosti, povezanih s Kitajsko. Beneškega trgovca in raziskovalca Marca Pola. Italijanskega slikarja in jezuita Castiglioneja. Zdaj izdajate slikanico Alme Karlin. A prvi je bil slovenski misijonar in astronom, ki je živel in umrl na Kitajskem, Avguštin Hallerstein.

Leta 2003 sem prvič slišala za njegovo življenjsko zgodbo, bil je velik jezuit na kitajskem dvoru v dinastiji Ming. Takrat me je mengeški muzej prosil, naj ob 300. obletnici njegovega rojstva napišem kaligrafijo za spominsko ploščo baronu p. Ferdinandu Avguštinu Hallersteinu na zgornjem ali Ravbarjevem gradu v Mengšu. Zelo sem bila presenečena, kako malo ljudi ga je poznalo. Tudi na Kitajskem njegovo ime ni prav znano. Po letih raziskav sem ustvarila njegov prvi portret z neonskimi lučmi. Potem sem leta 2014 narisala avtorsko slikanico Hallerstein, Slovenec v Prepovedanem mestu in zanjo prejela nagrado Kristine Brenkove. Gnala me je želja predstaviti zgodbo o osebnosti, ki združuje evrazijsko celino, kot simbolno duhovno vez med Slovenijo in Kitajsko, ter njegove neznane dosežke. Predstavitve in razstave so me vodile v Peking, Macao, Lizbono in na Dunaj. Posvetila sem se ideji združevanja svetov, tako sorodni mojim izkušnjam. 

Multimedijski kulturni center Kibla iz Maribora je bil prvi, ki je prepoznal Hallersteina kot večkulturno zapuščino in je v letih 2008 in 2009 prerasel v dveletni kulturni evropski projekt Hallerstein. Z različnimi mediji, kot so poštne znamke, telefonske kartice, internetne strani, DVD-nosilci, sodobni balet, znanstvene konference, potujoče razstave, je postajal vedno bolj prepoznavna osebnost. Leta 2017 je bila pod pokroviteljstvom Združenih narodov na Dunaju odprta razstava Hallerstein in svilna pot. Trud je poplačan – ime znanstvenika, ki je preživel več kot polovico življenja kot astronom v Prepovedanem mestu, zdaj na spominski plošči v Pekingu opozarja tudi na njegov slovenski izvor. Hallerstein je postal del slovenske globalne dediščine. Letos bo dobil svoj spomenik tudi v Ljubljani, pred zgradbo Arhiva RS.

Zakaj je predvsem Hallerstein za vas tako pomemben, da kar ne morete nehati govoriti o njem?

Ali veste, da ima dvorec v Mengšu, kjer je odraščal, zdaj novega lastnika, ki je ob prenavljanju snel Hallersteinovo spominsko ploščo in jo šele po več letih obesil kar na zunanjo stran visoke ograje, ki zdaj zapira pogled na dvorec. Pomislite, da se je večkrat zgodilo, da zgodovinarji iz Evrope in Kitajske, ki so si želeli ogledati njegovo rojstno hišo, niso smeli vstopiti na dvorišče niti videti spominske table. Poleg tega sem se ves čas trudila, da bi bila moja upodobitev njegovega lika čim bolj veren izraz njegove podobe in značaja, zato sem se še bolj posvetila študiju njegove osebnosti, saj se ni ohranila nobena njegova slika. Upam, da bomo sčasoma odkrili še več okoliščin in dokumentov o njegovem življenju, in sanjam, da bi v Ljubljani našli prostor za njegov muzej ali vsaj spominsko sobo. V tem primeru bi bila pripravljena temu spominskemu prostoru predati ves zbrani material in slike, ki se nanašajo na Hallersteina, ker želim, da bi tako postal še bolj prepoznaven, zato upam na vsestransko pomoč pri uresničitvi te zamisli.

Kitajci verjamejo, da ni dobro uživati mrzle hrane in piti ledeno mrzlih pijač ter da sestavine v hrani delimo na take, ki telo grejejo, in druge, ki ga hladijo. Verjamejo, da se ob novem letu ne sme omenjati slabih zadev, saj bi to lahko prineslo nesrečo. 

Kako se iz zanemarjenega in zapuščenega lahko ustvari dragocenost! V štiridesetletnem ustvarjalnem obdobju neutrudno raziskujete umetniške izrazne možnosti, zelo ste odprti, ste zato tako kreativni?

Rada sodelujem z različnimi umetniki – s slikarjem Živkom Marušičem si deliva serijo oljnih slik na platnu, koreograf in plesalec Edward Clug je vnesel kaligrafijo v gibanju v predstavo na Expu v Šanghaju, s slikarko Aljo Pregel naju druži instalacija Tita in Mao Cetunga, z igralcem Markom Mandićem sva ustvarila instalacijo Zajtrk na travi. Še mnogo jih je, Zora Stanič, Tomaž Lunder, Metod Frlić, mladi umetnici performansa Maja Pučl in Katja Kovačič sta v svoje delo vpletli kaligrafijo in gibe telesnih vaj taiči, s profesorjem Črtomirjem Frelihom sva prepletla ideje o vodi in čaju. To so ljudje, ki me navdihujejo, mi širijo obzorja, tako kulturno kot duhovno. Na tej skupni raziskovalni poti sem spoznala moč vključevanja, izmenjave umetniških praks, kar me vodi k spoznanju, kako zelo ustvarjalen je lahko skupinski trud. 

Kako se vam je uspelo profilirati in vključiti v slovensko umetniško sceno?

V 80. letih na Kitajskem še niso poučevali sodobne umetnosti niti širili informacij o sodobnih umetniških tokovih, kar je mene zelo zanimalo. Ko sem prišla v Ljubljano in zaprosila za nadaljevanje študija na ALU, mi je takratni profesor Janez Bernik, ko jih je videl, rekel, da so moje oljne slike brezhibne, zato mi je svetoval, naj se raje izpopolnjujem v grafiki. Vpisala sem se torej na specialko grafike in se s pomočjo profesorjev in kolegov postopoma vključila v slovensko umetniško sceno. Umetnost v Sloveniji je na zelo visoki ravni z vrhunskimi umetniki na vseh področjih, zato sem zelo hvaležna, da lahko živim in ustvarjam tu. 

Na začetku sem hotela delati stvari, v katerih bi me težko kdo posnemal, saj sem vedela, da te lahko hitro kdo nadomesti, če nisi dovolj prizadeven in izviren. Na srečo sem našla zanimivo temo in izstopajočo vizijo, ko sem odkrila napol pozabljene osebnosti, ki so z znamenito svilno potjo povezovale kulture Evrope in Kitajske. Med raziskovanjem svilne poti sem pridobila pomembne izkušnje, ki sem jih prej dolgo iskala – od Zahoda do Vzhoda in od Vzhoda do Zahoda sem jim sledila in skupaj z njimi potovala po 2000-letni svilni poti, kjer sem nabirala zgodovinsko znanje, ki mi je pomagalo do uspešnejših interpretacij. To je bil pravzaprav študijski projekt. (smeh)





Kako bi opisali svojih 40 let, preživetih v Sloveniji? In česa Slovenci o Kitajcih ne moremo in ne moremo razumeti?

Recimo zadev, ki so povezane z dojemanjem delovanja principov v naravi in njihovih vplivov na človeka in zdravje. Na primer Kitajci verjamejo, da ni dobro uživati mrzle hrane in piti ledeno mrzlih pijač ter da sestavine v hrani delimo na take, ki telo grejejo, in druge, ki ga hladijo. Verjamejo, da se ob novem letu ne sme omenjati slabih zadev, saj bi to lahko prineslo nesrečo. Podobno so Slovencem tuja marsikatera podobna zakoreninjena prepričanja, ki izhajajo iz kitajske tradicije. Nasprotno Kitajcev nič ne moti, če pred njimi prečka cesto črna mačka. (smeh) Če bi hotela opisati teh 40 let, bi lahko rekla, da sem naletela na številne preizkušnje in težave, vendar je bil slikarski studio vedno zatočišče za mojo dušo. Umetnost je moj način za usklajevanje s tesnobo in stresom v življenju. Proces umetniškega ustvarjanja mi vedno znova povrne mir in zaupanje. Če se ozrem na svojo ustvarjalno pot, ne morem reči, da pripadam kateri koli kategoriji umetnikov, na kar sem ponosna.

Zahvaljujem se tej internetni dobi, da lahko hkrati živim na dveh duhovno različnih civilizacijskih domovih – vzhodnem in zahodnem. Imam družino in slovenske prijatelje. 

Pravite, da vam ni bila dovolj kitajska kultura niti evropska in da ste dolgo iskali. Kaj ste pravzaprav iskali?

Usoda me je pripeljala v Slovenijo in mi dala novo okolje. Želela sem se učiti iz nič in spet sem morala najti svojo identiteto. Priložnosti imajo vedno tisti, ki so pripravljeni. Kot draga Alma Karlin, na trdi zemlji gre na nevarno potovanje, z umetnostjo zdravi dušo, umetnost pisanja ji daje mir, svobodo.

Kdo je za vas intimno Alma Karlin? Kdaj ste prvič prišli z njo v stik in kako?

Pred približno 20 leti so mojega moža, ki je strokovnjak za ročno napisane pismenke, klicali iz Celjskega muzeja, ker jih je zanimalo, kaj pomeni zapis na darilni kartici Alminega zaročenca. Delo sem prevzela sama in ugotovila, da je bila kartica med darili za Almino mamo, kot prošnja za poroko. Almin svet in zgodbo njenega zaročenca izpred sto let so ljudje takrat težko razumeli. Spoznala sem, da je v njegovi zgodbi in njegovem načinu razmišljanja veliko stvari, ki so vodile v nesporazume. To me je pritegnilo, da sem razvozlala medkulturne zanke in ugotovila, da sem lahko srečna, ker živim v času, ko lahko medkulturne razlike razumemo. 

Izvor Alminega ustvarjanja je v njenem težkem otroštvu, ki jo je gnalo v svet. Tam je spoznala različne kulture, dobila navdih za umetniško ustvarjanje in literarna dela. Danes svet še bolj potrebuje medsebojno poznavanje in razumevanje različnih kultur, zato je Alma Karlin resnično pomembna. Med njo in mano od takrat obstaja duhovna povezava, čutim jo tako v osebnem smislu usode razseljene ženske kot tudi v najinem delovanju za širše medkulturno povezovanje. Tudi jaz sem šla tako kot ona na veliko pot. (nasmeh) Obema je skupno iskanje lastne identitete, obe ves čas živiva na meji in se boriva za svoje ideale, a njej je bilo seveda težje. Prijateljica iz Alminih krajev mi je povedala, da jo je oče v otroštvu strašil, da jo bo, če ne bo ubogala, peljal tja, kjer je čarovnica, in pokazal na Almino hišo. Upam, da se ta čas nikoli ne vrne. Alma je bila sama, jaz nisem. Zahvaljujem se tej internetni dobi, da lahko hkrati živim na dveh duhovno različnih civilizacijskih domovih – vzhodnem in zahodnem. Imam družino in slovenske prijatelje.

Kmalu bo pri Založbi Mladinska knjiga izšla slikanica Mala Alma na veliki poti. Še posebej osvetljuje Almine povezave s Kitajsko, ilustracije bom v maju letošnjega leta najprej razstavila v Pekingu, v pekinški mestni knjižnici, ki jo dnevno obišče 20.000 obiskovalcev, nato pa od drugega polletja 2020 še v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani. Almino doživljanje dežel in ljudi je zdaj enako vznemirljivo in dragoceno kot v času njene poti, številni begunci danes so svojevrstno zrcalo njenega življenja, prav je, da jo Slovenci čuvamo in promoviramo, je ikona slovenske kulturne dediščine. 

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE