Gospa Helena, kako se počutite?

Bolj na tleh sem. (Premolk.) Mož mi je pred dvema mesecema preminil. (Lani sta praznovala 50-letnico poroke, ob priložnosti je prostodušno povedala, kako zelo sta navezana drug na drugega, op. p.)

Moje sožalje.

Hvala. (Vitalna športnica in izjemna ženska popustljivo pokima, češ da lahko odgovarja.) 

Po enem letu, ko so mi dejali, da je vse v redu z mano, sem obula superge in šla tečt. Priznam, z veliko težavo. Ja, danes sem spet tam. Nisem najbolje pripravljena in tudi leta so tu. Takole bom rekla: tek me je reševal, sicer verjetno ne bi bila več med živimi. 

V nedeljo, četrtega maja, ste tekli na globalnem dobrodelnem teku Wings for Life, kajne?

Startnina v višini 30 evrov je bila kar draga. Premišljevala sem, naj grem ali ne. Za dobro ljudi sem pač dala tisti denar, čeprav težko.

To tekaško tekmovanje se od drugih razlikuje po tem, da nima ciljne črte, ampak tekačem cilj določi zasledovalno vozilo. Ko jih dohiti, je teka zanje konec.

Pretekla sem sedem kilometrov. Potem so prišli za mano organizatorji in rekli: »Helena, kar počakajte, avtobus prihaja.« Nisem se dala. Nič ne bom čakala, sem odvrnila, ko pripelje avtobus, bom pa gor stopila. Mislila sem si, da bom edina, a jih je bilo že kar nekaj v njem. (Pomirljivo.) 


Očitno ste v dobri kondiciji?

S prijateljico Radojko Prijon, ki me je spremljala tudi na Istrskem maratonu, vsak ponedeljek dopoldne rekreativno tečeva. Kondicijo nabirava na osem, deset ali več kilometrih, največkrat od Kodeljevega, ob Ljubljanici, po Poti spominov in tovarištva do Strmca. Tam spijeva kavo in se vrneva. 


Menda resno razmišljate o startu na 9. dm teku za ženske v parku Tivoli, 31. maja?

Jasno, ob četrtkih hodim na skupne priprave. Prijavila se bom na petkilometrsko preizkušnjo. Ta bo dovolj zame.

Vi kot zaprisežena tekačica gotovo veste, kaj gibanje pomeni za zdrav človekov razvoj?

Meni osebno tek pomeni zelo veliko. Tečem skoraj vse življenje. Ko sem zbolela za rakom, so zdravniki rekli možu: »Če jo bo reševala, jo bo kondicija.« Dejansko me je kondicija rešila. Dvaindvajset let je od tega, kar sem bila operirana na želodcu. Po enem letu, ko so mi dejali, da je vse v redu z mano, sem obula superge in šla tečt. Priznam, z veliko težavo. Ja, danes sem spet tam. Nisem najbolje pripravljena in tudi leta so tu. Takole bom rekla: tek me je reševal, sicer verjetno ne bi bila več med živimi.

Mnoge smo tako naravnane, da nas po dolgem obdobju nedejavnosti zaskrbi za zdravje. Kako začeti, če so sklepi okorni, vzdržljivost na ničli, srce podivja že na majhnem klancu in sopihanje odvzema voljo?

Vedno pravim, da je treba začeti počasi. Najprej hodite, lahko zlagoma, potem hojo pospešujte. Bodite aktivni najmanj pol ure na dan. Sčasoma preidite na rahel tek. Tako pridete do tega, da začnete teči. Seveda pa mora biti veliko volje, vzdržljivosti pa malo trme mora tudi biti zraven. 

Se je vaša žirovska trma, ki ste jo prinesli na svet, kot ste se enkrat izrazili, z leti kaj omehčala?

Omehčala se je napram soprogu. Mlada sem bila zelo trmasta in če sva se, denimo, skregala, zlepa nisem popustila, dokler ni dal on besede. Tudi če sem bila kriva. Z leti sem se unesla, ugotovila sem, da ne smem kljubovati za nič. Ampak pri teku sem pa še zmeraj trmasta. Če rečem, da bom pretekla deset kilometrov, pa me nekje pri sedmem ali osmem prime, da bi odnehala, si rečem: Ne. Zadala sem si jih deset in deset jih bo šlo. Ta žirovska trma mi pomaga, da zdržim. (Nasmešek.) 


Mislim si, da po vsakdanjih opravkih v mesto ne hodite z avtom.

Saj ni kje parkirati. Edino na trening v Tivoli se odpeljem, tam dobim parkirni prostor. V mesto grem vedno s kolesom. Držim se kolesarskih stez. Ne moti me in se niti ne jezim, če ljudje tam hodijo. Lepo počasi peljem za njimi. Ko ugotovijo, da ne hodijo prav in je za njimi kolo, se umaknejo.

Kako komentirate dejstvo, da so današnji otroci gibalno nazadovali v primerjavi z njihovimi starši?

Veste, če so starši kolikor toliko ozaveščeni, otroke pošiljajo na športne aktivnosti. In če jih tudi v šoli vzgajajo k športnim dejavnostim, potem je vse v redu. Denimo, moja vnukinja teče in razumljivo, da tudi pravnuček z velikim veseljem teče in je kar užaljen, če ga ne vzamejo s seboj na tek. Tudi za punčko se včasih vprašajo, češ, kaj bo pa ona. Ja, gotovo bo tekačica po mamici, saj ji ne preostane drugega. (Nasmeh.) Druga vnukinja ima dvojčka, letos bosta stara deset let, in oba tečeta, hodita na plesne vaje pa še s čim se ukvarjata. Tudi sama sem v otroštvu smučala, tekla na smučeh ...

Vaša prva izbira pa je bil ples, kajne?

Tako je. Pa folklora. Spomnim se, ko sem delala v Gradisu, sem profesorja Jenka prosila, da nas je učil plesati, nato smo nastopali po gradbiščih. Zelo v redu je bilo. Vse lahko počneš, če si zdrav. Še to naj povem: vsak človek mora sam zase skrbeti. Drugi ne bodo.