Hčerka zanemarja otroka iz prejšnje zveze, odkar ima novega moža

Pozdravljeni, 

sem mama edinke, odrasle, ki ima že svojo družino s štirimi otroki. Z možem sva ji vedno nudila vse, od najboljšega šolanja, potovanj do materialnih dobrin, obenem pa jo vzgajala v dobrem duhu z načeli spoštovanja drugih ljudi in je učila tudi skromnosti. Bila je pridna v šoli, precej ambiciozna in kar priljubljena med vrstniki. Živeli smo lepo in ko se je malo po dvajsetem poročila ter rodila prvega otroka, smo bili še vedno lepo povezani. Nikoli se ji nisva vsiljevala ali hodila nenapovedana na obisk. Sva pa z veseljem vse spustila iz rok, ko naju je kaj prosila, največ za čuvanje malega. Potem pa je priletelo kot z neba, da se je zaljubila, da se bo ločila od zelo dobrega moža, ki jo je po rokah nosil, vse je bilo na glavo. Popolnoma se je spremenila, postala nesramna, zanemarjati je začela otroka. Ko je bila noseča z novim moškim, pa je sploh ni zanimalo nič več drugega kot nova zveza. Po rojstvu dvojčkov je kmalu dobila še enega otroka. Njen novi mož je fičfirič, ki naju že od začetka ni maral in je njenega prvega otroka bolj na silo sprejel. Hčerko je prepričal, da je pustila službo in da zdaj skrbi za dom in otroke, njega pa nikoli ni doma. Žalostna sva in ne veva, kako naj zadevo rešiva, čeprav veva, da se več kot toliko ne smeva vmešavati, ampak se nama smilita zaslepljena hči in njen prvorojenec, ki bi ga midva rada posvojila.

Oba z možem prosiva za nasvet,

Spoštovani obupani starši,

ob vseh spremembah, ki so se zgodile, je povsem normalno, da sta žalostna, kot pišete, obupana, saj si sprememb, še posebno opisanih, niste želeli. Seveda jih je veliko in to zahteva od vseh vpletenih njihovo ovrednotenje, sprejetje. Še vedno v vaši trenutni življenjski zgodbi ne smemo pozabiti, da opisujete in skušate reševati tudi trenutno življenjsko zgodbo hčerke. Dejstvo je, da prav nihče zares ne ve, kaj se je dogajalo v njenem zakonu, da se je ne nazadnje zgodilo vse to. Zato tudi težko razložimo, kaj šele zares razumemo. Če pa se skušamo postaviti v kožo vaše hčere, bi na vprašanje, kaj bi si želela, kaj bi ji pomagalo, verjetno dobili odgovor, da se jo posluša, sliši in sprejme njene odločitve. Če že ne sprejme, pa vsaj, da jim ne nasprotujete, saj s tem prebujate v njej občutek, da jo zavračate, in posledično se nikakor ne bo obrnila na vas v nobeni obliki. To je še vedno njeno življenje. Mislim, da bosta doživela (očitno sta že) velik protiupor, če se bosta vpletala (tudi s tem, da bi rada posvojila njenega sina) in bila negativna do njenih odločitev, namesto da bi ji skušala prisluhniti, ji ponuditi pomoč oziroma ji dala vedeti, da sta tam zanjo, če vaju potrebuje. Lepa beseda mnogokrat lepo mesto najde in s tem pozitivne rešitve v nastalih okoliščinah. Seveda včasih ni tako in treba je razmisliti, kaj dobrega ali slabega lahko s svojimi dejanji storite zase, zanjo, za njene otroke!