Goran Vojnović: Drug drugemu smo pripravljeni početi čedalje hujše reči

Kot literarnemu fenomenu mu nima česa očitati še tak dlakocepec. Bajeslovnih 20.000 prodanih izvodov prvenca, zanj prejeta Prešernova nagrada in kresnik, s katerima sta bila ovenčana tudi oba naslednja romana. Met iz igre ima torej stoodstoten, s čimer si je prislužil napol mitološki status v slovenskem literarnem panteonu. Bistveno manj nagrajevan pa je bil doslej za dosežke v svoji drugi veliki strasti, ki je seveda film. A tudi to bi se utegnilo kaj hitro spremeniti. Ko sva sedla h klepetu, je ravno dobro sestopil z vrtiljaka snemanja svojega tretjega celovečerca Nekoč so bili ljudje. Tedni štirinajsturnih delovnikov so ga pustili vidno, a prijetno utrujenega. Samo upam lahko, da si je čez poletje dobro napolnil baterije, saj bi film, ko pride v kinematografe, utegnil sprožiti vihar.

Kako to, da ste se odločili posneti film o beguncih? S tem ste dregnili prav v najbolj nevralgično točko slovenske in evropske družbe.

Nekoč so bili ljudje v resnici sploh ne govori o beguncih, temveč o nas. Predvsem o čedalje hujšem vzdušju strahu, ki nam ga je prinesla najprej finančna kriza in potem še migrantska. Govori o tem, kako nas je to spremenilo in kako zato postajamo vse manj človeški. Kako smo pripravljeni drug drugemu početi čedalje hujše reči, kar je veliko huje kot kar koli, kar nam lahko povzročijo begunci.

Preprosto smo se zazidali v lastne okvire in drugih ne poslušamo več. Zato ni čudno, da vsak čedalje bolj skrbi samo zase in drugih sploh ne vidi. In to je nevarno, kajti takšno ozračje je idealen humus za kalitev zelo zelo grdih reči.    

Izvrstna poanta. A prav zaradi nje bi znal biti omenjeni vihar samo še srditejši.

V Evropo že od nekdaj prihajajo ljudje in bodo še naprej. Gre za naravni proces, ki traja in bo trajal. Upati, da se bo svet umiril in bodo ljudje v Afriki in Aziji kar naenkrat čudežno začeli živeti tako dobro, da jim ne bo treba več prihajati v Evropo, je zelo utopično. Tudi misel, da lahko postaviš bodečo žico in zapreš pristanišča, je naivna. Kar lahko naredimo, pa je, da zajezimo našo skupno psihozo, da so migranti tako velik problem, kot ga doživljamo. V primerjavi z drugimi problemi, ki jih v Sloveniji imamo, je problem migrantov dejansko nepomemben. Vzdušje, ki ga politika ob tem ustvarja, pa ima zelo konkretne posledice za celotno družbo.

Drži, histerija zaradi migrantov je za politiko naravnost čudovit odvod, da se ji ni treba ukvarjati z našimi pravimi problemi. Recimo s tem, da postajamo vsak dan večji sužnji.

Populisti so z migranti odkrili zelo priročen način, kako ljudi pridobiti na svojo stran. Leve stranke pa na to niso našle odgovora. Levica bi morala pomiriti ljudi in spremeniti fokus ter reševati problem migracij, kot mora normalna država vsakodnevno reševati sto drugih.



Kako bi kratko in učinkovito odgovorili tistim prestrašenim dušam, ki verjamejo, da nas bodo migranti na dolgi rok preplavili s svojo plodilno kulturo? In da imajo na Zahodu že veliko getov, kamor si policija sploh ne upa več stopiti?

(Samo razočarano odmahne z roko.)

Sprašujem zato, ker to verjamejo tudi številni levičarji, ki jih poznam. Tudi nekateri, ki jih zelo cenim.

Prepričevati ljudi, ki so o čem prepričani, je zelo nehvaležna naloga. Pa če gre za prepričanje, da je cepljenje škodljivo, da nas zastrupljajo s kemičnimi sledmi ali da v Stockholmu obstajajo brezzakonski geti. Razblinjati te zgodbice je zelo zamudno opravilo.

A vseeno ...

Odpiranje oči prepričanih je v resnici precej sizifovsko delo. Ko se ljudje enkrat prepričajo, da podnebnih sprememb ni, da so celotno znanost podkupili Sorosovi tajni agenti, da cepljenje povzroča avtizem in tako naprej, jih je skoraj nemogoče prepričati o nasprotnem. Saj to je vendar naš osnovni problem! Internet, ki naj bi prinesel razcvet obveščenosti in ozaveščenosti, je prinesel predvsem mehurčke.

Glede same zmožnosti vsebinske komunikacije v današnjem svetu sem velik pesimist. Glede tega, ali so tehtni protiargumenti sploh še sposobni koga razorožiti. Vsak pač trobi svoje, sveto prepričan v lastni prav. Nihče pa več sploh ne išče nasprotnih mnenj.    

Mehurčke?

Tako je: mehurčke, v katere se zapirajo skupine enako mislečih. Ljudje si hitro poiščejo druge s podobnimi prepričanji in se potem pogovarjajo samo še med sabo. In njihova prepričanja, pa če so še tako zgrešena, se samo še utrdijo. Do dviga spleta si svoje nenavadne prebliske lahko širil predvsem za točilnim pultom in morda vsaj vsake toliko pomislil: Kaj pa če mogoče že v sosednji gostilni mislijo drugače? Danes prideš s svojimi domislicami na twitter, v trenutku dobiš sto všečkov in ga potem seveda ni boga – kaj šele Gorana Vojnovića! – ki bi te lahko prepričal o nasprotnem.

Ha ha, najbrž res.

Žal moram povedati, da sem glede tega kar velik pesimist.

Česa konkretno?

Glede zmožnosti vsebinske komunikacije v današnjem svetu. Glede tega, ali so tehtni protiargumenti sploh še sposobni koga razorožiti. Vsak pač trobi svoje, sveto prepričan o svojem prav. Nihče več pa ne išče nasprotnih mnenj.

Da bi v argumentiranem spopadu z njimi ožlahtnil svoja?

Tako je. Odkar so si javni prostor prigrabili ekstremisti, se je polje komunikacije tako zožilo, da komajda še obstaja. Kot imamo zidove na mejah, imamo tudi zidove okrog svojih prepričanj. Preprosto smo se zazidali v lastne okvire in drugih ne poslušamo več. Javni prostor ni več javen, temveč je le še skupek zasebnih mehurčkov, ki čedalje manj trkajo drug ob drugega. A kaj to pomeni? Da se skupnost vedno bolj drobi in razkraja! Zato ni čudno, da vsak čedalje bolj skrbi samo zase in drugih sploh ne vidi. In to je nevarno, kajti takšno ozračje je idealen humus za kalitev zelo zelo grdih reči.

Hvala za tako širok in vsebinski odgovor. A vsaj nekateri bodo ob njem najbrž prhnili, da ste se povsem ognili odgovoru na konkretno vprašanje.

Katero že?

Tisto o naši ogroženosti zaradi plodilne kulture in getov. Take strahove je treba vseeno odkrito in pošteno obravnavati, kaj ni res? Sicer vam bodo očitali, da nanje nimate odgovorov in se zato raje zatekate v splošno levičarsko čebljanje.

Prav, naj odgovorim tako: tudi Fužine so nekoč veljale za geto. In marsikdo je tudi v devetdesetih sveto verjel, da si policijska noga tja sploh ne upa več stopiti. Vsi, ki smo tam živeli, pa vemo, kako drugačna je bila resnica. A tudi če bi poskusil takrat kakemu prestrašenemu prepričancu razložiti, da je življenje na Fužinah zelo prijetno in varno – včasih morda res malo bolj živahno, a prav nič posebno podivjano – mi preprosto ne bi verjel. Tako kot mi danes mnogi ne bi verjeli, da stockholmska policija še vedno s precejšnjo lahkoto obvladuje svoja geta. Priznam, da sem za take prepričevalne podvige že zdavnaj izgubil voljo.



Prav izgubili voljo?

Tudi čas je čedalje bolj dragocen. Drži, lahko bi zapravljal tedne in mesece za to, da bi na facebooku z argumenti nagovarjal prepričane. A zakaj le? Vedno znova trčiš ob zid, od koder se lahko samo še kregaš in tepeš. To seveda nima smisla. Po mojih opažanjih narediš ob takih priložnostih za družbo največ, če preprosto zamenjaš temo. Tudi med sorodniki in prijatelji imam kar nekaj ljudi, s katerimi se o določenih temah sploh ne pogovarjam.

O katerih?

Ko sem bil mlajši, sem recimo svoje srbske sorodnike ves čas poskušal prepričati, da se je Srebrenica res zgodila. A sem na neki točki spoznal, če ne gre, pač ne gre. Na izbiro imam samo to, da se z njimi na smrt skregam ali pa se raje pogovarjamo o vremenu in otrocih in ostanemo družina.

Iščete torej podobnosti, ne razlike.

Ja, pa če se sliši še tako osladno in morda celo kanček newageevsko. Da me ne boste narobe razumeli, naj poudarim: tudi na levici je čedalje hujša nestrpnost do nasprotnih mnenj, prav nekakšna alergija na vse drugače misleče.

Presneto res.

Želim si, da bi se ljudje zavedali, da je še najmanj učinkovito, če skušajo drugače misleče potlačiti v gnoj. Predvsem zato, ker bodo drugačni pač ostali tu. Saj vendar ne bodo izginili! Saj jih ne bomo kar magično razblinili s klenostjo naših predsodkov! Ne glede na vse bomo preprosto morali tudi pojutrišnjem še nekako živeti skupaj. Glede na to je naša najboljša strategija, da drug drugemu pomagamo postati boljši. Ne pa da se koljemo zaradi naših levih in desnih predsodkov.

Kako si lahko pomagamo postati boljši?

Sočloveka vse prehitro ozmerjamo: Ti si fašist! ali Ti si komunajzar! in ga odpišemo na celi črti. Tako da se nam, kako udobno, sploh ni treba ukvarjati z njegovimi argumenti. S tem pa seveda samo še poglobimo že tako močno razklanost družbe. V taki naelektreni skupnosti je zelo neprijetno živeti. Drži, danes je težko biti levičar, ampak mislim, da ni desničarjem nič laže.

Zakaj?

Prvič, zelo so prestrašeni, drugič, zelo so jezni in razočarani. Ob tem pa se jim zdi, da jih mnogi sovražijo in dajejo v nič.

Upam in sumim, da bodo ljudje začeli knjige dojemati kot možnost pobega iz naše vsakdanje norišnice. In kot priložnost za točno tisto, kar nam manjka. Torej priložnost poglobljene komunikacije s sočlovekom, v tem primeru pisateljem. Branje je v resnici natanko to: zelo poglobljena in intimna komunikacija med bralcem in avtorjem.   

Najbrž res. Prav imate, ko opozarjate, da imamo premalo posluha drug za drugega. A kako se proti temu učinkovito boriti? Vaše osnovno orodje so najbrž vaše knjige, filmi in kolumne?

Trudim se po najboljših močeh in upam, da sem tako komu koristen. Ena od glavnih nalog literature je prav prispevek k razumevanju drugega. Težava je samo v tem, da je pozornost, ki jo zahteva branje, v današnji dobi beganja po zaslončkih nekaj tako alternativnega, da ...

Ja?

Hja, malce šegavo bi lahko rekel tako: pozornost, ki jo terja branje zahtevnejših knjig, je pri mladih postala nekaj tako subverzivnega, da bi jo lahko primerjali s pankom v svinčenih komunajzarskih časih.

Žal ne samo pri mladih.

Ja, tudi starejši smo se tako navadili hitrih poročil in hlastanja po digitalnih impulzih, da ... Da je mirno sedenje in prebavljanje 500 strani dolgega romana kakega Orhana Pamuka postal herojski podvig. In če se želiš o njem potem s kom pogovarjati, je skoraj tako, kot bi recimo leta 1981 v Šenčurju sovaščane navdušeno spraševal: Hej, ste že slišali nov komad Pankrtov ali Via Ofenzive? Preobilje digitalnih dražljajev nas je vse skupaj hudo razvadilo. Če daš človeku, ki je odrastel v svetu zaslonov, v roke knjigo, je tako, kot bi dal odvisniku od heroina cigareto.

Ha ha, hočete reči, da jih knjige ne bodo dovolj zadele?

Natanko tako. Dražljaj je preprosto prešibek, da bi jih knjige potegnile, kot so nekoč nas.



Naš najbolj nagrajevani literat nove dobe se torej boji smrti knjige?

Ne zares, saj se bo trend zelo verjetno obrnil. Upam in sumim, da bodo ljudje začeli knjige dojemati kot možnost pobega iz naše vsakdanje norišnice. In kot priložnost za točno tisto, kar nam manjka. Torej priložnost poglobljene komunikacije s sočlovekom, v tem primeru pisateljem. Branje je v resnici natanko to: zelo poglobljena in intimna komunikacija med bralcem in avtorjem.

Čudovito ste strnili, zakaj meni branje z leti pomeni samo več, nikakor manj.

Kdo ve, morda bodo takšne pobege odkrili tudi menedžerji in drugi preobremenjeni zaposleni. In se po letu maničnega garanja namesto na Mount Everest ali lov na polarne medvede za okrevanje za ves mesec nekam zaprli in samo brali.

Torej slovenskemu pisatelju še ni treba vreči puške v koruzo?

Nikakor, dokler seveda vzame v račun, da bo s svojim pisanjem lahko živel približno tako dobro kot snažilka. Mojim knjigam gre recimo izjemno dobro, pa bi samo s pisanjem zelo težko preživel. Če bi preračunal, koliko ur je terjal nastanek moje Fige in honorar razdelil na urne postavke ... Hah, mislim da ga v Sloveniji dejansko ni poklica, ki bi imel nižjo urno postavko. Film je pa takoj za tem – vsaj če se trudiš svoje delo opraviti, kot je treba. Ne, tisti, ki v teh poklicih vztrajamo, tega ne počnemo iz finančnih vzgibov, temveč notranje potrebe. In tako bo najbrž tudi ostalo.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE