Gojmir Lešnjak in Zvonka Makuc: Zrelejše dame so mi bile privlačnejše

Zvonka Makuc je kostumografinja v gledališču, na televiziji in filmu, Gojmir Lešnjak igralec, ki tudi poje in režira. Njuna hiša na Krasu je sinonim družabnosti in gostoljubnosti.

Skoraj petintrideset let sta že par. Kako sta jih preživela in kako sta ostala skupaj?

Gojmir: Spoznala sva se na snemanju filma Sonce za dva.

Zvonka: Ne, že prej sva se. Usoden je bil Božo Šprajc. Za njegovo TV-dramo sem delala kostumografijo. Na hodniku televizije sem zagledala Gojca, ki ga do takrat nisem poznala. Nosil je debelo usnjeno jakno.

Gojmir: Tako udbovsko.

Zvonka: Stopila sem k njemu in mu povedala, da za snemanje potrebujem natanko tako jakno. Gojc je bil zelo prijazen, takoj je bil za, a le, če mu prinesem kakšno drugo. Nosil jo je do konca našega snemanja, ko sem mu vrnila njegovo, in potem se nisva videla več kot dve leti. 

Gojmir: Ne strinjava se v logiki! To je najbrž povezano s spolom. Zvonkina logika je zelo samosvoja in povsem nelogična.  

Gojmir: In spet je bil posredi Šprajc in njegov film Sonce za dva ali Sonce sije na visokem nebu, kot je naslovil scenarij avtor Dušan Jovanović. Zgodba govori o razdvojenem mladeniču, ki dobi poziv na služenje domovini. Igranje v njem je bilo zame razbremenitev travme, ki sem jo doživel v JLA. Pri snemanju tega filma, pri katerem je bila Zvonka kostumografinja, sva se ponovno srečala. Dlje smo snemali, bolj mi je bila všeč. To sem ji dal tudi vedeti in glede na to, da mi danes sedi nasproti, očitno ni imela nič proti.

Zvonka: Drugi so bili proti.

Ja?

Zvonka: Rekoč, mlajši je od tebe, to ne bo trajalo.

Gojmir: Zvonka je bila od nekdaj del družbe, ki se je zbirala v Šumiju. Jaz sem bil med zadnjimi, ki so bili vanjo sprejeti. Prepričan sem, da zaradi Zvonke, saj je bilo očitno, da se je med nama nekaj spletlo. Sem pa moral prestati »težke preizkušnje« generacije, ki je približno deset let starejša od mene.

Zvonka: Mate Dolenc in drugi ...

Gojmir: Preverjali so, ali se da z menoj sploh kaj pogovarjati.

Preberite še: Biljana Unkovska in Rudi Španzel: Knjižnica na akademiji je bila imenitno založena. Tudi s puncami

Za to družbo iz Šumija je zanimivo, da je bila po svoje zelo zaprta.

Zvonka: Zaprta samo za določene. Nekatere ljudi smo preprosto ignorirali.

Gojmir: Dve skupini okoli parka Zvezda sta bili takrat v Ljubljani. Šumijaši, friki, in platanaši, v glavnem snobi. Prepričan sem, da recimo v Franciji institucije, kot je bil Šumi, nikoli ne bi podrli. Vse okoli ja, Šumija pa ne. To je bil lokal, iz katerega so prišli klošarji, sodniki vrhovnih sodišč, igralci, pisatelji, pesniki, slikarji … in ogromno zgodb. Nikoli ne bom pozabil tistega novega leta v Šumiju, ko sem bil kot prišlek odgovoren za pomoč legendarni točajki Mici. Kar me je takrat najbolj presenetilo, je bil pogled izza šanka. Vidiš vsakogar in vse, kar se dogaja v lokalu.

Kot da bi gledal televizijo?! Bo kdo kdaj vse to popisal?

Gojmir: Bo. Takrat sem imel 27 let in zrelejše dame so mi bile privlačnejše kot mladenke. Nisem si pa mislil, da bo trajalo do danes.

Zvonka: Tudi jaz ne, a imava veliko skupnih točk in interesov, ki sva jih znala živeti skupaj. Vmes pa so se pokazale tudi razlike med nama. Malo naju je premetavalo, enkrat sva se za nekaj dni celo razselila.

Gojmir: Ne prav dolgo, ni šlo, sva se pogrešala.

Zvonka: Danes se imava še raje kot nekoč.

Zrela faza odnosa, ko veš, kaj hočeš in kaj lahko pričakuješ, in ti to tudi zadostuje. Mislita, da je mogoče biti z nekom, ki je popolnoma drugačen od tebe? Na začetku je morda zanimivo, potem pa razprtije krhajo odnos.

Zvonka: Se strinjam.

Gojmir: Poznam samo dva para, ki sta politično na popolnoma različnih bregovih in shajajo drug z drugim.

Zvonka: Midva sva politično na istem bregu, sicer ne bi bila skupaj.

Svetlana Slapšak je v intervjuju za Onoplus na vprašanje, ali verjame v kemijo med dvema, odgovorila, ne, verjamem pa v svetovni nazor.

Gojmir: Seksualna kemija je zunaj zakona lahko celo močnejša. Kaj pa drugo? Potem pač moraš pretehtati, kaj je v življenju bolj pomembno. Naju druži marsikaj, družina, potovanja …

Zvonka: Kras.

Se strinjate, da lahko človek živi s tistim, s katerim lahko tudi potuje?

Gojmir: To je bil tudi najin prvi skupni test. Ko sva se spoznala, sva šla po končanem snemanju na Zakintos. Pot nama je predlagal Zvonkin bivši mož in oče našega otroka. Bilo je fenomenalno. No, drugi test je bil takrat, ko mi je Zvonka pokazala hišo, bolje rečeno ruševino na Krasu. Na pogled res grdo. Podrti, z bršljanom obrasli zidovi, porušena streha, s trnjem zaraščen borjač, smeti vsepovsod.

Zvonka: Meni so bile kamnite hiše na Krasu, v Istri, Provansi vedno pri srcu. Videla in vedela sem, kakšna bo enkrat ta.

Gojmir: Ko sem zagledal to hišo, sem si rekel, pa saj to vas poznam. Pred nekaj leti sem bil že tukaj in si želel, da bi tu živel. V tistem trenutku se mi je želja uresničila. Lotila sva se obnove.

Zvonka: Dopustili smo, da se je to zgodilo. Še snažilka mora prinesti potrdilo o nekaznovanosti, vsi, ki kandidirajo za službe, pa potrdilo o izobrazbi, izkušnjah. Razen poslancev. 

Pravijo, da se veliko parov razide, potem ko dogradijo hišo.

Gojmir: Saj še ni končana.

Zvonka: Kar naprej nekaj obnavljamo in popravljamo.

Gojmir: Tu so nove tehnologije. Posodabljajo se ogrevalni sistemi, sončna energija, nadzorni sistemi in še bi se našlo.

Zvonka: Zaradi teh novotarij vanjo sploh ne znam več sama vstopiti.

Gojmir: Bolj ko je hiša pametna, težje prideš vanjo.

Zvonka: Kdo bi si mislil, da je Gojc tako tehničen tip, kajne. Sicer pa je nakup te hiše najpametnejša stvar v mojem življenju. 

V čem se ne strinjata?

Gojmir: V logiki! To je najbrž povezano s spolom. Zvonkina logika je zelo samosvoja in povsem nelogična.

Zvonka: Tvoja tudi.

Gojmir: In tukaj se le redko ujameva.

Zvonka: Če bi mu popustila, bi bilo to stanovanje polno njegovih stvari. Vsepovsod!

Gojmir: Kar poglej, kaj vse imaš naloženo ob postelji.

Zvonka: To so knjige in revije.

Gojmir: Ja, saj. Mislim, da tu obstaja moška in ženska logika. Saj cilj imamo isti, poti so pa res različne.

Zvonka: Imam pa glavno besedo, kar se estetike tiče.

Gojmir: Ne vmešavam se v to, kakšna bo soba na Krasu, kako bo razporejeno pohištvo. Tudi mizarim pod Zvonkinim budnim očesom. Povsem ji zaupam, saj ima izjemen občutek za te reči.

Zvonka: Se pa pri drevju in grmovju vedno skregava. Jaz si želim zaraščen vrt, on pa nenehno kaj obrezuje.

Gojmir: Ja. Sosed mi je pomagal očistiti grmovje in letos bom nasadil sadno drevje.

Je za zvezo bistveno tudi to, da imajo pari razvejeno socialno mrežo, veliko stikov s prijatelji, razširjeno družino?

Gojmir: Na Krasu živimo zelo družabno življenje. Jaz ohranjam tradicijo druženja z vsemi teatrskimi skupinami, s katerimi kot svobodnjak delam. Je pa res, da so mi vedno bolj všeč manjše družbe, od šest do deset ljudi.

Zvonka: Že najina poklica sta taka, da sva nenehno v družbi. Vse življenje imava veliko prijateljev in te stike ohranjava. A včasih si človek zaželi samote, tudi v partnerstvu. Ni nujno, da stalno tičiš skupaj.

Gojmir: Ne več kot dva dni!

Bo takšno vzdrževanje stikov izumrlo z našo generacijo?

Zvonka: Ne vem. Letos se je prvič zgodilo, da nisem poslala klasičnih čestitk za novo leto, ker nekateri nikoli ne odgovorijo.

Uporabljata družbena omrežja?

Zvonka: Mene je k temu nagovoril Gojc. Če si na Krasu, kjer časopis pride šele opoldne, je taka komunikacija skoraj nujna. Facebook mi omogoča stik s prijatelji in mi daje veliko informacij o najrazličnejših dogodkih. To je odlično.

Gojmir: Obožujem tehnološki napredek, če z uporabo ne pretiravamo.

Gojmir: Ne vem, zakaj nismo prevzeli dobrih rešitev prejšnjega sistema. Ker smrdijo po socializmu ali kaj? Pa saj zdrava pamet ne more smrdeti. 

Ampak mora biti komplementarna. Ne samo to.

Gojmir: Mladim bi morali postaviti omejitve, kaj početi na družbenih omrežjih in koliko. Res je žalostno videti skupino, ki sedi v lokalu in vsak gleda v svoj mobitel. Po možnosti si pošiljajo še sms. Veste, kaj pa je najbolj ostudno in nespoštljivo do našega dela? Ko med predstavo zagledamo v temi avditorija osvetljen obraz neotesanca, ki gleda v telefon in pošilja sporočila.

In kaj storiti?

Gojmir: Včasih ustavim predstavo. Pred nekaj dnevi sem to naredil, rekoč, počakajmo, da gospa pošlje sms. Ni slišala takoj! Gospa, vi kar v miru, imamo čas! Potem je končno dojela, da mislim prav njo. V Ameriki ti vzamejo mobitel in te vržejo iz dvorane.

Preberite še: Dr. Renata Salecl in Branko Soban: Izbira partnerja je bistveno manj razumska, kot se zdi

Večkrat se mi zgodi, da se s prijatelji in znanci zapletem v tak pogovor: pritožujemo se čez sedanjost, zadovoljno ugotavljamo, da smo generacija, ki je doživela leto 68, vojno, novo državo, trikratno spremembo valute, da smo bili priča nekim drugim časom in vemo, da so možni.

Zvonka: In vseskozi smo bili prepričani, da je lahko samo še bolje.

Gojmir: To drvenje človeštva h koncu ni logično. Zelo kruto se sliši, da nas je vedno več na planetu in da ne vemo, ali nas ta zemlja lahko sploh preživi. Ob vašem vprašanju sem se spomnil izjave nekega Beograjčana: »V nekaj letih sem zamenjal štiri valute in pet držav, pa se nisem niti premaknil iz stanovanja!« Ne vem, kje je vzrok za propad zdravstva, šolstva, sociale, da so zdravniki, seveda ne vsi, postali tako oholi in pogoltni, šolstvo tako površno, sociala povsem nesocialna. Večina teh vprašanj je stvar stroke, le redko politike. Opazujem in spremljam novodobne politike. Recimo moj bivši župan, zdajšnji poslanec in podpredsednik odbora za kulturo Bandelli, ki ga nimam za pretirano sposobnega, ker mislim, da je v življenju zelo malo bral in niti ne zna dobro slovensko. Sistem mu je omogočil, da je prišel tako visoko in zdaj lahko odloča o nas. Ko pridejo na te položaje, mislijo, da imajo oblast in da bodo urejali moje življenje. Bodo, ampak tako, kot pričakuje večina ljudi. To je, po mojem, bistvo demokracije. Ne vem, zakaj nismo prevzeli dobrih rešitev prejšnjega sistema. Ker smrdijo po socializmu ali kaj? Pa saj zdrava pamet ne more smrdeti.

Zvonka: Že to, da si pošten, ni več normalno.

Gojmir: V tem ni logike. Vzemimo temo belogardizem. Mediji jo pograbijo, zrelativizirajo, češ, saj morda pa ni bilo tako hudo, in ko to izrečejo desetič, si ljudje rečejo: »Tile belogardisti so morali biti eni fejst fantje.« To težko pogoltnem, ker vem, kaj so počeli z mojim očetom in družino. Ravno tako se godi s temo povojnih pobojev. Nočem črno-bele slike, hočem barvno. Odločitev vrhovnega sodišča o Rupnikovem procesu je ljudi še bolj odvrnila od sprave. Zato bi bilo treba vrhovne sodnike poklicati na odgovornost.

Najbrž nisem samo kritizerska, ko ugotavljam, da je problem današnje politike populizem, slaba izobraženost, nestrokovnost? Ne vseh.

Zvonka: Dopustili smo, da se je to zgodilo. Še snažilka mora prinesti potrdilo o nekaznovanosti, vsi, ki kandidirajo za službe, pa potrdilo o izobrazbi, izkušnjah. Razen poslancev.

Gojmir: Večina ne zna niti dobro govoriti. Brez »šlifa«. Ne vem, ali je kje v Sloveniji politik, kot je bil Bogdan Bogdanović, župan Beograda. Razgledan, pameten, toleranten. Če pa je, se je dobro skril.

Zvonka, vi ste podpisali več sto kostumografij na odru, v filmih, med drugim v filmu Nikogaršnja zemlja, edinem, ki je bil nagrajen z oskarjem.

Zvonka: Po nagradi sem se zelo razjezila nad člankom v takratnem Stopu, da si ta film Slovenci na silo lastimo. Na kakšno silo, saj je bilo pol avtorske ekipe slovenske! Napisala sem protestno pismo uredništvu. Ko so delali prispevek na televiziji o tem filmu, se nihče ni spomnil, da bi poklical vsaj Dunjo Klemenc, ki je bila producentka. Takrat sem prvič telefonirala na uredništvo televizije in protestirala.

Gojmir: V nasprotju z Bosanci, ki so, takoj ko je film dobil oskarja, v Sarajevu ponosno napisali ogromen grafit: Jebeš zemlju, koja nema oskara.

Desa Muck pravi, vsaka nagrada nov problem.

Zvonka: Kar koli narediš, vedno se bo našel kdo, ki bo vse raztrgal. Saj beremo, kako so se spravili nad povsem korektno nadaljevanko Jezero.

Je bilo pred toliko leti delati kot kostumografinja ter igralec in režiser drugače kot danes?

Zvonka: Zadnji film, pri katerem sem sodelovala, je bil Sosičev, Komedija solz. Producent mi je povedal, da je denarja zelo malo. To je pomenilo, da so kostumografiji namenili 500 evrov. Res je, da sta bili v njem samo dve glavni vlogi, a bilo je še deset statistov, ki jih je tudi treba obleči. V dve časovni obdobji. To je pomenilo, da sva z asistentko spet nosili obleke od doma in prečesali fundus od vrha do tal. Čisto čaranje. Takrat sem se odločila, da je to moj zadnji film. Bilo je pred štirimi leti.

Kakšen je bil vaš način dela? Katerih načel ste se držali?

Zvonka: Moje načelo je bilo, da mora biti kostumografija logična, nemoteča, podrejena zgodbi in režiserjevemu konceptu. Tudi če gre za kostumiran, razkošen film.

Zvonka: Trpim, ko gledam televizijske voditeljice. Kje ste pa že videli jutranji program v svetlečih se večernih oblekah. Kup ljudi se mi pritožuje, da se tega sploh ne da več gledati. Vsi lahko delajo vse, vsi so lahko stilisti, vsi lahko pojejo, vsi igrajo, vsi so novinarji.  

V filmu Vodnik po Ljubljani, o katerem je naredila izvrsten dokumentarec Majda Širca in odkriva zelo razkošno produkcijo posnete, a nikoli predvajane serije o Ljubljani, ste delali kostumografijo. Vidi se, da je bilo denarja dovolj.

Zvonka: To je bila moja prva velika preizkušnja na filmu. Vsak dan sem jokala.

Res? Zakaj?

Zvonka: Bila sem neizkušena, režiser pa zahteven. K sreči sta me »posvojila« snemalec in njegov pomočnik, ki sta mi stala ob strani. Denarja pa je bilo toliko, da sva lahko s scenografom hodila po blago v najdražjo trgovino v Trstu. Skoraj vse kostume so šivali posebej za ta film. Tega ni več.

Kaj menite o današnji televizijski kostumografiji?

Zvonka: Trpim, ko gledam televizijske voditeljice. Kje ste pa že videli jutranji program v svetlečih se večernih oblekah. Ko sem še delala na televiziji, so bila pravila jasna. V dopoldanskem programu so bili oblečeni tako, v popoldanskem drugače in večernem malo bolj svečano. Kup ljudi se mi pritožuje, da se tega sploh ne da več gledati. Vsi lahko delajo vse, vsi so lahko stilisti, vsi lahko pojejo, vsi igrajo, vsi so novinarji.

Ja, ta tip demokracije so ljudje vzeli zelo zares! Gojmir, vi tudi pojete, preseneti me, da igralci tako dobro pojejo.

Gojmir: No, ne vsi! To je eden od sicer ne usodnih pogojev za sprejem na akademijo. Glasba je moja prva ljubezen. Te dni začenjam snemanje nove plošče in glasbe za mojo novo gledališko predstavo z naslovom Moj živót je rokentrol!

Zvonka: Jaz navijam zanj kot pevca.

Gojmir: Vsakemu igralcu koristi posluh ne le za petje, ampak tudi za interpretacijo gledališkega besedila.

Preberite še: Barbara Lapajne Predin in Zoran Predin: Varanje ne pade z Marsa 

Ali v glavnem delate kot svobodnjak?

Gojmir: Zadnja leta sem veliko sodeloval z novogoriškim in ptujskim gledališčem v Barufah, Beraški operi, Cuckih, Njofri, že tretjo predstavo delam z Juretom Frankom. Prva je bila Mamma mia, ki je fenomen v tem prostoru, 141 ponovitev, več kot 150.000 gledalcev, pa Briljantina, zdaj Nune v akciji.

Videla sem fotografijo, biti mora zabavno.

Gojmir: Je, in tudi krasna ekipa smo, nadarjena in profesionalna. Vse nune smo se družile že v Mamma mii. Razen Mirana Juvana. Nune smo bile v akciji že 52-krat, pa še vedno razmišljamo, kaj lahko izboljšamo.

Je občinstvo zunaj Ljubljane manj zahtevno, bolj hvaležno?

Gojmir: Ne bi rekel. Morda je v Ljubljani pogosteje bolj umirjeno, je pa vse odvisno od lune, predprazničnega razpoloženja … Vidiš pa velikokrat v publiki gospode, ki so jih žene prisilile, da gredo z njimi v gledališče. To res odsvetujem, naj prepustijo prostor v dvorani bolj zainteresiranim.

Se vam je kdaj zgodilo, da ste igrali pred skoraj prazno dvorano?

Gojmir: Ne. Zadnjič sem poslušal intervju z Vladom Kreslinom, ki je na podobno vprašanje in na vprašanje o pokoju odgovoril: »Glasbenik ni nikoli v penziji, ko ne bo več občinstva, bom igral pri prijateljih doma.« To podpišem.

Gojmir: Nikoli v življenju nisem imel tako bednega občutka, grozna, čudna stiska, implozija. Trajalo je nekaj sekund, pograbil sem prasca, ki je bil pripravljen za žur, kazalo mi je namreč zelo dobro, in ga odnesel zmagovalcu. Skupaj smo proslavili. Teh petih sekund ne bi več rad doživel. In to najbrž doživiš samo v politiki. 

Vaš izlet v politiko, kakšna izkušnja je bila to?

Gojmir: Ne bi je ponovil, razlaga je preprosta. V gostilnah veliko govorimo, kaj je narobe, kako bi kaj moralo biti, kdo je neumen in tako naprej. Ko se bližajo volitve, si pa rečeš, če si tako pameten in imaš toliko povedati, pojdi in poskusi. Imel sem deset let izkušenj z vodenjem Kosovelovega doma v Sežani. V bistvu politična funkcija in zdelo se mi je, da bi bil lahko tudi župan. Izgubil sem za 19 glasov, hvala bogu! Zmagal je človek, ki je profesionalec in izobražen na tem področju. Občino Komen je izvlekel iz rdečih številk. Je pa zanimivo, kaj se mi je zgodilo, ko sem izvedel za rezultat volitev. Nikoli v življenju nisem imel tako bednega občutka, grozna, čudna stiska, implozija. Trajalo je nekaj sekund, pograbil sem prasca, ki je bil pripravljen za žur, kazalo mi je namreč zelo dobro, in ga odnesel zmagovalcu. Skupaj smo proslavili. Teh petih sekund ne bi več rad doživel. In to najbrž doživiš samo v politiki.

Ni primerljivo z neuspešno predstavo?

Gojmir: Ne. V kar nekaj slabih predstavah sem igral, vnaprej veš, kakšne so in kakšen bo odziv. Majda Potokar, za katero vemo, koliko fantastičnih vlog je odigrala, mi je enkrat rekla: »Naredila sem pet vlog v življenju, na katere sem ponosna, drugo je bila pa služba.«

Veliko zgodb se je nabralo v vajinem življenju, jih boste kdaj popisali?

Gojmir: Prav zdaj pišem svojo biografijo za Gogo, uživam. Leto dni imam časa.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE