Kakšno darilo ste si podarili za 30. rojstni dan, ko ste Slovensko planinsko pot lani prehodili v enem zamahu?
Darilo lastnega spoznanja, da je vse mogoče, čeprav sem gluha. Spoznala sem, da s telesno pripravljenostjo in vztrajnostjo kljub slabi vremenski napovedi, z močnim samozaupanjem vase in podporo bližnjih zmorem to, kar zmorem. Da sem se domov vrnila živa, zdrava, srečna, izpolnjena. Spoznala sem, kaj pomeni sodelovanje s seboj, z goro, živalmi, ko sem vstopala v njihovo dnevno sobo. Ugotovila sem, kje ima gluhota svoje prednosti in kje šibkosti, zakaj je komunikacijski stik zelo pomemben na planinski poti in zakaj so fizična pripravljenost in izkušnje nepogrešljivi za takšen solo projekt.

Že tri leta prej ste se nanjo podali s fantom, a vama ni uspelo. Zakaj ste se odločili, da greste tokrat sami? Kdaj je bilo lepo v samoti in kdaj ste si želeli imeti nekoga ob sebi?
Takrat sem bila še novinka v visokogorju in fant me je zaradi varnosti želel spremljati, a sva po šestih dneh hoje na Okrešlju zaradi mojih bolečin v križu odnehala. Da grem sama, je bil tokrat kriv moj notranji glas. Prvih pet dni sem krvavo potrebovala nekoga ob sebi, a mi je bila za začetek dovolj virtualna podpora bližnjih, predvsem partnerja. Nanj sem se vedno lahko obrnila, v dolini so mi poleg njega družbo delali še sestra in prijatelji. Tako sem si povrnila veselje do uresničenja cilja, kajti komunikacija je bila res zelo pomembna. Ker ne slišim, sem vso pot samo opazovala z očmi in drugimi čutili, trudila sem se tudi mimoidočim brati z ustnic. A potrebovala sem pravo komunikacijo, ko se lahko nemoteno in neobremenjujoče pogovarjam. V visokogorju mi je bilo lepo biti sama, a tu pa tam me je obšel strah zaradi prihajajočega slabega vremena. Proti Primorski so v gozdovih divje živali in sem se bala, da bi srečala medveda. Nisem ga, sem pa srečala divjo svinjo z mladički.

Natakarji so spoznavali sistematiko strežbe, način dela v kočah, zakaj so razdeljene funkcije oziroma dogovori pomembni za tekoče delo, prav tako so ugotovili, da strežba ni tako preprosta. Zavedali so se, da so vzorniki in da morajo kljub gluhoti premagati strah pred stikom z obiskovalci.   

Zavetje in hrano so vam ves mesec dajale planinske koče. Kot kakšen drugi dom so se izkazale? Ste se v njih lahko sporazumevali v znakovnem jeziku?
Če bi me kdo vprašal, za kaj sem najbolj hvaležna, bi na prvo mesto postavila planinske koče in njihove oskrbnike, osebje. Vsi so bili ustrežljivi, tudi če so bili zaposleni. Rada sem jih opazovala, njihovo naklonjenost, njihove skrbi. Koča na Triglavskih jezerih, kjer sem si za postanek privoščila kavo, je bila polna ljudi, osebje je imelo polne roke dela, jaz pa nisem imela drobiža za kavo, a so mi jo kljub nejevoljnosti podarili. Iz hvaležnosti sem jim napisala sporočilce, in ko so ga prebrali, so njihovi obrazi sijali od ganjenosti. Da jih nekdo pohvali, ceni, spoštuje in razume, da polne roke dela pomenijo tudi prošnjo za nekaj časa, za našo potrpežljivost. V nekaterih kočah so mi priskočili na pomoč, da pokličejo v drugo kočo in mi rezervirajo posteljo, pri nekaterih so kljub zapolnjenosti našli ležišče zame. V kočah je pogosto kdo prosil, da jih naučim, kako se kaj odkreta, sicer pa jim navadno samodejno pokažem vljudnostne kretnje za prosim, hvala in pozdrav.

Dejavni ste bili v akciji Gluhi strežejo v planinskih kočah, ki je doživela odličen odziv. Koliko vam je z združenimi močmi uspelo preseči stereotipe in predsodke o gluhih?
Uspelo nam je zaradi sodelovanja, povezovanja in razmišljanja s ptičje perspektive pa tudi s promocijo znakovnega jezika na družbenih omrežjih. Skupaj s prostovoljci in sodelujočimi kočami, njihovimi planinskimi društvi in občinami, društvi gluhih in naglušnih, medijev in organizacij smo prikazali primere dobre prakse, kako lahko delujemo v medsebojnem sporazumevanju. Nekatere od nas je strah storiti prvi korak, a akcija z inkluzivno noto je tudi ena od pobud, da obe strani sočasno naredita prvi korak k vzpostavljanju stikov v središču narave, kjer se navadno stkejo spoštljivi odnosi med ljudmi in tudi do rabe slovenskega znakovnega jezika.

Kaj vam je gluhim ljubiteljem gora pomenilo pokazati svoje veščine v planinskih kočah? K obisku gora in koč ste pritegnili vrsto gluhih in naglušnih, tudi številne, ki so se ravno zaradi vas prvič podali v planinski svet.
Vodje v kočah so začutili večjo odgovornost, spoznavali so svoje vodstvene sposobnosti in pomanjkljivosti in spremljali vsakega člana ekipe, ga motivirali, usmerjali. Natakarji so spoznavali sistematiko strežbe, način dela v kočah, zakaj so razdeljene funkcije oziroma dogovori pomembni za tekoče delo, prav tako so ugotovili, da strežba ni tako preprosta. Zavedali so se, da so vzorniki in da morajo kljub gluhoti premagati strah pred stikom z obiskovalci. S tem so pridobili samozavest, zaupanje in dober odnos. Večji izziv so bili gluhi obiskovalci, tako rekoč znanci, ki so gluhim in naglušnim natakarjem znali ponagajati z naročili. Animatorji so spoznali, da morajo biti samozavestni in da so komunikativni. Prav tako je pri stiku z obiskovalci treba imeti čut in ugotoviti, kdaj so pripravljeni spoznati znakovni jezik. Tolmači, certificirani in tisti, ki še spoznavajo slovenski znakovni jezik, so bili ponosni in veseli, da so del akcije. Prav tako so pohvalili gluhe in naglušne, kako dobro so opravljali svoje naloge in da po začetni zadregi skorajda niso več potrebovali večje pomoči tolmačev. Res pa je bila akcija tudi nekakšna nezavedna pobuda za gluhe in naglušne, da so si vzeli čas za obisk ene izmed koč. 

Koliko zanimanja je bilo med slišečimi planinci za spoznavanje življenja gluhih in učenje znakovnega jezika?
Precej. Zanimivo jim je bilo tudi komunicirati v slovenskem znakovnem jeziku z osnovnimi kretnjami, animacijskih igrah ter spoznavati kulturo gluhih in naš način življenja. Nekaterim pa je bilo zelo prijetno biti v tihi koči, kjer je običajno hrupno. Prav tako mi je na pohodih, ki jih s partnerjem vodiva v društvu MOOSVID, slišeča planinka zaupala, da ji je hoditi z gluhimi zelo lepo zaradi tišine med hojo, da si lahko vzame čas za premlevanje lastnih misli.

Tudi letošnje poletje bo v znamenju akcije Gluhi strežejo v planinskih kočah, ki jo organizira delovna skupina Planinstvo za invalide/osebe s posebnimi potrebami Planinske zveze Slovenije in Mladinskega društva za osebe z okvaro sluha Vklop/Izklop (MOOSVID). Kje bomo lahko pri vas naročili planinski čaj in poklepetali z vami?
Začeli smo maja na Planini nad Vrhniko, zelo pa se vas veselimo še v štirinajstih planinskih kočah po vsej Sloveniji. Vse vabimo, da se nam pridružite kot obiskovalci, planinci, kolesarji. Razveselili se bomo tudi prijav prostovoljcev, ki želijo pridobiti nove izkušnje in z nami doživeti planinsko pustolovščino v slovenskem znakovnem jeziku. Akcijo bo spremljal tudi poseben dogodek za slepe in slabovidne planince Stopiva skupaj, osvojimo vrh, kjer jim bomo stregli tudi gluhi in naglušni.