Gabi Čačinovič Vogrinčič in Geza Vogrinčič: O zvestobi nisva dvomila

Zakonca Gabi Čačinovič Vogrinčič in Geza Vogrinčič sta poročena že 55 let. Ljubezen med njima tli že vse od gimnazijskih dni in dobro se zavedata, da jo je treba skrbno negovati.

Spoznala sta se na gimnaziji v Murski Soboti in se poročila pred 55 leti. Oba sta bila univerzitetna učitelja. Gabi, psihologinja in družinska terapevtka, doktorica znanosti socialnega dela, od nekdanje višje šole za socialne delavce leta 1966 do fakultete za socialno delo danes. Geza je gradbeni inženir, magister znanosti in doktor tehničnih znanosti. Zaposlen najprej na inštitutu za matematiko in fiziko ljubljanske univerze, pozneje na fakulteti za matematiko in fiziko. Strokovnjak za globoko temeljenje. Imata dva otroka, sina Mateja Andraža in hčer Ano, ter vnukinjo Mašo in vnuka Jakoba, stara devet in sedem let. Kaj odgovarjata na preizkušnjo današnjega časa? Naš pogovor je potekal po e-pošti. 

Geza: Neizmerno sem ji zaupal že vse od začetka. Res pa je bil v začetku v meni velik strah, da bo njen oče diplomat spet odpeljal vso družino z Gabi vred v tujino. To se je zgodilo, a Gabi je ostala z menoj. 

Kdaj sta se spoznala?

Gabi: Po čudežnih poteh sem prišla v Gezov razred! To se ne bi zgodilo, če Geza nekoč ne bi preprosil svoje mame, da ga je, šestletnega, dva tedna po začetku pouka odpeljala v šolo. Potem bi bil razred nižje in ne bi se srečala! Zagledala sem ga takoj, že v garderobi pred učilnico. Še danes vidim prijazne zelo modre oči in nenavadno jakno, ki je bila podložena s krznom in je pozneje pogosto grela naju oba. Kmalu sem začutila njegovo toplino, prijazno pozornost, občudovala njegovo znanje matematike in športnika. Naučil me je igrati namizni tenis, edini šport, ki sem ga vsaj malo obvladala.

Geza: Spoznala sva se pred davnimi leti v gimnaziji v Murski Soboti. Že prvo srečanje je bilo nenavadno. Gabi je prišla iz Beograda in razporedili so jo v isti razred na sedež pred menoj. Ta dan smo za šolsko nalogo iz angleščine pisali obnovo zgodbe. Ona, ki je angleščino odlično obvladala, saj je v tujini obiskovala tudi angleško šolo, je bila pisanja naloge oproščena. Toda naenkrat je na svoj hrbet prislonila učbenik, odprt na strani z omenjeno zgodbo. Ne vem, kako se je zgodilo, da sem kljub tej pomoči za nalogo dobil oceno dve, kar je bilo najslabše v času mojega šolanja. Res je, od Gabi sem bil prevzet že takoj, najbrž me je to zmedlo. 



V kakšni družini sta odraščala?

Gabi: Odraščala sem s starši in mlajšima sestrama. Oče je bil diplomat, tako smo se že leta 1946 selili v Budimpešto, potem v Buenos Aires, do gimnazije še v Zürich in Bern. Leta 1956 smo prišli v Beograd, da bi tam počakali na očetovo novo misijo, a se je, na srečo, čeprav sem bila takrat žalostna in obupana, obrnilo drugače – vrnili smo se domov, v Mursko Soboto, kjer je oče postal predsednik okraja Pomurje. Ritual pri številnih selitvah je bil vedno enak: v novem domu je oče razpostavil slike, ki smo jih nosili s seboj, naše preproge in ljube predmete iz sveta, potem je šel delat in vsakdanje preživetje prepustil mami, ki je vse odlično zmogla v vseh jezikih in na vseh celinah. Doma in v vlogi soproge diplomata v vsakokratni državi, še posebno ko je oče bil veleposlanik v Zahodni Nemčiji in Španiji. V mojem odraščanju je bilo očetovo sporočilo zelo jasno: bomo zmogli, boš zmogla. To je bilo zame hkrati spodbuda, vir moči in obveza, breme. In sem zmogla.

Geza: Odraščal sem v obrtniški družini v Murski Soboti. Kmalu po mojem rojstvu se je oče smrtno ponesrečil in mama, izučena pletilska in šiviljska mojstrica, je prevzela po možu še frizerski salon. Živeli smo s staro mamo, aleksandrinko, ki je ob celodnevni zaposlenosti moje mame skrbela za gospodinjstvo. Čez nekaj let sem dobil polsestro. Mama, rojena v Trstu, in njeni starši iz Vipavske doline so se pred porajajočim se fašizmom vrnili v Slovenijo. Stari oče, vlakovodja, je bil iz Ljubljane najprej premeščen v Maribor, in potem končno s številno družino pristal v Murski Soboti. Žal je tudi on izgubil življenje v železniški prometni nesreči. Mamine tri sestre in dva brata so naši mali družini stali ob strani. Mama je bila izjemno pridna ženska, nenehno je delala in z velikim trudom nama s sestro omogočila študij v Ljubljani.

Midva ne verjameva v to, da je treba odnos zavarovati vnaprej, vse razmisliti. Vnaprej ni mogoče preprečiti negotovosti skupnega življenja, saj je v tem razkošje novega, neznanega, lepega, težkega. Vedno naju je čuvala najina bližina, vedno sva se prebila k nama sproti, ko je bilo treba. 

Sta od nekdaj vedela, kaj bosta delala v življenju, kaj bosta študirala?

Gabi: Jaz sem vedela, da bom študirala psihologijo, vedno so me zanimali ljudje in medčloveški odnosi. Mislim, da sem takrat dobro izbrala, psihologija mi je dala osnovo za eno ključnih tem v mojem življenju, v raziskovalnem in strokovnem delu. Druga tema so procesi podpore in pomoči, tu črpam iz znanosti in stroke socialnega dela. Socialnemu delu sem zavezana vse svoje delovno življenje.

Geza: Sam se skoraj do mature nisem odločil, kaj bom študiral. Nagibal sem se bolj na naravoslovno tehnično področje. Tudi za maturitetno nalogo in izpit sem med maloštevilnimi izbral matematiko. Na koncu sem želel študirati arhitekturo, toda za ta študij v Pomurju ni bilo razpisane štipendije, brez nje pa ne bi mogel študirati. Tako sem s pridobljeno štipendijo hitro dokončal študij gradbeništva na FAGG v Ljubljani in takoj z veseljem vpisal še arhitekturo. Žal mi je nepričakovan in prezgodnji vojaški poziv preprečil dokončanje tega študija. Po diplomi na gradbeništvu sem bil povabljen na inštitut za matematiko in fiziko, kjer sem delal na področju geomehanike, kasneje pa postal univerzitetni učitelj na odseku za mehaniko fakultete za matematiko in fiziko za področji mehanike in geomehanike. Poleg številnih raziskav na inštitutu sem vodil predvsem reševanja problemov pri temeljenju mnogo pomembnih gradbenih objektov doma in v tujini ali sodeloval pri njih.

Kaj je za vaju pomenila selitev v Ljubljano?

Gabi: Srečo, veselje, novo svobodo in bližino. Oba sva se soočala z zahtevami študija, na začetku še s problemom strehe nad glavo. Najina študija sta se zelo razlikovala, toliko novega slišati in povedati je bilo v tem novem življenju. Ljubljano sva takoj vzljubila. Prekmurje, to milo ravnino, nebo do tal, nosiva v srcu, a Ljubljano imava rada.

Geza: Selitev na študij v Ljubljano je bila za naju veliko veselje. Kljub resnemu študiju sva se mnogo družila in v vsakem trenutku uživala drug ob drugem. Spoznavala sva različnost Ljubljane in prekmurske ravnice prijaznih ljudi. Vesela sva, da sva lahko oba ostala v Ljubljani, na univerzi. Življenje tu nama je omogočilo spoznati prijatelje in številne znance. Najina široko razvejena socialna mreža nama veliko pomeni. 



Kaj je za vaju pomenila odločitev, da bosta živela skupaj?

Geza: Zanimivo! Ob tem vprašanju sem pravzaprav ugotovil, da je to bila odločitev, ki se je zgodila že na začetku najinega druženja. Da bo tako, sva začutila takoj. Gabi me je prevzela s svojo pojavo, inteligentnostjo, sočutnostjo do vseh in zelo širokim znanjem. Neizmerno sem ji zaupal že vse od začetka. Dvomov o najini skupni poti nisva imela. Res pa je bil v začetku v meni velik strah, da bo njen oče diplomat spet odpeljal vso družino z Gabi vred v tujino. To se je zgodilo, a Gabi je ostala z menoj.

Gabi: Res je, Geza ima prav. Od začetka sva vedela, si zaupala. Nikoli ne bom pozabila najinega prvega stiska rok. Ta stisk rok je še danes z nama, enak, tukaj za naju, pomemben in vedno obnovljiv.

V tistem času je živeti skupaj v najinih družinah pomenilo poroko. A midva sva odločila, da se poročiva še pred diplomo, oba sva bila absolventa, Gezo je čakala vojska. Geza vedno pravi, da sem jaz odločila. Res sem želela, da bi živela skupaj še pred vojaščino, sedem let sva že bila skupaj. Geza je prišel k staršem zaprosit za mojo roko, kot se je takrat spodobilo. Bil je lep, ganljiv, a tudi smešen večer. Sestri sem spodila od doma, mama je pripravila svečano večerjo, k večerji smo sedli mi štirje, vsi v zadregi. Geza je mami prinesel šopek, šampanjec je čakal na mizi, a najtežje je bilo začeti pogovor. To nalogo je imel Geza. Ko je povedal ključni stavek, smo si vsi oddahnili. Vse smo se dogovorili, po poroki sva se srečna vselila v podpritličje v hiši mojih staršev. 

Gabi: Moja težava je vedno bila, da sem težko postavljala meje, in to ni bilo dobro, niti za otroka niti zame. Meje je postavljal Geza, včasih tudi zame. Najbolj zgovorna je izjava mojega učitelja družinske terapije, ki nama je povedal, da imata najina otroka srečo, da imata očeta! 

Kaj je treba o skupnem življenju razmisliti, si vnaprej povedati, kako si ga zamišljata? Je treba povedati, kaj ti gre na živce, na primer na polovico iztisnjena zobna pasta?

Oba: Srečo sva imela, da sva pred poroko prijateljevala celih sedem let in vsakodnevno druženje, pogovarjanje sta naju pač pripeljala v najino skupno življenje. Bila sva si tako blizu, da o zvestobi nisva dvomila, o spoštovanju drug drugega pa tudi ne. Razlike v nekaterih najinih navadah naju niso motile, nekatere so ostale, nekatere so se spremenile. Te razlike niso pomembne. In otroke sva si oba zelo želela. Tudi najino druženje na univerzi nama je omogočalo veliko skupnih pogledov in druženja v krogu sorodnih duš. Midva ne verjameva v to, da je treba odnos zavarovati vnaprej, vse razmisliti. Vnaprej ni mogoče preprečiti negotovosti skupnega življenja, saj je v tem razkošje novega, neznanega, lepega, težkega. Vedno naju je čuvala najina bližina, vedno sva se prebila k nama sproti, ko je bilo treba. 

Kako družinski vzorci vplivajo na skupno življenje, se jih lahko znebimo, analiziramo, enkrat odpodimo? Kaj lahko naredimo in kako? Potrebujemo za to pomoč?

Oba: Iz mojih in najinih osebnih in Gabinih strokovnih izkušenj veva, da zares pomaga, če o njih govorimo tako, da drug drugemu omogočimo, da si povemo, kar želimo povedati, a pravilo je, da govorimo o sebi, da se učimo sprejeti drugega, zagledati drugega, kot se vidi sam. Dober izid je, če vsak v paru zase vidi, kaj lahko spremeni, če povzroča trpljenje drugemu. Ne moremo se jih znebiti, analizirati ni dobra beseda, odpoditi jih ne moremo, lahko si pomagamo, da z njimi živimo. Pomoč potrebujemo, če ne znamo govoriti tako, da se slišimo in si stojimo ob strani. Potem se lahko tega naučimo s strokovno pomočjo. A le, če to želimo.

Morala sva se naučiti govoriti o vsem, reševati konflikte, ki sva jih lahko, živeti s tistim, ki jih nisva znala. Takšno je življenje, ni bilo vedno lahko, a zmoreva. V njem sva vedno čuvala lepo in dobro, to pomaga. 

Kaj prinesejo otroci v življenje para?

Geza: Ogromno. Imava dva, sina Mateja Andraža in hčer Ano. Začetna sreča je neizmerna, skrbi, ki obstajajo pred rojstvom, izginejo. Otroci prinašajo s svojim razvojem vedno nekaj novega. Ostati povezan z njimi pa je zelo pomembno in vredno se je truditi za to vsak dan. Včasih je težko. Srečna sva, da sta oba uspešna, Matej Andraž kot vizualni umetnik in Ana kot docentka na filozofski fakulteti. Ana in mož Mitja sta starša najinih čarobnih vnukov, Maše in Jakoba.

Gabi: Ja, Geza ima prav, a jaz moram dodati še eno, zame pomembno spremembo, ki sta nama jo prinesla otroka in je pomenila zame novo delo in učenje. Najprej zame, potem za naju. Midva sva imela najino bližino, a zdaj sva se morala učiti biti partnerja in starša. To je povsem nova naloga, kot partnerja se poznava, kaj pa v najin odnos prinese biti starš, z vsemi vzorci in razlikami v pojmovanju vzgoje vred. Želen izid je, da se naučiva biti starša, tako da prispevava in čuvava bližino. A tega se morava skupaj učiti in nihče staršev običajno ne opozori na to. Otroci potrebujejo starše, ki so povezani zase in za njih.



Kateri tip vzgoje zagovarjata, permisiven, strog?

Geza: Permisiven, a do določene meje, ki si je otrok praviloma ne more postaviti sam.

Gabi: Moja težava je vedno bila, da sem težko postavljala meje, in to ni bilo dobro, niti za otroka niti zame. Meje je postavljal Geza, včasih tudi zame. Najbolj zgovorna je izjava mojega učitelja družinske terapije, ki nama je povedal, da imata najina otroka srečo, da imata očeta!

Kdaj so lahko vsi člani družine zadovoljni s svojim življenjem?

Geza: Ko so srečni vsak zase in vsi skupaj. Ko spoštujejo delo vsakega v družini in se veselijo svojih in skupnih uspehov. Ko vedo, da bodo v stiski dobili pomoč. Ko se poslušajo in slišijo.

Gabi: Jaz Gezi samo pritrjujem in še razširim njegovo misel. Družina je zadovoljna, če družino soustvarjajo, to pomeni, da se slišijo vsi glasovi, glasovi staršev in glasovi otrok, tako da je možno soustvarjati rešitve. To je družina, ki zmore odprta pogajanja, a starši ohranijo moč odločanja, saj so odgovorni, da zaščitijo otroka. Pomembno je, da sta starša zaveznika, da si pomagata biti spoštljiva in odgovorna zaveznika otroku, ki je strokovnjak iz izkušenj. Zadovoljna družina je tista, ki zmore spremembe, ki jih potrebuje. Ključno je, da starša znata podpirati drug drugega v ravnanju z otroki in znata sprejeti, da sta kot starša različna. Otroku ne škodujemo, če vidi, da različno misliva in želiva, zahtevava, tu sva se midva pogosto razlikovala, rani ga, če midva razlik nočeva ali ne moreva sprejeti in se zgodi, da v vlogah staršev ogrožava partnersko bližino. Tu sva imela največ dela in misliva, da naju je vedno rešila najina bližina, vedno sva čuvala najino bližino, vedno znova sva se odločila za ljubezen, ki je še zdaj.

Kaj je bila najhujša preizkušnja v vajinem življenju in kako sta jo rešila?

Oba: Tiste velike, ogrožajoče izkušnje za naju ni bilo. Trdna vera v najino bližino naju je varovala, hvaležna sva za to. A tudi midva vse življenje čuvava najino bližino, skrbiva zanjo. Dobro nama je skupaj, imava se rada.

Gabi: Bilo pa je mnogo manjših preizkušenj, takih vsakdanjih, ki jih je bilo treba reševati iz dneva v dan. Midva sva v mnogo stvareh zelo različna in zato včasih ni bilo samoumevno, kako bova ravnala. Jaz sem bila praviloma tista, ki mi ni bilo dobro in sem potrebovala pomoč, podporo ali nov dogovor. Morala sva se učiti govoriti, se poslušati in slišati, se dogovoriti. Najin sin Matej Andraž me je nekoč, ko sem ga napadla s svojimi vprašanji skrbi, prosil, naj se napovem, ko bom želela govoriti z njim, da se pripravi. Tako sva ravnala in dobro nama je šlo!

V nekem obdobju najinega življenja sva bila zelo obremenjena. Jaz, ker sem hotela, da je doma dom, da smo skupaj za mizo vsak dan. To je bil moj družinski vzorec, hotela sem oboje, dom in družino. Geza pa je delal ves dan, tudi v tujini. Zapisala sva že, da sva se razlikovala tudi pri vzgoji.

Oba: Morala sva se naučiti govoriti o vsem, reševati konflikte, ki sva jih lahko, živeti s tistim, ki jih nisva znala. Takšno je življenje, ni bilo vedno lahko, a zmoreva. V njem sva vedno čuvala lepo in dobro, to pomaga.



Epidemija koronavirusa bo imela nepredvidljive posledice na posameznika, na družine in družbo.

Oba: Res so nepredvidljive, a midva rada razmišljava o možnih dobrih posledicah in se zavzemava za dobre, ki jih zdaj lahko na novo soustvarimo v skupnosti danes za jutri. Morda lahko tudi ljudje odločamo o posledicah. Zgodilo se je nekaj nepričakovanega: dobili smo čas! Čas nam je skoraj docela vzel brutalni neoliberalni kapitalizem, zdaj ko odpoveduje, ga je vrnil, nerad, ne vsem. A imamo ga, da razmislimo o prioritetah, o življenju, ki ga želimo živeti, o skupnosti, ki jo imamo, jo želimo in potrebujemo. Enako pomembno: česa ne potrebujemo. Predstavljava si možne nove pogovore, izmenjave mnenj, želja, skrbi in strahu. Medmrežje nam omogoča, da se zavzamemo z vso močjo za javno dobro, za javno zdravstvo in šolstvo, človekove pravice, človekovo dostojanstvo. Skupaj lahko ustvarimo celoten koncept demokracije po človeški meri. Verjameva v dobre posledice za več človeškosti, bojiva se gospodarskih in političnih posledic, a le v solidarni človeški skupnosti smo jim lahko kos.

Je normalno, da človek tako živi sam, in kdaj? Samota je lahko kdaj zaželena, a ne zapovedana.

Oba: Samota zdaj je zapovedana, zapovedana v dobro človeka v samoti in nas. Kako ravnamo v samoti, je najprej odvisno od tega, koliko temeljnega občutka lastne vrednosti in dobrih izkušenj bližine smo nabrali. A ko je človek v samoti, je za njegove bližnje in vedno tudi za stroko pomembno, da naredimo vse, da mu bo dobro, da bo zmogel. Vsi potrebujemo občutek varnosti, da dobimo pomoč, če jo bomo potrebovali, da vemo, da smo slišani, da imamo človeški stik. Pogovor oživlja in krepi. Pomembni so spomini, knjige, glasba, a ključna je živa človeška beseda.

Bojiva se političnih odločitev, ki ne bodo podprle solidarnosti in človekovih pravic, dostojanstva vsakega v naši skupnosti. 

Kako dolgo lahko traja karantena brez hujših posledic?

Oba: Za naš čas in za ta virus tega še ne vemo in negotovost težko prenašamo, zdaj in tudi sicer, a prav to je nova naloga za učenje in delo. Tukaj in zdaj smo, najti moramo način, kako bomo živeli smiselno vsak dan in vsak dan znova. Pravzaprav »najti« ni dobra beseda, prava beseda je soustvariti skupaj z ljudmi, s katerimi smemo imeti socialne stike, in onimi, s katerimi se lahko povežemo, da bi se pogovarjali – govorili, poslušali, slišali in odgovorili. V običajnem življenju poslušanje ni običajno, in ne vemo, kako zelo to pogrešamo. Zdaj imamo čas!

Ali se lahko na karanteno sploh pripravimo, kaj bi morali storiti prej?

Oba: Vnaprej se nismo mogli pripraviti, a v teh dneh nas pripravljajo in se pripravljamo. Pomembno je, da se pripravljamo skupaj, da se dogovorimo, da novo skupno življenje sproti, iz dneva v dan soustvarjamo tako, da si pomagamo in varujemo srčnost.

Kaj nam je storiti za obrambo pred depresijo, stresom, tesnobo?

Oba: Bolj pomembno je, da se naučimo živeti s stresom in tesnobo, ker sta tu. To, kar potrebujemo, je, da nas ne prekrijeta v celoti, da imamo dovolj moči in pomoči, da obudimo lepo v nas in okoli nas. Ključno je, da imamo sogovornika, da lahko tesnobo in stres podelimo in iščemo dobre izide, možne spremembe. Pri depresiji potrebujemo vse to in strokovno pomoč. 



Se odnosi med ljudmi v tem času lahko skrhajo? Kaj lahko pride na dan? Se lahko zavedamo in preprečimo?

Oba: Lahko se skrhajo, lahko pridejo na dan sebičnost, agresija, zloraba moči. Moramo se zavedati, mnogi se zavedamo in ta skupina človeško srčnih ljudi se mora slišati, mora postati glasna, da prevladajo posledice, kot je javno dobro in občutljivo soustvarjanje drugačnega sveta. To so lepe nove naloge. Težko bo, a hočeva verjeti, da je mogoče. Zelo težko bo v neoliberalnem kapitalizmu, čeprav je jasno, da ogroža svet. Kapitalizem ni dobra rešitev za ta svet.

In ko bo vse mimo?

Oba: Svet bo bolj človeški, ozaveščeni bomo, občutljivi za skupno dobro, opremljeni za spremembe v dobro. A kot sva že rekla: bojiva se političnih odločitev, ki ne bodo podprle solidarnosti in človekovih pravic, dostojanstva vsakega v naši skupnosti. 

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE