»Najboljše sproščanje je, da ti uspe pobegniti od samega sebe. Da se odpočiješ od misli, ki so danes zastrupljene z vseh strani. Že samo da opazuješ naravo, da jo znaš videti – že to je mali pobeg. Faca si, če lahko ostaneš avtonomen, da ne slediš trendom kot ovca. Da, denimo, ne drviš nakupovat, ker se to pač počne v decembru. Sicer zimski čas v meni vzbuja spomine na radoživo sankanje v Trbovljah, okenske šipe, orošene od mamine kuhe, itn. Zagotovo so lepa plat decembra okrašena mesta, domovi, druženje. Moti pa me to apokaliptično nakupovanje, ki vedno prinese s seboj stres. Kaj če sem koga pozabil pri nakupih daril, je stavek, ki te vsakič najeda. Za nas je to sicer čas velike poklicne obremenitve, saj decembra največ nastopamo. Najhuje je, ko se nastopi otrok prekrivajo z mojim ali moževim – to je ena od cen našega poklica. Hote ali nehote pa v glavi vedno delaš tudi inventuro in december je nekako čas upanja. Vsaj jaz vselej z optimizmom in ambicijami pričakujem novo leto. V 2018 si želim, da bi bila naša družina zdrava in čim več skupaj, vsi ljudje pa vedrejši in manj inertni.«