Eva Beus: To ceno sem plačala, da sem počela, kar sem želela
Eva Beus se je glasbeni skupini Tabu kot tretja pevka zapored pridružila leta 2015. Tedaj so predstavniki skupine dejali: »Bila je naša prva izbira, prva pevka, s katero smo stopili v stik.« V zadnjih letih nas je ena najbolj prepoznavnih glasbenih skupin navdušila s številnimi novimi skadbami, kot so Greva dol, Nabiralka zvezd in Zmaji, pri čemer je Eva dokazala, da je iz pravega testa; tako z vidika energije kot vokala.
Na začetku je bilo vse skupaj nekoliko stresno in polno adrenalina. Marsičesa se tudi ne spomnim več, ker je bilo toliko vsega, da razum ni več deloval. Drugače pa sem jaz osebno zelo umetniško naravnana, zato bi bila zadovoljna, tudi če neke prepoznavnosti oz. kvazi slave ne bi bilo. V prvi vrsti me namreč zanima glasba.
Eva Beus se z glasbo sicer ukvarja že od malih nog. Pri šestih letih je namreč začela igrati violino in hoditi v glasbeno šolo, kasneje pa se je posvetila predvsem petju. Zelo hitro je vedela, da je to njeno poslanstvo, zaradi česar se je bila pripravljena zoperstaviti tudi družbenim normam in staršem. Že pri 16 letih se je osamosvojila in si začela sama krojiti svoje življenje. Nekaj časa je pela tudi na ulicah. Priznava, da vsaj na začetku ni bilo lahko, ji je pa izkušnja dala pomembno popotnico za vnaprej.
Eva Beus nam je v pogovoru zaupala, s kakšnimi občutki se je soočila ob prihodu med Tabuje, kako to, da se je že kot najstnica odločila zapustiti domače okolje in se podati na svoje. Opisala je svojo definicijo uspeha, povedala, kam se najraje odmakne, ko potrebuje čas zase, in zakaj ji je novo bivališče, ki si ga je ustvarila izven Ljubljane, tako zelo pri srcu.
Tabujem ste se kot tretja pevka po vrsti pridružili leta 2015. Glede na to, da ste pred tem nastopali za ožji krog občinstva, je bil to za vas velik preskok. Kakšni so bili občutki, ko ste postali članica ene najbolj priljubljenih glasbenih skupin v Sloveniji? Katere prednosti in slabosti medijske prepoznavnosti vidite v tem?
Medijska prepoznavnost v Sloveniji ima neke svoje meje. To ni tako kot v Ameriki ali v kateri drugi državi. Ni tako, kot mislijo nekateri, da potem ne moreš več iti normalno v trgovino. Super je bilo priti do večjih odrov, saj je za glasbenike oz. umetnike na splošno oder edina prava vaja, vse ostalo so le priprave. Šlo je za preskok v smislu, da lahko začnem početi nekaj na bolj profesionalnem nivoju, kar se mi je zdelo super.
Na začetku je bilo vse skupaj nekoliko stresno in polno adrenalina. Marsičesa se tudi ne spomnim več, ker je bilo toliko vsega, da razum ni več deloval. Drugače pa sem jaz osebno zelo umetniško naravnana, zato bi bila zadovoljna, tudi če neke prepoznavnosti oz. kvazi slave neki popravimne bi bilo. V prvi vrsti me namreč zanima glasba. Največji minus sem videla v tem, da je bilo treba naenkrat veliko časa posvetiti oblekam in izgledu, česar prej nisem bila vajena. Tudi nisem tip ženske, ki bi v tem zelo uživala. (smeh)
Že od nekdaj sem imela zelo močen občutek glede tega, kdo sem in kaj hočem v življenju. To z mojo družino ni šlo najbolj skupaj, zato sem se odločila, da se osamosvojim. Starši običajno rečejo: »Dokler boš pod mojo streho, bo tako in tako.« Zato sem rekla: »O.K., bom pa šla pod svojo.«. To je bila cena, ki sem jo plačala, da sem lahko počela, kar sem si želela.
Pred tem ste delovali kot blues in jazz pevka. Kako to, da ste se odločili podati v povsem drugo, pop-rock glasbeno zvrst?
V osnovi sem violinistka. Ko sem se enkrat usmerila v petje, mi je bil cilj, da dobim pri tem čim večjo širino. Pela sem v blues in v jazz bandih, preizkusila pa sem se tudi v reggaeju. Ko sem prišla k Tabujem, je bila to zame spet nova glasbena zvrst. Zdelo se mi je, da me tukaj čaka največja rast. Vedno sem si mislila, da je to nekaj, kjer jaz nikoli ne bom. Verjetno sem zato morala priti prav sem, da sem lahko pridobila nove izkušnje. Res verjamem v to, da se mora glasbenik ali umetnik ves čas razvijati in podirati svoje lastne omejitve, da ne stagnira.
Katera pesem iz repertoarja komadov, ki jih zdaj pojete, vam je najbolj pri srcu oz. se lahko z njo najbolj poistovetite?
Težko se je odločiti samo za eno. Sploh odkar je bila epidemija, je vsak komad, ki ga odpojemo na odru, izjemno dragocen. Najbolj všeč sta mi Angel in Nabiralka zvezd. Tudi On, prvi komad od Tabujev, ki je v bistvu priredba. Ja, ti so taki močni.
V enem od preteklih intervjujev ste dejali, da ste se osamosvojili že pri svojih 16 letih. Kako to, da ste se že tako zgodaj odločili za ta korak?
Punce smo lahko pri tistih letih že nekoliko bolj zrele. Že od nekdaj sem imela zelo močen občutek glede tega, kdo sem in kaj hočem v življenju. To z mojo družino ni šlo najbolj skupaj, zato sem se odločila, da se osamosvojim. Starši običajno rečejo: »Dokler boš pod mojo streho, bo tako in tako.« Zato sem rekla: »O.K., bom pa šla pod svojo.«. To je bila cena, ki sem jo plačala, da sem lahko počela, kar sem si želela.
Zelo hitro sem ugotovila, da bi mi v raznih službah, kot je na primer delo v trgovini, umirala duša, zato sem bila nekaj časa brez denarja. Potem sem se odločila, da bom igrala na ulici, da lahko počnem, kar mene kliče. Tam ni bilo nikogar, ki bi mi rekel, da to ni v redu, da tega ne zmorem ali ne smem.
Kaj je bilo najtežje pri tako zgodnjem osamosvajanju?
Nesigurnost in to, da si potem res sam odgovoren zase. Da si sam odgovoren, da si zaslužiš denar, da boš imel nekje za spati, da boš imel kaj za jesti, da boš zaključil šolo. Vseeno se mi zdi, da je bila to ena boljših odločitev v mojem življenju; naučiti se prevzeti odgovornost za svoje življenje in se sam odločati za vnaprej.
Zelo hitro sem ugotovila, da bi mi v raznih službah, kot je na primer delo v trgovini, umirala duša, zato sem bila nekaj časa brez denarja. Potem sem se odločila, da bom igrala na ulici, da lahko počnem, kar mene kliče. Tam ni bilo nikogar, ki bi mi rekel, da to ni v redu, da tega ne zmorem ali ne smem. Vmes so bila tudi zelo razburkana obdobja, vendar mi je uspelo. To je bila pot, ki me je nekam pripeljala. Ostala sem zvesta temu, da je glasba to, kar mene kliče v življenju, in da v zvezi s tem ne mislim popuščati, ne glede na to, kakšno ceno je treba plačati za to.
Ne ukvarjate pa se le z glasbo, ampak se posvečate tudi slikanju. Kako poteka tovrstni ustvarjalni proces? Katere motive najraje upodabljate?
Slike je zelo težko opisati, ker gre za neke globlje procese. Zelo me navdihuje narava. Sploh odkar živim na Notranjskem in sem z njo še toliko bolj obkrožena, se ta pojavlja na skoraj vseh mojih slikah. Samo slikanje doživljam kot nekaj zelo meditativnega. Res padem notri – lahko tudi za deset ur. Podobno kot pri glasbi grem tudi pri slikanju v povsem drug prostor, kjer me ne vodi razum ampak neki notranji nagoni. Včasih začnem slikati, pa sploh ne vem, kakšen bo končni motiv. Slika sama po sebi pokliče, kaj hoče biti. Tako gre vedno znova za odkrivanje tega, kaj bo nastalo.
Vsak ima svojo definicijo uspeha. Kakšna je vaša?
Nekoliko drugačna kot splošno uveljavljena (smeh). Moja osebna definicija uspeha je, da odgovarjam na klice po glasbi in umetnosti, ki jih čutim v sebi. V vsakem obdobju potegnem črto, da vidim, če je bilo to, kar sem počela, skladno s tem, kdo sem jaz. Da lahko mirno spim oz. da sem pomirjena sama s sabo - to se mi zdi najbolj pomembno, to je zame uspeh.
Pred dvema letoma sem se preselila na Notranjsko, v Stari trg pri Ložu. Pred tem sploh nisem vedela, da ta kraj obstaja, zdaj pa si ne predstavljam več, da bi živela kje drugje. Tukaj je narava, mir, tišina, tudi tema. Tako lepo se vidijo zveze. To je zdaj moj prostor.
Imate morda kakšen najljubši kraj ali kotiček, kamor se umaknete, ko si želite napolniti baterije?
To je zdaj kar moj dom. Pred dvema letoma sem se preselila na Notranjsko, v Stari trg pri Ložu. Pred tem sploh nisem vedela, da ta kraj obstaja, zdaj pa si ne predstavljam več, da bi živela kje drugje. Tukaj je narava, mir, tišina, tudi tema. Tako lepo se vidijo zveze. To je zdaj moj prostor.
Kateri letni čas vam je najljubši?
Moram reči, da so mi zdaj kar vsi. Prihajam iz Ljubljane in ko sem živela tam, res nisem marala zime. Zdaj, ko živim tukaj, mi je še ta postala všečna. Pomlad in poletje se mi zdita čarobna, ampak zdaj, ko živim tukaj v naravi in ni več tiste ljubljanske megle, moram reči, da so mi vsi letni časi všeč. Samo da ni megle, je super. (smeh)
Kakšni so vaši osebni in karierni cilji za bližnjo prihodnost?
Čim bolj uživati v vsakemu dnevu, ob vsaki osebi, v vsakem trenutku, preživetem na odru. Čim več kreative, čim več izražanja. Nekako tako; preprosto, ampak polno.
Nas boste Tabujevci v kratkem presenetili s kakšno glasbeno novostjo?
Ja, obeta se nov komad. Skoraj bi že prišel ven, pa smo se odločili, da ga bomo še nekoliko obdelali. Ta pesem naj bi bila hkrati napoved novega albuma.