Erika Oblak: Ob norostih človeštva občutim veliko bolečino

Pred več kot petnajstimi leti je Erika Oblak zapustila poslovni svet in postala zagrizena okoljevarstvenica. A vmes je posegla višja sila in jo po spletu naključij leta 2006 pripeljala v deževne gozdove zgornjega porečja Amazonke v Peruju. V osrčju pragozdov je živela nepretrgano kar dve leti in dodobra spoznala lokalne in staroselske kulture, ki že tisočletja raziskujejo in uporabljajo rastlinsko bogastvo gozdov v različne namene, tudi v zdravilstvu. Kot maestra ayahuasquera predava in piše o tem, kako zelo smo ljudje povezani med seboj, s planetom in naravo, ter hkrati opozarja, da je treba zahtevati konkretne spremembe na politični ravni, če želimo ohraniti pragozdove ob Amazonki in tudi naš planet.

V Peru ste se odpravili na točki, ko se vam je v življenju malce zataknilo: vedeli ste, česa nočete več početi, in iskali tisto, kar naj bi vas notranje izpolnilo in omogočilo preživetje. Potem ste se v porečju Amazonke podali na pot spoznavanja modrosti in znanja tamkajšnjih zdravilcev. Kot ste zapisali v uvodu knjige Čas je zdaj, v kateri to izkušnjo opisujete, vam je šele pred kratkim postalo jasno, da je bil ves proces skrbno načrtovan in časovno usklajen. Je v življenju vedno tako ali ste imeli sami srečo, da ste bili poklicana izbranka?

To se dogaja, a ponavadi na to sploh nismo pozorni. Včasih si mislimo, da imamo nadzor ter odločamo o svojem življenju, vendar se lahko na določeni točki vrtimo v začaranem krogu, zaletavamo z glavo v zid, a nekaterih stvari ne moremo premakniti. Potem pa se po naključju sestavijo, ker so čas in okoliščine pravi.

Včasih si mislimo, da imamo nadzor ter odločamo o svojem življenju, vendar se lahko na določeni točki vrtimo v začaranem krogu, zaletavamo z glavo v zid, pa nekaterih stvari ne moremo premakniti. Potem pa se po naključju sestavijo, ker so čas in okoliščine pravi. 

Najbrž je treba znati prisluhniti temu, kar se okrog nas dogaja in nas do te točke pripelje.

Če temu ne prisluhneš, lahko sklepaš, da gredo stvari narobe, ko pot do cilja ni ravno takšna, kot si si jo zamislil. A poti do cilja je veliko in do njega te lahko okoliščine pripeljejo po poti, ki si je sam nikoli ne bi izbral. In ta je lahko lažja, kot če bi za vsako ceno trmaril pri svoji.

Ko ste prišli v Peru, se vaša zgodba najbrž ni razvijala tako, kot ste si jo zamislili.

Niti približno. Nikoli prej nisem slišala za ayahuasco niti nisem poskusila katerega od psihedelikov. A sem zelo hvaležna, da sem to znanje dobila, čeprav povsem po naključju. Postalo je ena mojih glavnih poti v zadnjih trinajstih, štirinajstih letih.

Za tiste, ki za ayahuasco še niso slišali – povejte nam kaj o njej. Ne nazadnje ste maestra ayahuasquera, kar pomeni, da imate dovoljenje, da samostojno vodite obrede z ayahuasco.

Ayahuasca je stara rastlina, ki v svoje sokove posrka vse, kar deževni gozd je. To niso samo rastline. Tudi voda, prst, sonce. Vse, kar v deževnem gozdu raste in odmira. Najbrž nikjer drugje kroženje snovi in energije ni tako hitro in intenzivno kot v njegovem vlažnem, vročem podnebju. V zadnjih desetletjih tudi v našem delu sveta narašča zanimanje za ayahuasco, zato nastane vtis, da tradicionalne medicina Amazonije temelji na tem psihedeličnem pripravku, ki je sestavljen iz najmanj dveh rastlin in katerega uživanje nikakor ni za vsakogar. Pa ni tako. Sestavlja jo namreč obsežno znanje. Tamkajšnja tradicionalna medicina je celostna, tako kot druge tradicionalne medicine. Snovi v rastlinah imajo farmakološki učinek, a ta pomeni šele prvi korak zdravljenja.

V življenju sem imela vedno zelo jasno postavljene cilje in natančno vedela, kako jih bom dosegla. Na neki točki pa sem vedela le, česa nočem, in ne, kaj hočem. Poskusila sem ayahuasco, da bi mi odprla drugačen pogled na svet in nase. Že ob prvem srečanju sem dobila nekaj informacij in nekatere stvari so mi postale kristalno jasne. 

Ayahuasca je za nekatere način duhovne in osebne rasti, drugi z njeno pomočjo iščejo odgovore na vprašanja o sebi, svetu, ki nas obdaja, in univerzumu. Katere nove dimenzije spoznavanja in dojemanja sveta je odprla vam?

V življenju sem imela vedno zelo jasno postavljene cilje in natančno vedela, kako jih bom dosegla. Na neki točki pa sem vedela le, česa nočem, ne pa tudi, kaj hočem. Poskusila sem ayahuasco, da bi mi odprla drugačen pogled na svet in nase. Že ob prvem srečanju sem dobila nekaj informacij in nekatere stvari so mi postale kristalno jasne. Doma sem nekaj stvari spremenila, a sem se vrnila v Peru, ker sem hotela še več podrobnosti. (smeh) Življenje sem si začela na novo sestavljati. Čez leta se je izkazalo, da sem že globoko pri usvajanju tega znanja in da me prav to znanje poganja naprej. Seveda ne mislim, da vem vse, kar vedo staroselci v Peruju. Prišla pa sem do stopnje, ko lahko znanje, ki ga imam, predajam. Pomembno se mi zdi poudariti, da že obstajajo znanstvene raziskave, ki potrjujejo, da se pri ljudeh po zaužitju ayahuasce aktivirajo deli možganov, ki so povezani s čustvi in spominom. Se pravi, da ima psihoterapevtski učinek, ker lahko človek v teh obredih predeluje pretekle travme, depresije, torej psihična in fizična stanja, ki so povezana s čustvi. Znanstveniki so preverjali tudi učinke na nevrobiološko mrežo, ki je povezana z boleznimi, kot so avtizem, parkinsonova in alzheimerjeva, ter psihološke motnje, kot sta shizofrenija in depresija. Z raziskavami bi lahko odkrili oblike pomoči za bolezni naše civilizacije in družbe. Po drugi strani pa je velik problem prav komercializacija ayahuasce, s katero se izgublja tradicionalno znanje, ki je veliko več kot le farmakologija. Izgublja se znanje, ki se nanaša na razumevanje samega sebe, narave in njenih zakonitosti, ki so zunaj fizičnih zakonitosti. To je ogromna škoda. In ne nazadnje imamo zakonodajo, ki je psihedelikom še nenaklonjena. Jabolko spora je molekula dimetiltriptamina (DMT) v pripravku ayahuasce. Ta je prepovedana po konvenciji o psihotropnih snoveh. Čeprav mednarodni odbor za droge pravi, da ayahuasca ni predmet te konvencije, sta prisotnost DMT ter nepoznavanje njenega delovanja in učinkov lahko težava v državah z zakonodajo, ki je spisana po tej konvenciji. A znanstvene raziskave kažejo, da ayahuasca ni škodljiva ali nevarna zdravju ter da ponuja nekatere koristi za našo kulturo in okolje. Zanimivo je, da lahko pomaga pri odvajanju ne samo od trdih drog, ampak tudi od alkohola in tobaka ter drugih oblik odvisnosti. 

Je uradna medicina že posvojila katerega od njenih pozitivnih potencialov za naše zdravje?

V Peruju je ayahuasca del kulturne dediščine, v Braziliji je njena uporaba dovoljena v nekaterih sinkretističnih cerkvah. Bojim se, da bi s prevelikim zanimanjem medicine za uporabo delčka učinkovin ayahuasce široko znanje, ki je z njo povezano, zaklenili v ozek krog, ki pravzaprav ne razume, kaj drži v rokah.

Zanimiv mi je bil tisti del vaše knjige, v katerem govorite o postu kot eni osrednjih metod zdravljenja in učenja. Poleg strogih omejitev pestrosti prehrane in popolne samote je ključno tudi povezovanje z energijo oziroma duhom zdravilne rastline ali rastline učiteljice, ki jo uživate med postom.

Post je odvisen od tega, kakšen je njegov namen. Lahko ješ ves mesec samo proseno kašo, če je post namenjen učenju. Če si se zanj odločil zaradi zdravljenja, je hrana zelo preprosta: zelenjava, riž, mogoče kakšen krompir brez sladkorja, soli, sadja. Piješ čaj iz katere od zdravilnih rastlin. Tako se povezuješ z duhom te rastline, ki ti prenaša svoje znanje. Mogoče bo ob tem kdo zmajeval z glavo, ampak takšen je pač pogled staroselcev. In po mojih izkušnjah tako deluje. Ko se povezuješ z rastlino, dobiš informacije, kako podpira tvoje zdravljenje, in te vodi, da mogoče narediš pripravek iz več rastlin, s katerim razrešiš določeno težavo. Te recepture so lahko precej zapletene, a mnoge uporablja sodobna medicina. Očitno so iz 80.000 rastlinskih vrst, kolikor jih v džungli uspeva, staroselci odkrili prave kombinacije.

Kako ste se kot Zahodnjakinja, ki je bila zelo verjetno vzgojena v duhu razumskega dojemanja sveta, »integrirali« v svet, ki je popolnoma drugačen in v katerem razumsko ni mogoče pojasniti vsega? In kako vam je uspelo, da so vas v ta svet sprejeli zdravilci deževnih gozdov Amazonke?

Imela sem silno srečo, da sem ob pravem času spoznala prave ljudi, ki o ayahuasci res ogromno vedo in so bili za to delo izučeni v družinski tradiciji. Pri učenju sem morala svojo kulturo in pogled na svet najprej nekako »počistiti«, saj imajo staroselci drugačen pogled na svet kot mi. Verjamejo, da je narava več kot fizična manifestacija, da v ozadju obstajajo energije, ki so pomembne in ki lahko podpirajo človeka in njegovo sožitje z naravo, da bi trajnostno živeli in spoštovali univerzalne zakone narave. Naša civilizacija pa želi prevladati naravo in danes že čutimo posledice: od podnebnih sprememb do težav, ki jih imamo s plastiko. 

Popolnoma sem spremenila pogled do drugih ljudi. Ne presojam jih več po obleki, videzu ali izobrazbi. Vedno se sprašujem, kakšne življenjske zgodbe in preizkušnje nosijo v sebi. Mogoče tudi takšne, ki si jih sploh ne priznajo in so potisnjene v nezavedno. Na človeka gledam precej širše. 

Kar staroselci Južne Amerike očitno še imajo, Zahodnjaki pa čedalje manj, je tudi humor. Imenitno sem se zabavala, ko sem prebirala, kako so si vas včasih malce privoščili.

Res je, imajo prijeten smisel za humor, poleg tega pa so potrpežljivi in nikoli ne vržejo puške v koruzo. Pri nas je tako, da učenec v šoli bodisi napreduje v višji razred bodisi pri izpitu pade. Pri njih je drugače: če izpita ne narediš, greš pač naprej s svojim tempom in močjo, ki jo imaš. Ne vem, mogoče je humor že v karakterju Južne Amerike in njihovi radosti do življenja, zagotovo pa greš z njim laže skozi življenje. Ko pridejo k njim ljudje s hudimi čustvenimi travmami in pretresi, bi jih negativne energije lahko spet potegnile v trpljenje. A ko si v najbolj temnih vodah, je življenje dobro začiniti z malce humorja in sposobnostjo, da se nasmeješ tudi na svoj račun. Pozitivizem ne pomeni, da zanikamo spoštovanje do nekoga. Nekdo, ki zahteva avtoriteto samo po sebi, ne izkaže pa spoštovanja do drugega, je narejena avtoriteta ali avtoriteta s položaja moči. Med staroselci v Amazoniji in njihovimi učitelji položaja moči ni; gre za to, da nekdo pomaga nekomu drugemu. Tu ni lažne avtoritete.

Kako lahko kulture in znanje staroselskih zdravilcev iz porečja Amazonke prispevajo k preseganju izzivov naše sodobne družbe?

Ko začneš spoznavati to znanje, ko začneš razumeti druge zakonitosti, ki veljajo v naravi, avtomatično postaneš ponižen v pozitivnem pomenu. Razumeš, kaj je pohlep in kaj pohlep naredi. Razumeš, kdo si ti sam in kako gledaš na druge. Jaz sem na osebni ravni popolnoma spremenila pogled do ljudi. Ne presojam jih več po obleki, videzu ali izobrazbi. Vedno se sprašujem, kakšne življenjske zgodbe in preizkušnje nosijo v sebi. Mogoče tudi takšne, ki si jih sploh ne priznajo in so potisnjene v nezavedno. Na človeka gledam precej širše. Drugače tudi gledam na naravo, na njene zakonitosti, in zdaj razumem, zakaj je njena raznolikost tako zelo pomembna. Več ko je biodiverzitete, več je življenjske sile in energije na Zemlji. Včasih se mi zdi, da z vidika naše kulture gledamo na znanje staroselskih kultur kot na nekaj primitivnega ali mističnega. A so vse stvari, o katerih govorijo, zelo razložljive z logiko in zdravo pametjo ter delno tudi že z znanostjo.

V knjigi pravite, da se medicina staroselcev pravzaprav začne tam, kjer se uradna zahodna medicina konča. Torej so pred nami?

Na mnogo načinov so. Staroselci v globoki džungli nimajo avtomobilov, elektrike, pametnih telefonov in računalnikov. Ne pomislimo pa, da na tem svetu živijo že vsaj tako dolgo kot naša civilizacija in da jim je prav razvijanje njihove smeri znanja dalo drugačen pogled na svet. V staroselskih kulturah danes živi okrog pet odstotkov svetovnega prebivalstva. Na območjih, ki jih poseljujejo, pa je kar 80 odstotkov globalne biodiverzitete. To je posledica njihovega znanja, pogleda na svet in njihove razlage sveta. Seveda nočem reči, da bi tudi mi morali začeti tako živeti, zagotovo pa nam manjka ravnotežje med njihovim in našim svetom, ki bi nam in vsemu planetu omogočalo trajnost ter večje spoštovanje med ljudmi in do narave.

Če bomo uničili Amazonijo, bomo uničili še marsikaj na tem planetu; podnebne spremembe bodo še ostrejše, čedalje večje bodo spremembe v vodnih tokovih. In ne le v Južni Ameriki, temveč po vsem planetu. Da ne govorimo o izgubi zdravilnih rastlin, ki uspevajo v teh pragozdovih. 

Moralo vam je krvaveti srce, ko ste konec letošnjega avgusta gledali prizore izginjanja amazonskega pragozda v plamenih. Letos se je število požarov v Amazoniji povzpelo na več kot 83.000, največ po letu 2010. Večina naj bi bila podtaknjena, da bi pridobili obdelovalno zemljo oziroma prostor za izkoriščanje naravnih virov na območju. Toda obsodba mednarodne javnosti in nekakšno kolektivno sočutje najbrž nista dovolj, da bi se razmere dejansko spremenile.

Skušam biti optimistična. Zdi se mi, da zavedanje o pomenu ohranitve amazonskega pragozda v našem delu sveta vseeno malce raste. Upam, da bo kritična množica ljudi, ki razmišljamo drugače, vodila v spremembe. Ker pa kot okoljevarstvenica zelo dobro vem, kako stvari delujejo, čedalje teže ohranjam optimizem. Ko sem gledala požar v Amazoniji, sploh nisem vedela, kako naj odreagiram. Občutila sem veliko bolečino in žalost zaradi norosti in neumnosti človeštva. Evropska unija je med požarom ponujala denar za pomoč pri gašenju, po drugi strani pa se podpisujejo trgovinski sporazumi, s katerimi pod pretvezo gospodarskega razvoja uničujejo še večje površine pragozdov kot doslej. Kaj lahko naredimo kot posamezniki? Vstati moramo in zahtevati spremembe na politični ravni. Se pridružiti podnebnim stavkam. Dokler bosta Evropa in ZDA podpisovali takšne trgovinske sporazume, sprememb ne bo. A če bomo uničili Amazonijo, bomo uničili še marsikaj na tem planetu; podnebne spremembe bodo še ostrejše, čedalje večje bodo spremembe v vodnih tokovih. In ne le v Južni Ameriki, temveč po vsem planetu. Da ne govorimo o izgubi zdravilnih rastlin, ki uspevajo v teh pragozdovih. 

Veljate za slovenskega Carlosa Castanedo. Bi se strinjali s takšno oznako?

Ne, to pa ne … (smeh) Castanedo zelo spoštujem, a je živel v drugačnem času. Takrat je bilo znanje, ki ga je opisoval in širil, še precej neznano in neraziskano. Sama v tem znanju ne vidim nobenega misticizma, saj ga je zelo preprosto razložiti. Posebnih talentov ne potrebuješ, čeprav je treba, tako kot pri vsaki drugi stvari, vložiti dela in trud, da ga usvojiš. Ne nazadnje tudi v »prebrskavanje« samega sebe.

Je vaše učenje že končano?

Bojim se, da ne. Pri usvajanju znanja je kar nekaj stopnic. Vsakič ko misliš, da nekaj že obvladaš na eni ravni, ugotoviš, da je na naslednji še ogromno stvari, ki jih bo treba spoznati in usvojiti. In tako se nenehno pomikaš naprej.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE