Elli H. Radinger: Divjina mi je dala ogromno

Nemška avtorica uspešnic Modrost volkov in Modrost starih psov Elli H. Radinger je zelo zanimiva gospa. Mirna in nekako molčeča, a v njej brbota od življenja!

Na to kažejo tudi izkušnje, ki si jih je nabrala v letih, preživetih med volkovi v ameriški divjini. A še prej je opravljala kariero pravnice, prva delovna leta pa preživela kot stevardesa velike letalske združbe. Ne da se je umestiti v predal in tega nikakor tudi sama ne bi želela. Naj govorijo dejstva, zgodbe, ki jih je pisala in ki so danes zapisane v obeh knjigah. Tretja, o darilu divjine, nastaja prav v teh mesecih. Intervju je bil narejen v začetku marca, ko je obiskala Slovenijo. Prosila je, da se ne rokujeva. 

Včasih sem tako razburjena, ko opazujem sovraštvo. Kar nekaj sem ga bila tudi sama deležna, po izidu knjige o volkovih sem prejemala grozilna pisma, ljudje so vame zmetali veliko svojih predsodkov. Dojela sem, da se na to ni dobro odzivati, nekateri se nikoli ne bodo spremenili v svoji miselni ujetosti. 

Kakšna je bila vaša pot v Slovenijo? In kako doživljate stanje ob novem virusu, ki se kar širi?

Razmišljala sem, ali bi sploh prišla ali ostala doma, a vem, da so me bralci pričakovali in da je bil dogovor z založbo sklenjen. Prihod sem je bil res nevaren, o Bog, morali bi videti vse te ljudi na letalu in njihove odzive, ko je kdo zakašljal, kaj šele kihnil. Azijci so nosili maske, drugi ne, in bilo je napeto. Histerija ne naredi nič dobrega, sama pa poskušam biti previdna. In seveda spoštujem ukrepe.

Gledate televizijo, spremljate medije, kaj trenutno v prostem času najbolj zaposluje vaše misli?

Opazujem, kako nor je današnji svet! Kako nori so številni politiki. Voditelji mnogo evropskih držav so postali ekstremisti in to me skrbi. Zaskrbljena sem zaradi našega odnosa do sveta, a še vedno verjamem, da upanje ostaja. Vsi moramo nekaj narediti in razmere nas k temu usmerjajo. Ostati moramo aktivni državljani. Ena plat je moj notranji svet, stik z naravo, ki jo živim, po drugi strani pa smo družbena bitja in še kako me zanima, kam se zunaj svet vrti.



Ko berem vaši knjigi, dobim vtis, da imate raje živali kot ljudi, je to res?

Res je! (smeh) No, seveda se ne da kar tako kategorično odgovoriti, pravzaprav mislim, da imaš rad tudi ljudi, če imaš rad živali, v to verjamem.

No, poznam kar nekaj ljudi, velikih ljubiteljev živali, ki o ljudeh nimajo dobrega mnenja, češ da gre človeška neumnost ali nesramnost v take razsežnosti, kot gre pri živalih lahko le instinkt ali ljubezen.

Moje mnenje je, ali imaš ljubezen v sebi ali je nimaš. Oziroma bolj, ali jo čutiš ali je ne. Mislim da se ljubezni ne da deliti na določene vrste bitij. Seveda imam svojega psa rajši kot večino ljudi in res je, ljudje niso vedno tako prijazni in dobrohotni kot živali.

Bom še malo nadaljevala v tej smeri. Glede na dolgoletne izkušnje, ali bi rekli, da živali bolj čutijo s teboj kot človek? Bolj vidijo vate?

To je že skoraj filozofsko vprašanje in težko je odgovoriti nanj. Verjamem, da moj pes res vidi vame, a to je povsem drugačen vpogled kot človeški. Res je, komunicirava na duhovni ravni. Lepo bi mi bilo in romantično je slišati, da bi pes videl v tvojo dušo, a ne moremo vedeti, ali je res tako. Saj ne vem niti, ali jaz vidim v njegovo. Seveda po 15 letih v njegovih očeh prepoznam njegove potrebe, želje, a to je posledica skupnega življenja. Saj niti za svojega moža ali ženo človek ne more z gotovostjo trditi, da mu vidi v dušo. No, kaj bi rekla, kako mi je, ko vame gleda volk? (Vzame nekaj trenutkov za razmislek.) Volk je volk, v knjigi Modrost volkov sem napisala, kadar volk gleda skozte, takoj dobiš občutek, da ga sploh ne zanimaš, da te ne prepozna. To pri divjih živalih obožujem. Ne bi mi bilo všeč, če bi mi s pogledom izražal, »oh, poglej, to je moja življenjska partnerica«. Nič ni zapletenega v teh odnosih, je le spogledovanje dveh vrst. Pravzaprav ni resničnega odgovora na vaše vprašanje.

Ne, v ZDA ne hodim več, v prvi vrsti zaradi predsednika, kajti ne želim biti v državi s takšnim človekom na čelu, tudi ljudje se s to politiko spreminjajo, več je negativnosti. Poleg tega ne letim več na tako dolge razdalje. To je moj prispevek k okoljskim spremembam, za boljši planet. 

Ko sem prebirala knjigi, sem res prepoznala vašo posebno vez z živalmi, sploh ta z volkovi je redkejša. V Sloveniji še vedno ni uzakonjeno, da je žival čuteče bitje, zato se mi vaša sporočila iz lastnih bogatih izkušenj zdijo toliko bolj dragocena in pomembna.

Ja, razumem, o čem mi govorite. Veste, ko človek toliko časa tako intenzivno preživi z živalmi, tega ne jemlje več kot delo, ampak resnično postane življenje ali poslanstvo, kot ste omenili. Svoj um moramo razširiti k večjemu razumevanju. Ko gledamo druge po postavkah: boljši sem, večji sem, ali ko vidimo bolj intelektualne ljudi kot večvredne, ali ko postavimo belega človeka nad vse druge, se zgodi v svetu, kar poznamo iz zgodovine. Mislim, da se resnično moramo odpreti k vsakemu živemu bitju in v njem prepoznati živo ljubečo kreacijo, tako bo veliko lažje vzpostaviti in živeti odnose.



Kje je trenutno vaša labradorka Shira?

Z mojimi starši! Dva dni sem brez nje, seveda jo pogrešam, a ker vem, da je v dobrih rokah, sem pomirjena. Je pa z leti vedno težje, ker vem, da nama ni ostalo več prav veliko skupnega časa, in zato želim užiti vsak najin skupni trenutek. Petnajst let ima, je gluha in zelo slabo vidi, dvakrat tedensko jo peljem k veterinarju po injekcijo proti določenim bolečinam, ter na fizioterapijo, kamor mimogrede tudi sama hodim (se zasmeji), postaja dementna, vendar me še prepozna. Večkrat pa sedi na vogalu hiše, zazrta nekam v daljavo v drug svet. Kljub vsemu je v redu, dobro spi, izredno dobro se prehranjuje.

Zagotovo je tudi z vašo pomočjo doživela ta lepa leta, kajti resnično velikodušno ravnate z njo.

Ja, kdaj mi ljudje rečejo, koliko sem zapravila za svojega psa, a jim odvrnem, da je vredno, vredna je tega. Če me vprašate, kaj je največje darilo, ki ji ga lahko dam, pa je to ljubezen in trenutno veliko potrpežljivosti, pozornosti. Zavedam se, da bo enkrat konec, da mi bo strlo srce, a bom prebolela in preživela iz istega razloga. Ljubezni. Tako je bilo tudi z Lady, mojim nekdanjim psom.

Veliko ljudi zaradi te bolečine ne želi več psa.

Vem, tudi sama sem bila nekoč med njimi, a od bolečine se ne da zbežati. Življenje me je naučilo, da se je bolje z njo spoprijeti, tako tudi z ljubeznijo. Nekoč sem prebrala, da življenje ni koncert, za katerega pesmi bi sam izbral. Življenje se ti zgodi, teče samo po sebi. Ja, prebolela bom in po vsej verjetnosti enako ljubila tudi naslednjega psa, rada bi skrbela za kakšnega starejšega. Da bova v sorodnem stanju. (smeh) Verjamem, da je že tam nekje, in ko bo čas, me bo našel.



Svojega prejšnjega ste pokopali kar na lastnem vrtu. Moram reči, veliko zanimivih zamisli imate, ki jih uresničujete.

Pri nas pokopavanje psa na lastni zemlji niti ni tako redko, je dovoljeno, samo da je dovolj globoko izkopana luknja. Shiro bom po vsej verjetnosti upepelila, pepel pa odnesla in raztresla po krajih, ki so nama obema prinesli veliko lepega. Kajti nameravam prodati hišo in ne morem je pustiti tu. Ne bi bilo primerno, da bi naslednji lastnik želel posaditi rože in naletel na okostje. Joj! (smeh)

Podali ste se v raziskovanje in razkrivanje modrosti prek živali (volkov, psov). Bi lahko še prek koga, vas mika?

Lahko bi pisala še o modrosti starih ljudi. Obstaja čudovita knjiga avstralske avtorice, ki pripoveduje o petih stvareh, ki te jih lahko o življenju naučijo umirajoči ljudje. To je to, starejša postajam, več modrosti tudi k meni priteka.

Ste tudi novinarka, predvsem pa odlična opazovalka z občutkom za skrajne podrobnosti. Se tega človek z leti in trudom nauči ali ste naravno tako obdarjeni?

Taka preprosto sem, v meni je radovednost, v meni je sočutje. Trudim se razumeti. Ne vidim pa vedno samo dobrega, včasih sem tako razburjena, ko opazujem sovraštvo. Kar nekaj sem ga bila tudi sama deležna, po izidu knjige o volkovih sem prejemala grozilna pisma, ljudje so vame zmetali veliko svojih predsodkov. Dojela sem, da se na to ni dobro odzivati, nekateri se nikoli ne bodo spremenili v svoji miselni ujetosti, zdaj teh pisem ne morem več niti brati. Preprosto jih prezrem.

Tri leta so minila, odkar sem bila nazadnje v Yellowstonu. Ja, občasno pogrešam volkove. A tudi Yellowstone ni več, kar je bil, množice turistov so naredile svoje, vsi si želijo videti volka, ga slikati, tečejo za njimi in jih motijo. Množic ne prenašam najbolje, raje se odpravim v tišino narave in opazujem zajca, srno, ptico. 

Z volkovi v narodnem parku Yellowstone pa nimate več stikov?

Ne, v ZDA ne hodim več, v prvi vrsti zaradi predsednika, kajti ne želim biti v državi s takšnim človekom na čelu, tudi ljudje se s to politiko spreminjajo, več je negativnosti. Poleg tega ne letim več na tako dolge razdalje. To je moj prispevek k okoljskim spremembam, za boljši planet. Toliko let sem skoraj vsak teden uporabljala letalski prevoz in nekaj moram vrniti tej naši zemlji. V Yellowstonu sem videla vse in naredila veliko, čudovit kos življenja sem preživela tam v divjini in o darovih divjine bom pripovedovala v svoji naslednji knjigi. Zdaj je čas za mojo deželo, toliko lepega je pred lastnim pragom.

Torej postajate »primer dobre prakse« za naš planet, za sočloveka.

Ja, upam! Mislim, da mora vsak po svoje prispevati sebi in družbi za boljše sobivanje. Kadar je mogoče, namesto z letali potujem z vlakom. Imam svoj mali avto in še vedno preveliko hišo, ki jo v prihodnjih letih nameravam prodati in se vseliti v manjšo. Ne uporabljam plastike, kolikor se le da, in ne jem mesa. To so drobne stvari, a ko se zbere na kupu veliko ljudi, ki prispeva veliko dobrih drobnih stvari, se počasi spreminja ves svet in tako bomo lahko preživeli.

Kako je živeti tako? Imate občutek, da je vse v vaših rokah, odločitve, s čim boste napolnili svoj svet in kako?

Ne, kje pa, nihče nima vsega v svojih rokah, to je nemogoče. Tudi ne želim prepričati nikogar, da bi živel kako drugače, kot čuti in zmore. Vse, kar poskušam, je živeti svoje malo življenje dobro in včasih se komu utrne preblisk, da bi tudi on pri sebi kaj spremenil. Ne želim pridigati, le pripovedujem, kako deluje pri meni. Izjemno sproščajoče! Mirno je, ne potrebujem veliko stvari, več tišine mi dobro dene, v sebi čutim več zadovoljstva, dan prehitro mine, je pa res, da že od decembra vsak dan skoraj deset ur preživim v pisanju naslednje knjige, Darilo divjine (The gift of wilderness). Odpirajo se mi nove preprostosti, uživam v dolgih sprehodih po lepih poteh, ki jih Shira ne zmore več, in nameravam raziskati Nemčijo. Tudi pri nas imamo volkove, tisoč. (Se hudomušno nasmehne.)



Ko ste imeli reciva 30 let, je bila divjost, ki prežema vsa vaša dela, vaš temelj? Zaposleni ste bili kot pravnica, zato sprašujem. Čudim se razvoju dogodkov.

Ne bi se omejevala z leti, prej bi rekla, da iz malega raste veliko in da se v tebi stvari razvijajo. Kot dekle, se spomnim, sem si želela videti svet, veliko izkusiti, zato sem nekaj let v mladosti delala kot stevardesa. Potem sem želela vlagati v svoje možgane, doštudirala sem pravo in šele ko sem postala kot pravnica nezadovoljna s svojim delom, sem se odločila več pozornosti nameniti živalim, ki pa so me obkrožale od nekdaj. Le bolj sem se osredotočila nanje, predvsem na divje, kajti ujetosti ne maram, zato mi tudi živalski vrtovi niso blizu. Divjina mi je dala ogromno, neprecenljivo! Več prostosti sem v življenju začutila, manj kompromisov sem bila pripravljena sklepati, ki bi mi jo jemali.

Pogrešate volkove?

Tri leta so minila, odkar sem bila nazadnje v Yellowstonu. Ja, občasno jih pogrešam, manjka mi celotno doživetje. Divjina, dežela, kulisa naravnih lepot z volkovi na čelu. Če zamižim, se mi vse skupaj prikaže, lahko se spogledujem z njimi. A tudi Yellowstone ni več, kar je bil, množice turistov so naredile svoje, vsi si želijo videti volka, ga slikati, tečejo za njimi in jih motijo. Množic ne prenašam najbolje, raje se odpravim v tišino narave in opazujem zajca, srno, ptico.

Gresta samotnost in divjost z roko v roki?

Ja! Ja.

Včasih opazujem ljudi, ki peljejo psa na sprehod in ves čas brskajo po telefonu, njihov otrok je na igrišču, a ne opazijo, kaj vse počne, ker imajo opravka s tisoči informacij na telefonu. To je po mojem mnenju huda odvisnost, ki nima veliko zveze z resničnostjo življenja. 

Kaj sploh je za vas divjost? Človeška podivjanost ali besneče množice so nekaj drugega. Kaj pa ekstremnost?

Divjost je povezanost z naravo, z naravnim. Ta ista divjost, neodvisnost je tudi v nas, a v mnogih neprebujena, kajti vpetost v pametne napravice, hitenje po tisoč opravkih, denimo, jo zatirajo. Včasih opazujem ljudi, ki peljejo psa na sprehod in ves čas brskajo po telefonu, njihov otrok je na igrišču, a ne opazijo, kaj vse počne, ker imajo opravka s tisoči informacij na telefonu. To je po mojem mnenju huda odvisnost, ki nima veliko zveze z resničnostjo življenja. A ta divjina, čeprav speča, je globoko v vsakem od nas in samo čaka, da ji odpremo vrata. Koliko ljudi sem videla v letih mojega Yellowstona, ki so jim stekle solze, ko so prvič zagledali volka, to govori o njeni moči. Osebno divjosti ne bi povezovala z adrenalinskimi parki in podobnim. Dandanes mnogi težijo k ekstremom, vse mora biti izjemno zabavno, da bi nekaj začutili. Kaj pa prisluhniti drevesom, opaziti nešteto živalic na gozdnih poteh, biti osupel ob deroči reki?

Pa ni to zato, ker se bližate sedemdesetim? Tudi otroci prepoznajo fascinantnost vsega živega, kar jih obdaja.

Res je, in četudi se kakšen otrok, ki še ni raziskoval narave sam, v njej sprva dolgočasi, ga zelo pritegne, ko mu pojasniš, kako kaj deluje.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE