Elias in Andreas Makris, poslednji kamaki in prvi plejboj Karpatosa

Naslov je zavajajoč, vzdevka pa sta se očeta in sina Makris prijela zaradi neustavljive karizmatičnosti, ki jima je v življenju odprla več vrat kot običajnim smrtnikom. Krivično bi bilo uspeh pripisovati samo njej, v resnici ne poznata drugega kot delo, kako izvrstna in prekaljena stratega sta, pa se je pokazalo prav v obdobjih, ki sta bila vse prej kot naklonjena turizmu v Grčiji. Znala sta izkoristiti vsako poslovno priložnost, danes ko vsi želijo biti v njuni družbi, nanjo pa je treba počakati, jih stresata iz rokava. Ob koncu poletne sezone na Karpatosu sta vidno utrujena, a pomirjena, ker je precej stresa končno za njima, vendarle našla nekaj časa za obujanje spominov in tudi odgovore na provokativna vprašanja.

Veljate za enega najuspešnejših grških organizatorjev potovanj, za lokalno agencijo, ki je vredna zaupanja. Predvidevam, da so bili vaši začetki poslovanja v turizmu vse prej kot lahki, sklepanje poslov pa še težje samo zato, ker ste Grk. Kako neprijetno je bilo poslušati predsodke o Grkih, ki so se še posebej razplamteli med zadnjo globalno finančno krizo, denimo tiste o lenih in do grla zadolženih Grkih, ki ne poznajo drugega kot sive ekonomije, so upravičeni do denarnih nagrad že, če ne zamujajo v službo, potrebujejo opoldanski počitek …

Andreas: Ko se ozrem v preteklost, mi ni povsem jasno, kako mi je uspelo prepričati partnerje iz Zahodne in Severne Evrope, naj mi vendarle zaupajo, morda so v mojih očeh zaznali neustavljivo željo po uspehu in iskreno ljubezen do Grčije. A če se najprej ustaviva pri zadnjih, kriznih petnajstih letih. Če ne drugega, smo se od finančne krize naučili, da je treba dobro premisliti, preden najamemo kredit, in še pomembneje, spoznali, da ga je treba odplačati. Tudi kreditne kartice smo začeli previdneje uporabljati. A grški bankrot je bil prenapihnjen, povsem jasno je, da smo bili nekakšen finančni laboratorij, »davek na eksperimente« pa je bil absolutno previsok, številni »poskusni zajčki« krize žal niso preživeli.

Elias: Ni mi težko povedati, da sem Grk. Veste, veliko ljudi je Grčijo obiskalo vsaj enkrat v življenju in prijetni spomini na rajske plaže, grško kulinariko, simpatije, brezskrbna poletja in celo sirtaki rišejo nasmehe.

Andreas: V šestdesetih letih je bilo malce drugače, takrat se še ni toliko potovalo, ob omembi Grčije pa so ljudje naprej pomislili na umazane Balkance, ki še vedno živijo v 19. stoletju, pa na nemire na Cipru, ki je postal neodvisen leta 1960, kar ni preprečilo etničnih trenj, zato so Združeni narodi na otok štiri leta kasneje poslali mirovne enote. Dobro, morda so poznali še Onassisa in Mario Callas, za promocijo Grčije je kasneje poskrbela še Jacqueline Kennedy Onassis. In to je bilo to. Z razcvetom turizma pa smo začeli žeti same pohvale, še posebno ženske so prisegale na Grčijo, bile so namreč prepričane, da bodo tu našle svojega Grka Zorbo.

Film Shirley Valentine ali drugi grški filmi, ki so jih snemali v zlati dobi grške kinematografije v 60. in 70. letih, se zelo neposredno dotikajo ženskega iskanja stereotipnega grškega moškega Apolona, če hočete, ki je vedno pripravljen spoznati ljubezen svojega življenja vsaj za teden dni. So tako imenovani kamakiji še vedno živi?

Elias: Siga, siga, počasi, počasi! Če se je grška povojna generacija želela ljubiti, je bilo najti ljubimca ali ljubimko vse prej kot mačji kašelj. In medtem ko je bil seks za Grke še vedno tabu, so skandinavske države doživljale seksualno revolucijo. Polnokrvnim Grkom se je bilo težko upreti visokim svetlolasim dekletom, in kdo pravi, da v teh enačbah ni bilo ljubezni? Številni pari so se celo poročili, ustvarili družine in obvezno ostali v Grčiji. In kamakiji danes? V restavracijah in barih turistke ogovarjajo privlačni fantje iz Albanije, ki se izdajajo za Grke, in kdo bi jim zameril?! Mislim, da sem bil med zadnjimi Grki, ki smo se še želeli spogledovati s tujkami in z njimi navezovati stike.

Torej ste poslednji grški kamaki?

Andreas in Elias: Ja, hahahaha.

Menda smo tako neizprosni pogajalci, da nas primerjajo celo z Judi. Z njimi nas primerjajo tudi zato, ker obstaja nepisano pravilo, da naj bi si ženo ali moža poiskali v svojem okolju, na otoku, če to ni izvedljivo, moramo imeti prednike s Karpatosa, v najslabšem primeru vsaj grške.  

Dotaknimo se zdaj še resnejših tem, letališča na Karpatosu v osemdesetih. Še danes je dokaj majhno, a mirne vesti mu lahko rečemo mednarodno: zagotavlja kakovostne storitve, skrbi za zasebnost potnikov, oskrbuje letala, infrastruktura je na zavidljivi ravni.

Andreas: Začel bom še deset let prej. Leta 1970 je bilo letališče še vojaško, malodane športno, ko je decembra istega leta pristalo prvo večje letalo, je potniški terminal meril komaj sto kvadratnih metrov, vse skupaj pa je bilo videti kot precej neugleden kiosk, in tako je ostalo vse do 28. maja 1987, ko je na otoku pristalo »moje« prvo turistično letalo, priletelo je z Norveške. Pomoč pri obnovi letališča je bilo treba poiskati pri takratnem grškem predsedniku vlade Andreasu Georgiosu Papandreuju. Nikoli se zares nisem strinjal s pogledi njegove stranke Panhelensko socialistično gibanje (Pasok je državi od leta 1981 vladal več kot dvajset let), sem namreč zaprisežen konservativec, a vseeno beseda ni konj.

Zakaj natančno ste se obrnili na takratnega grškega predsednika vlade?

Andreas: Z mlini na veter oziroma domačini, ki so še danes zapriseženi tradicionalisti, sem se bojeval oziroma pogajal najdlje. Bili so proti spremembi vojaškega letališča v civilno, ker jim nisem bil več kos, mi ni preostalo drugega kot se zateči na najvišji instanco.

Elias: Predsednik vlade je ocenil, kajne, oče, da bo letališče pozitivno vplivalo na regionalni razvoj, in seveda dovolil spremembo, vse nasprotnike pa pozval, naj se z morebitnimi pritožbami obrnejo neposredno na urad predsednika vlade. Ko poslušam svojega očeta, mi je jasno, da je bil takrat zelo pogumen; saj ne da ne bi čutil strahu, premagal ga je in Karpatos postavil med priljubljene grške cilje. Poslovanje s Skandinavci ga je preoblikovalo, izklesalo in tudi zato mislim, da že dolgo ni več tipičen Grk, čigar najpomembnejša mantra naj bi bila siga, siga.

Andreas: Vesel sem, da danes vsakodnevni leti povezujejo Karpatos z Rodosom, Kasosom, Kreto in Atenami, v visoki sezoni, od aprila do oktobra, pa je na voljo veliko poceni letov iz številnih evropskih mest.

In kako so se Norvežani počutili na Karpatosu?

Andreas: Na dolgo in široko so se razpisali o prijaznih domačinih, ki precej neposredno vabijo na pijačo v svoje domove, o neokrnjeni naravi, osupljivih razgledih, tako zelo so bili navdušeni nad Karpatosom, da je dober glas segel vse do Aten. V grški prestolnici so spoznali, da je s takratnim tako imenovanim 50-odstotnim bonusom, ki sta ga denimo Kreta in Rodos že poznala, vredno pomagati temu odročnemu otoku. Hoteli so začeli rasti kot gobe po dežju, kako tudi ne bi, v zgolj petih letih so jih s polovičnimi stroški, 50-odstotnim bonusom, oziroma uradnim 50-odstotnim vračilom investicij (in investicijskih stroškov) zgradili 105.

Elias: Nad odzivom norveških turistov pa je bil več kot presenečen tudi očetov prvi poslovni partner Hounslow Sverre iz podjetja Saga Solreiser; že na prvem sestanku, ki ga je oče kot predrzen mladenič izsilil v Oslu, mu je nadel vzdevek plejboj.

Andreas: Mimogrede, v svoji dolgoletni karieri v turizmu se mi vzdevka z erotično konotacijo ni uspelo otresti!

Zakaj vas je gospod Sverre sploh sprejel, sestanek vendarle ni bil napovedan? Zagotovo ste bili ogoreli in imeli dolgo črno grivo …

Andreas: Sivolas sem že od srednješolskih let, nikoli nisem imel dolgih las, in ko sem se začel spogledovati s skandinavskimi turisti, mi je to pomagalo, očitno sem bil videti moder, prekaljen, zaupanja vreden. Iz nekega otoka, ki ima zgolj dvesto postelj in je dovolj velik le za eno letalo na teden, pa je Karpatos postal biser Egejskega morja!

So vam res nekajkrat namignili, da bi bilo na razvoj turizma na Karpatosu najbolje pozabiti, češ da drugi največji otok otočja Dodekanez ni dovolj zanimiv?

Andreas: Zanimivo je, da so me tisti, ki so sprva zavijali z očmi ob omembi turizma na Karpatosu in se kasneje vendarle pridružili združenju hotelirjev Karpatosa, leta 2001 okitili z naslovom oče ali pionir turizma na Karpatosu. Štiri leta prej me je združenje turističnih agencij Rodosa nagradilo za izjemen prispevek k razvoju tamkajšnjega turizma. Če dovolite, tam se je moja kariera pravzaprav začela, pisarno Panorama Travel pa je, ko smo odprli še drugo na Karpatosu, vodila moja žena, grška Američanka Charoula A. Makris. Nekdanji bančni uslužbenki newyorške Citibank Manhattan N.Y. so bile finance pisane na kožo, tudi organizacija poslovanja. In še danes ni nič drugače. Vseskozi pa vleče niti iz ozadja, nerada se izpostavlja.

Doslej smo govorili o polpretekli zgodovini turizma na Karpatosu, se lahko prosim zdaj dotaknemo še turizma na Karpatosu danes. Kdaj bo dovolj gostov oziroma ali jih ni nemara že preveč?

Andreas: Ste z vprašanje skušali nekaj povedati, kajne? Ja, sprva smo Karpatos oglaševali kot pobeg v lepše čase, to je bil kraj, kjer so se turisti, še posebno tisti v jeseni svojega življenja, udeleževali lokalnih festivalov, so pomešali med folkloriste, storitve so bile smešno poceni, kava je bila denimo dvakrat cenejša kot v Atenah ali na Rodosu, nihče ni imel občutka, da bi ga kdor koli želel ogoljufati. In danes? Časi se seveda spreminjajo, množičnega turizma še ni, a na Karpatosu se je začelo tudi zabavati, vse več ljudi, tudi tujcev, je tu našlo in ustvarilo svoj dom in mislim, da se bo Pigadia počasi morala začeti širiti po okoliškem gričevju proti severu in dlje, seveda če želimo ohraniti kakovost bivanja.

Elias: Povedati je treba tudi, da so vse do leta 2008 na otoku prevladovali majhni, v tradicionalnem slogu oblikovani hoteli. Do tedaj je bilo vse še zelo obvladljivo, s postavitvijo dveh orjaških, petzvezdičnih hotelov pa se je obisk od leta 2010 znatno povečal, za večjo priljubljenost otoka gre »kriviti« tudi družbena omrežja, jahte bogatašev, kronanih glav in hollywoodske smetane, zasidrane v bližini plaže Apella, pred časom razglašene za najlepšo v Evropi. Saj ste hoteli reči, da je otok postal preveč obljuden, kajne?

No, nisem želel biti preveč neposreden, ampak razumem, zakaj se tisti, ki imajo Karpatos zares radi, vračajo v pred- ali posezoni. Bojim se tudi, da osupljive, skoraj pravljične tradicionalne vasice počasi, skoraj neopazno, pa vendar, izgubljajo tradicijo, tradicionalnost. Nekajkrat so mi ženice v tradicionalnih oblačilih skušale prodati kitajsko blago.

Elias: Zanimivo, da ste omenili temo moje diplome z naslovom Vpliv turizma na lokalno prebivalstvo, ki sem jo zagovarjal na britanski univerzi Surrey, kjer sem študiral poslovno administracijo in poslovanje v turizmu. Nobena skrivnost ni, da turizem pozitivno vpliva na blaginjo lokalnih prebivalcev, ohranja bivalno kulturno dediščino in tradicionalne vrednote, prispeva k zmanjševanju revščine lokalnega prebivalstva in še bi lahko našteval, a ima tudi negativne posledice, denimo nevarnost odvisnosti zgolj od te gospodarske dejavnosti, tu je tudi želja po hitrem oziroma hitrejšem zaslužku. Ljudje zaradi turizma postanejo tudi pohlepni, dobro poznam to poglavje. In hvala, ker ste me opozorili na te prevare. Ne, ni mi všeč, če se gospe preoblačijo v folklorne kostume zgolj zaradi želje po zaslužku, izdelke pa prodajajo kot tradicionalne »made in Greece«. Prepričan sem, da jih bodo spregledali tudi drugi, rok prevar pa je tako ali tako omejen.

Družina Makris je bila vseskozi močno vpeta v politiko, v politične vrste pa vabijo tudi vašega sina Eliasa, kajne?

Andreas: Pred dobrimi tremi meseci smo imeli lokalne volitve, dve stranki od skupno treh sta v svojih vrstah želeli videti Eliasa. Izdaten pritisk ni pomagal pri odločitvi podati se v politiko ali ne, težko je bilo razložiti, da je vpet v zahtevne poslovne procese v turizmu, ki bi jih težko usklajeval z aktivnim sodelovanjem pri oblikovanju lokalnih politik. Prepričan sem, da so s priimkom Makris želeli nabirati politične točke.

Zakaj je priimek Makris tako zelo pomemben?

Andreas: Če želim odgovoriti na to vprašanje, se moram vrniti v 19. stoletje, čas, ko je živel mamin praprapradedek, najpremožnejši otočan s pomembno politično funkcijo v takratni Grčiji in zasebno odvetniško pisarno. Naš priimek je postavil visoko na piedestal in tam ga skušamo obdržati. Veste, to so bili razburkani časi. Z začetkom grške vojne za neodvisnost leta 1821, tako imenovane grške revolucije, ki se je želela otresti oblasti Otomanskega cesarstva, se je tudi Karpatos pridružil boju, beguncem in ranjencem je ponudil zavetje, s finančnimi injekcijami pa oskrboval grške revolucionarne čete in pomagal pri popravilu grškega ladjevja. Otok Karpatos se je leta 1823 osamosvojil, a že leta 1830 je londonski protokol dodelil Turkom otočje Dodekanez. Italijani so napadli otok leta 1912, leta 1943 so nanj prišli še Nemci, po drugi svetovni vojni pa je sledila še državljanska, ki je bila nepotreben bratomor.

Pa je v resnici kdo na Karpatosu potreboval njegove odvetniške storitve?

Andreas: No, seveda takrat ni bilo mednarodnih korporacij, ki bi tožile državo, tudi sporov pred mednarodno arbitražo, kjer bi bila potrebna mediacija, ne, a posamezniki so potrebovali pravni nasvet, zelo pomembno je bilo kmetijsko pravo, čigav je ta ali oni kos zemlje in podobno. A če se vrneva k politiki, moj oče Elias je bil župan Karpatosa v letih 1948–1951, starejši brat George v letih 1964–67 in drugič v letih 1983–1987, dvanajst let sem bil član občinskega sveta tudi jaz, a sem se mu zaradi staranja pred kratkim odpovedal.

Biti politik je nemalokrat, vsaj v Sloveniji, sinonim za korupcijo, komolčarstvo, pohlep.

Elias: Če dovoliš, oče, bi jaz odgovoril na to vprašanje. Glede na to, da sem z mamo odraščal na Rodosu, kjer je skrbela za našo prvo pisarno, in se šele ob polnoletnosti zares preselil na Karpatos, morda lahko podam bolj objektivno mnenje. Družina Makris tukaj ni bila pralni stroj, ki bi zgolj obračal ali, bognedaj, pral denar. Naše podjetje se je vseskozi zavedalo družbene odgovornosti in jo vseskozi vključevalo v svoje poslovanje.

Andreas: Konkreten primer: moj oče je na otok pripeljal elektriko, kmalu po državljanski vojni in po hudih bojih z okoliškimi vasmi, ki so imele vodnih virov v izobilju, je s pitno vodo oskrbel Pigadio, postavil osnovno šolo, bratu se lahko zahvalimo za prostorski načrt, s katerim je ustavil črne gradnje oziroma gradnje vsepovprek Pigadie, kakor komu drago, tudi za načrtovanje mestnega prometa, mestnih parkirišč in pločnikov. Pogosto mi je žal, da nisem kandidiral za župana Pigadie pred 20 leti, iz nje bi znal narediti mali Pariz.

Precej smela izjava, bolj bi jo sicer pričakoval od Eliasa. Na otoku ga poznajo vsi, velja za ekscentričnega in v njegovi družbi imaš občutek, da je mogoče doseči vse. Ste ponosni na svojega sina?

Andreas: Ponosen sem na oba svoja sinova, Menas je v našem podjetju odgovoren za finančni nadzor in vse računovodske funkcije, Elias pa za sklepanje pogodb s hotelirji, pogajanja, marketing in odnose z javnostjo. Oba se trudita po svojih najboljših močeh in obema uspeva. Še najbolj pa sem ponosen na dejstvo, da nikoli nista imela večvrednostnega kompleksa, ampak sta ostala skromna in ponižna.

Zanimivo se mi zdi, da smo v polni restavraciji čakali na prosto mizo, Elias, vi pa kot eden pomembnejših otočanov niste želeli preskočiti vrste, čeravno so vam natakarji z nebesedno komunikacijo to nekajkrat namignili. Imate morda občutek, da morate vseskozi paziti, kako se vedete, je družinsko ime za vas nemara celo breme?

Elias: To ravno ne, a ne želim umazati očetove zapuščine. Vseskozi se je trudil postavljati visoke standarde vedenja, poslovanja, pokazati, da so Grki, celo več, Grki, ki živijo na odročnem otoku, prav tako vredni pozornosti in spoštovanja. In ne, nisem ekscentričen, le nenehno me primerjajo z bratom, s katerim se odlično razumeva, čeprav sva kot noč in dan. Kakšne zabave po težkih in uspešno opravljenih projektih pa mi verjetno ne gre zameriti. Celo več, takrat se sklepajo najboljši posli!

Nisem želel biti žaljiv, na plan je privrela le hladna celinska slovanska duša, ki včasih težko razume strastno otoško naravo.

Elias: Ha, ha. Veste, prebivalci Karpatosa smo precej neposredni, zgovorni, srečaš nas povsod, trenutno imamo v vladi dva ministra, ki sta prišla z otoka, ki ima zgolj šest tisoč prebivalcev, sicer pa imamo močne izseljeniške matice po vsem svetu, držimo skupaj in skupaj sklepamo tudi večje posle.

Andreas: Menda smo tako neizprosni pogajalci, da nas primerjajo celo z Judi. Z njimi nas primerjajo tudi zato, ker obstaja nepisano pravilo, da naj bi si ženo ali moža poiskali v svojem okolju, na otoku, če to ni izvedljivo, morata imeti prednike s Karpatosa, v najslabšem primeru vsaj grške.

Elias: Ja, pa še zato, ker nikoli ne prodajamo zemlje, ker si ob pomembnejših praznikih podarjamo zlate kovance in ker smo visokoizobraženi. V vsaki družini je vsaj nekaj odvetnikov, doktorjev, Karpatos se v Grčiji lahko celo pohvali z največ doktorji na število prebivalcev.

Zakaj potem nima bolnišnice?

Andreas in Elias: Hahahaha, postavljate precej provokativna vprašanja. Sicer pa bolnišnica že stoji, trenutno čakamo na pomoč vlade pri opremljanju, tudi to se bo uredilo, največja težava je v tem, ker doktorji medicine raje ostanejo tam, kjer lahko izpopolnjujejo svoje znanje in sledijo hitremu napredku v medicini.

Ob koncu pa še o najbolj vroči temi, ki se je dotaknila tudi Karpatosa, kolapsu Thomasa Cooka, najstarejšega turističnega velikana, in stečaju slovenskega letalskega prevoznika Adrie Airways.

Elias: To, kar se je zgodilo z Adrio Airways, je najmanj žalostno in katastrofalno za Slovenijo, sočustvujem tudi z vsemi, ki so ostali brez službe, a če se je že moralo zgoditi, je dobro, da se je ob koncu letošnje poletne sezone, zadnji slovenski turisti so tako namesto s Karpatosa leteli z Rodosa. Slišim, da vrzel po propadu Adrie Airways zapolnjujejo tuji prevozniki. Kakor koli. Vsaka smrt je pravzaprav novo rojstvo in srčno upam, da bo Sloveniji uspelo ustanoviti novo letalsko družbo! In Thomas Cook? Tudi tu imamo srečo, saj poslujemo zgolj z zdravim nordijskim potovalnim podjetjem Thomas Cook Airlines Scandinavia, neodvisnim in donosnim subjektom, ki ima zagotovljeno poslovanje.

In poletna sezona 2020?

Andreas in Elias: Z mislimi in načrti sva že v poletni sezoni 2021. (smeh)

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE