Edvina Novak: Bodimo danes srečni in se nehajmo pritoževati

Edvina Novak, poznana kot publicistka in dama, ki lepoto razume kot vrednoto, nam je zaupala, kako bo pričakala božično-novoletne praznike.

Se še vedno držite družinske praznične tradicije obilja?

Ja, velikokrat dam prednost lepemu na račun praktičnega. To imam po mami, ki je imela naravni dar za lepo in skladno in je vedno sledila zadnji modi. Ko sem bila otrok, so vaške šivilje šivale obleke in se zgledovale po modi v risanih modnih revijah, figurinih. A ko je šivilja Roža dala mami na ogled deset let star modni figurin, se je mama raje s kolesom odpeljala v Trst in prinesla novega.

Zakaj v vsaki hiši ne delate jaslic, verni in neverni?! To je naše prelepo izročilo, pripada slehernemu človeku. Božični čas je za slovenskega človeka izjemen. Ne zapravimo ga. V teh svetih nočeh se dogajajo silne reči, dobre in zle, tako so verjeli naši predniki. 

Znani ste po praznični mizi, s katero si daste zelo veliko opraviti.

Kar se tiče praznične mize – o joj! Svečana, seveda, lepa in za božič nujno okrancljana. Minimalistom nisem niti malo všeč, saj se med prazniki v meni prebudi barok. (Smeh.) Na plan potegnem najlepše prte in porcelan, najlepše nepraktične zlate kupice iz Liboj, iz katerih sploh ne moreš piti. Svečnike z bolšjega sejma, za katere ne najdem primernih sveč, smrečje, božje drevce ... Za pisane stare steklene mamine girlande pa že zmanjka prostora. Z lestenca visi prelep slovenski narezljan lesen golob – sveti duh. 

Če se le da, ima pri mizi vsakdo listek z imenom. Kar jezna postanem, ko me na večerjo povabijo prijatelji in rečejo, naj vsak sede, kamor želi. Lepše je, če gostitelj razporedi svoje goste. Še bolj me spravi ob živce, če kdo ne počaka, da se vsi zberemo za mizo, in začne kar jesti. Tega ne dovolimo niti otrokom (otročičem kakopak da), ne opravičujemo jih z: »Ah, naj kar jejo, ker so lačni!« Prva vzame pribor v roke gospodinja in za njo vsi drugi. »Spet nekaj težiš,« že slišim vnuke.

Preberite še: Edvina in Luka Novak, mati in sin iskreno o življenju skupaj in narazen

Številni Slovenci pred prazniki v diru po občutenju popolnosti zapravijo več, kot si lahko privoščijo. Kaj vam pomeni praznična svečanost?

Vaše vprašanje me spravlja v zadrego, saj se moram zazreti vase. Da, tudi jaz grem ob praznikih čez svoje upokojenske zmožnosti. Ni prav, dragi moji, zadržimo se, posipajmo se s pepelom! Vsaj za pepelnico. Ne bom nadaljevala s skromnostjo, kako je vse nično, nepomembno, ko pa meni ni. 

Otroci imajo radi darila, nasmejane starše, jelko, jaslice. Pripravljam jih vsako leto. Že v novembru določim tematiko, zbiram stvari. Doslej sem naredila takšne, kjer se Jezus rodi ob morju, druge v hribih s potočkom, v garaži ob parkirišču, v šotoru v peščeni puščavi, lani pa v kamnitem hlevu. Jezus se vsako leto rodi vsepovsod. Včasih imam dolg nos, ker se mi zdi, da bližnji to moje prizadevanje komajda opazijo. A letos se z mano, metuzalemom, nekaj dogaja. Sploh se še ne pripravljam, ne na jaslice, ne na okrasje, ne na praznovanje v srcu. Hči je to opazila in me začela spodbujati, češ, pa menda ja ne bomo brez vsega. Se mi zdi, da mi je že to dalo krila, da se lotim priprav. 

Zakaj v vsaki hiši ne delate jaslic, verni in neverni?! To je naše prelepo izročilo, pripada slehernemu človeku. Vsakdo se lahko spomni, da bo od božiča do svetih treh kraljev odprto nebo. Božični čas je za slovenskega človeka izjemen. Ne zapravimo ga. V teh svetih nočeh se dogajajo silne reči, dobre in zle, tako so verjeli naši predniki. Takrat so se skrili v hiše in v strahu čakali, ali bo sonce spet zadobilo svojo moč. Mi pa vemo, da bo spet prišlo in ožarčilo Zemljo. 

Zame je bistveno vedeti, da bodo v tistih dneh, ko nas sonce gleda medlo iz daljave, prišli k človeku ljubezen, dobrota in mir. »Tisti mir,« tako pravi Kristus, »ki ni od tega sveta.« Nekajkrat v življenju sem ta neverjetni, veličastni mir začutila v svojem srcu. A ne traja dolgo in vsakič znova ga moram iskati.

Zdaj je čas, da se spomnimo bližnjega v stiski in mu pomagamo, kolikor moremo. Zlasti in spet in spet pa ne smemo pozabiti na revnejše otroke. Država je bogata, kolikor smo bogati mi. Ne čakajmo, kaj bo naredila, saj smo mi sami država, jaz, ti in on. 

Vsi si med prazniki želimo bogato obložene mize. Tudi tisti, ki jo poznajo samo s slik.

Ja, morda bi se spodobilo, da bi odgovorila: za praznike bogato obložena miza res ni pomembna, saj v resnici ne moremo toliko pojesti, še manj pa porabiti. Toda naši predniki so za božični dan verjeli, da mora biti miza tako polna dobrot, da nimaš kam postaviti niti kozarca. To navado in željo nosimo v sebi. Mnogi so nekdaj, nekateri še vedno, med prazniki za mizo s krompirjem v oblicah in kislem zelju brez mesa. Ne, za božič si tega ne želimo. 

Ob vesoljnem, nerešljivem problemu smo. Ugotovimo lahko le, da tudi Bog ni socialni delavec in da ta planet, kakor koli ga opevamo, ni raj. Tisto, kar bi lahko malo pomagalo, toda ne rešilo problema, je razumeti, da sita vrana lačni ne verjame, zato bi morala lakoto kdaj tudi sama izkusiti. Take »vrane« so običajno kar med bližnjimi v družini. Vsak star in zapuščen človek ima kje koga, ki … Zdaj je čas, da se spomnimo bližnjega v stiski in mu pomagamo, kolikor moremo. Zlasti in spet in spet pa ne smemo pozabiti na revnejše otroke. Država je bogata, kolikor smo bogati mi. Ne čakajmo, kaj bo naredila, saj smo mi sami država, jaz, ti in on.

Lahko z nami podelite kak svoj najljubši spomin, ko med prazniki ni bilo živčnosti zaradi priprav, občutka pomanjkanja, ko je bilo res čarobno, čarobno v vam lastnem pomenu?

Zame je bil vsak božič čaroben. A ko sem bila otrok, je bilo še kako živčno in napeto. Starši so delali v edini trgovini, ki je oskrbovala vso vas v Dekanih. Ni bilo izobilja izbire, pa je bila trgovina vseeno nabito polna že na sveti večer. Vse je bilo na vago in se zavijalo v papirnate, ročno narejene škrtoce. Stanovali smo v stanovanju nad trgovino na Placi, kot so živele generacije mojih prednikov po očetovi strani. Moja naloga je bila priprava jaslic in delno tudi jelke. Jaslice sem naredila na vrhu kuhinjske kredence, bile so moja intima. Jelka? Ta je bila mamina domena. Visoka je bila od tal do stropa, zabita v pod, da se ni zrušila. Bleščala se je od okrasja in lučk, bila je ob oknu in z mano vred so jo občudovali tudi drugi otroci, ko smo se igrali na Placu. Simpatična božična drevesca so bili tudi borovci in brini. Tako božično drevesce je delala moja nona Vonika. 

Ko so bile jaslice pripravljene, sem s svojo mačko čakala in prisluškovala, kdaj se bo hrup v trgovini polegel in bosta prišla starša. Ni in ni bilo konca. Okoli devetih zvečer sta prišla utrujena, pa vendar pripravljena na naš sveti večer. Mama je snemala in menjavala zavese, nekaj vpila, kot po navadi, oče je pekel fancle (miške) in mešal bakala na belo. Kajti na sveti večer je bila večerja postna: bakala na belo, postavljen na vročo polento, in zraven dušen ohrovt. Po polnočnici pa miške. Pa se zasliši ropotanje po vratih. Bila je soseda Klara: »Vilko, Vilko, ma daj daj, hodi mi odpret trgovino in mi daj še pet dekov šalše, ki sem prej pozabila kupit. Bom plačala, ko bo moj prinesel plačo. Jutri moram skuhat tudi paštašuto!« In moj oče je spet dvignil ropotajoči rolo trgovine in Klari odtehtal pet dekagramov paradižnikove mezge. Potem pa ne vem več, kako se je končalo, ampak – kakšen fantastičen dan! 

Mirna priprava na praznike?! Ne, tega ni bilo, pa saj to niti ne bi bilo praznično. Kak dan prej, ko je bil čas za opoldansko pavzo, so starši ubili kuro (ta spektakel bi bila zgodba zase), jo oskubili in potem za božič skuhali odlično kurjo juhico z domačimi rezanci. Če zdaj pomislim, kako malo prostega časa so imeli delavci v povojnem času, si mislim: bodimo danes srečni in se nehajmo pritoževati. Ne bodimo kot Italijani: »Dežuje, prekleta oblast!«

Vnuki danes dobijo računalnik, igrice, trenirke pa tudi Miklavževe šibe. Mislim, da so enako srečni, kot sem bila jaz, čeprav se mi zdi, da zanj ta čas ni enako čaroben. A so oni čarobni meni. 

Tudi Miklavž vam je podaril lepe spomine, mar ne?

Še pred šolo, ko sem bila punčka, smo stanovali nad mlinom ob reki Rižani, pri mlinarici Olgi. Na vasi smo zelo zgodaj vedeli, da parkljev ni, da angelci niso pravi in da je Miklavž učitelj Rudi. Bilo je čarobno in strašljivo. Toda komunizem je to kmalu prepovedal. 

No, jaz sem kot štiriletnica stikala po omari, ko staršev ni bilo, in našla veliko škatlo s prekrasnim darilom. Na kartonu je bilo z elastikami pripetih ogromno posodic, lončkov, ponvic, kozic, pokrovčkov … vse za kuhinjico, kakršno si punčke želijo. Kako težko sem čakala tega Miklavža, kajti staršem nisem hotela izdati svoje skrivnosti, saj bi bila razočarana. Pravzaprav mama, kajti oče je bil takrat v partizanih. Dobila sem tudi prekrasno punčko v oblekici iz organdija. Kraljevala je na oknu nad Rižano. Te nisem prej odkrila. Kakšna sreča! Še zdaj jo imam za spomin. 

Miklavž na Primorskem je puščal darila na oknu, Božiček pa jih je metal skozi dimnik. Vnuki danes dobijo računalnik, igrice, trenirke pa tudi Miklavževe šibe. Mislim, da so enako srečni, kot sem bila jaz, čeprav se mi zdi, da zanj ta čas ni enako čaroben. A so oni čarobni meni. Toda kaj ko se ne ozirajo nazaj, k meni, k noni!

Ohranjanje tradicije je lepo, a včasih tudi naporno. Kaj ste predali svojim potomcem, da zdaj ob praznikih veselo prenašajo naprej, čemu pa ste se odrekli tudi vi, ker vam je bilo morda prenaporno?

Predala sem božično kosilo, ohranjam pa večerjo na sveti večer. Najraje pripravim postno primorsko, toda ne gre vselej skozi. Miza je vedno nadvse okrašena. Veselim se veselega decembra, razsvetljenega mesta, lučk, bleščečih izložb, kuhanega vina, sejmov, vse mi je všeč in ni mi prezgodaj. Kritična sem le do preglasne glasbe in petja. To bi morali utišati na sposobnost človeških ušes. Zaradi mene pa naj se veseli december začne že novembra. Komaj čakam. Spet bom prebrala slovenske običaje za ta skrivnostni čas. Kolikor bom lahko, jih bom vključila v svoje življenje. Hkrati se bom ogrnila v plašč nevidnosti, da bom sama, daleč od vseh, v mislih na nekaj čisto drugega, čisto mojega.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE