Štiri mesece so dopolnili ob obisku One malčki – Marcel, Domen in Enej. V stanovanju petega nadstropja bloka v Šentjurju je čutiti blažen mir. Tri skoraj identične štručke, sicer pravi mali borci, se ne pustijo motiti ob običajnih zvokih. Mirno spijo; prija jim biti drug zraven drugega in čutijo bližino mame Mimi, ko se sproščeno suka med posteljicami. Skrbna Mimi zre v svoje tri sončke in si misli: »Z možem sva starša štirim sinovom.«



Patrik je bratcem izbral imena

Prvorojenec zakoncev Topolovec šteje pet let in pol. Starejši je neizmerno ponosen na mlajše bratce in je nanje ljubeče navezan. Pomenljivo se mu zasvetijo oči, ko pripoveduje, da jim je sam lahko izbral imena, in sicer po začetnih črkah imen mame, očeta in babice. »Ja,« se fant navihano nasmehne v odgovor, ali že pozna abecedo, a vendar še obiskuje vrtec. Zares? »Res.« Prisrčen smeh. Babica Dragica, ki živi v istem stanovanju in z veseljem priskoči na pomoč, denimo, če se trojčki prebudijo naenkrat, zavekajo in začno cmokljati za stekleničko, spodbudi Patrika: »No, kateri je babičin?« Domen, seveda. Eneju je na črko E izbral ime po očetu Elvisu, Marcel je na črko M dobil ime po mami Mimi. Lepa imena so. »Ko smo se odločali o njih, se je Patrik v nekem trenutku domislil, kako bi jih poimenovali,« pokima Mimi in s pogledoma poboža najstarejšega od štirih sinov. Z možem se, jasno, še malo nista vznemirjala, da pri izbiranju imen za trojčke z željami nista prišla na svoj račun. Kaj pa če bi se vsi začenjali s črko P? »Ne, to pa ne. Na črko P ni lepšega imena, kot je Patrik.« 


Trije mali borci: Marcel, Domen in Enej


Ne, ni šala

Zakoncema Topolovec so Marcel, Domen in Enej obrnili življenje na glavo. »Marsikaj se je spremenilo, a je najpomembneje, da okoliščin ne zapletamo po nepotrebnem,« je stvarna Mimi. Sproščena ženska je. In skromna. Kako se spominja novice, da rastejo v njej trije otročički? Še zdaj ji skoraj zastane dih. Najlepši novici o nosečnosti je sledil – pravi šok. »Na prvem pregledu sva z ženo mislila, da naju hecajo,« v smehu pove Elvis. »Ko sva prejela potrdilo, sva imela mešane občutke, sploh nisva vedela, kako naj poveva novico tašči, ki naju je spremljala.« Dragica zamišljeno pokima. To, da je vse v redu, samo da so trije, ji je potem hči seveda zaupala. »Tudi znanci so bili dolgo prepričani, da gre za šalo,« nadaljuje Elvis. »Dva para prijateljev sta v tistem obdobju pričakovala dvojčke, zato sem se večkrat pohecal, če ima že vsak lahko dvojčke, si bomo pa mi trojčke omislili. Od tedaj sem čisto tiho.«


Patrik je bratcem sam lahko izbral imena, in sicer po začetnih črkah imen mame, očeta in babice.


Rojstvo trojčkov

Mimi in Elvis se nista pretirano obremenjevala, kako bosta s tremi dojenčki. Veselila sta se naraščaja, posebno ker sta si zanj prizadevala po naravni poti, a ker ni uspelo, sta se – kot tudi že pri Patriku – odločila za spočetje z znotrajtelesno umetno inseminacijo. Za priprave na tri družinske člane sta si vzela čas, vendar je Mimi morala 13. julija preventivno v mariborsko porodnišnico. Zdravniki so spremljali zdravje trojčkov in zaradi slabih pretokov krvi 7. avgusta sprožili porod predčasno. Sončki so privekali na svet v 31. tednu nosečnosti, a to pri večplodnih nosečnostih ni neobičajno. »Prvi se je rodil Marcel s 1260 grami in 38 centimetri, sledil je Domen s 1530 grami in 41 centimetri in nato še Enej s 1090 grami in 36 centimetri.« A po porodu novorojenčkov je starše, kot tudi Patrika in babico Dragico, čakala težka preizkušnja. »Prvi trenutek je bil poln veselja in tudi adrenalina, a kar kmalu so se pojavile težave. Prva dva meseca po njihovem rojstvu sta bila velika psihična preizkušnja, a sva z ženo in najino ljubeznijo tudi to premagala,« občutke strne Elvis.


Dodaten par rok ob nebogljenih dojenčkih pride prav. Mimi pestuje zadovoljnega Domna, babica Dragica je vzela v naročje sproščenega Marcela.


Takih muk ne bi nikomur privoščila

Skok med spomine pretrga Domen. Zbudil se je. »Lepo napreduje, je krepak in najmanj spi,« šepne Mimi in štručko nežno vzame v naročje. Medtem ko ga crklja, se Domen, ki se je rodil kot drugi trojček – sorojencema je zapiral pretok, zato je bil ob rojstvu težji od njiju –, zadovoljno ozira okoli. »Ima največ kilogramov in prihaja v obdobje, ko vsi pravijo, da ni videti kot nedonošenček,« pove Mimi. Dragica pa šepne: »Za najmanjšega, Eneja, sem bila najbolj v skrbeh. A je lepo napredoval, dokler se niso začele težave s črevesjem in odvajanjem.« Mimi skloni pogled in iskreno reče: »Takih muk, ko trepetaš za življenje in zdravje svojih otrok, ne bi nikomur privoščila.« Posebno kritično je bilo pri najmlajšem. »Nekaj po deveti zjutraj, potem ko so me zbudili iz narkoze, so mi povedali, da ga bodo zaradi slabega zdravja odpeljali v ljubljanski klinični center. Ob pol treh popoldne je ponj prišel helikopter.« Babica Dragica se spominja: »Veste, sosed ga je pilotiral. Hotela sem se pohvaliti, da imamo trojčke v družini, pa mi je soseda dejala, da ve in da je mož enega peljal v Ljubljano. Tako sem izvedela, kaj se dogaja.« Bratci, ki so bili skupaj v trebuhu sedem mesecev, so bili po rojstvu povsem narazen skoraj dva meseca. »Enej je bil v Ljubljani, Domen na porodnem oddelku in Marcel na pediatričnem, oba v UKC Maribor. Z možem sva bila zelo malo skupaj, saj je bil vsako dopoldne pri Eneju v Ljubljani, popoldne pa je pa prišel k nam v Maribor,« izkušnjo opiše Mimi. In doda, kako pogumen je bil mali Patrik. In kako pametno je razmišljal. »Ko je prišel na obisk, mi je šepnil: Mami, veš, bratci te bolj potrebujejo kot jaz. Nič ne skrbi, mene ati in babi čuvata.«



Pomembno je zdravje, drugo pride samo

Marcel, Domen in Enej so zdaj čisto zadovoljni s tem, da spijo in jedo. Mimogrede, vsak potrebuje drugačno adaptirano mleko. In kot prav vsak novorojenček nego in ogromno ljubezni. Mimičina je brezmejna. To pomaga v navitem vsakdanu. »Zjutraj jemo, se previjemo, negujemo, preoblečemo, crkljamo, potem ko fantje zaspijo, je treba pospraviti pa skuhati. Saj veste, kako je.« Hja, že, a pri trojčkih je le treba hranjenje, previjanje in nočno vstajanje pomnožiti s tri ... »Tako je. Hočeš, nočeš, moraš. Vse se da. Je naporno, a se obenem vse razprši ob užitku biti z otroki. Najbolj pomembno je zdravje, drugo pride samo od sebe,« mirno reče Mimi. Pove, da imata Marcel in Enej težave s črevesjem. Enej ne more odvajati in ima stomo. Pred prihodnjim poletjem ga bržkone čaka operacija; zaprli naj bi luknjico in razširili ter dodali del črevesja.


Mimi in Elvis Topolovec s prvorojencem Patrikom ob vozičku za trojčke, ki ga je družini podarila Radenska.


Bratje za vedno

Mimi in Elvis sta do sinov enako pozorna. S trojčki ravnata kot s posamezniki, za vsakega se potrudita. Ljubezni premoreta dovolj za vse. Bratcev ne oblačita enako. »Za nedonošenčke je bilo tako težko dobiti oblačila. Hodil sem okrog, da bi dobil enake komplete vsaj za odhod iz porodnišnice, potem pa niso skupaj prišli domov,« pove Elvis. Mimi je odkrita, da si sinovi niso podobni kot jajce jajcu, kakor imamo navado reči. Poudari, da je rojstvo trojčkov družino še bolj povezalo. O Marcelu, Domnu in Eneju pa: »Čuti se, da so navezani drug na drugega.«


Mimi stori vse, ka lahko, da trojčke osreči.


Kjer je volja, je tudi moč

Elvis je odločen, da bo za svoje štiri sinove naredil vse. »Zanje si najbolj želim zdravja. Seveda kot vsak starš želim čim lepše in lažje življenje za svoje otroke. Boril se bom po najboljših močeh, da jim to omogočim. Vem, da bo kar hudo, ampak – kjer je volja, je tudi moč.« Elvis je zaposlen – Mimi prejema 250 evrov otroškega dodatka, enkrat letno pa dobi starševski dodatek za veliko družino – in dela dopoldne, tako laže uravnoteži čas, namenjen družini, in se tudi on hitro obrne, ko je treba malčke vzeti v naročje, podržati stekleničko, jih previti in pocrkljati. Ker so obveznosti ob trojnem veselju tudi gmotne, sta Mimi in Elvis hvaležna Radenski za podarjen voziček in avtosedeže za Marcela, Domna in Eneja. »Veste, cela logistika je iti od doma,« pripoveduje Mimi. Če mora, denimo, k zdravniku ali samo na svež zrak, na sprehod, mora nekdo z njo. Nerodno je namreč, ker v bloku ni dvigala. »Otroci hitro rastejo, mami pa je huda sladkorna bolnica, zato si želim, da bi dobili stanovanje v pritličju. Tako bi bila čisto samostojna in ne bi bila odvisna od pomoči drugih,« pravi Mimi. Mali Patrik pa se oglasi, kako komaj čaka, da bratci zrastejo. »Ker bomo lahko igrali nogomet na playstationu.«