Dr. Vesna V. Godina: Kar se nam dogaja, je pot v samomor

V tej deželi je po oceni antropologinje, profesorice, publicistke in kolumnistke dr. Vesne V. Godina stvarnost takšna: imamo krizo na mikroravni in v sferi politike.

Foto: Jože Suhadolnik

Imamo politično elito, ki razume, da mora ustvarjati izredne razmere, da lahko ruši standarde, ki jo motijo, in obenem nimamo organizirane politične alternative. Zakaj je to skrb vzbujajoče in kaj bi bilo treba narediti za normalizacijo družbe? 

Nekoč ste dejali, da vsi potrebujemo za zdravo življenje dogodke, ki so nas v neki točki »zlomili«. Da spoznamo najpomembnejše: nismo boljši kot drugi, nismo nič manj ranljivi. Ker ko te doleti, imaš le tri možnosti: se ubiješ, znoriš ali se na novo sestaviš. Morda se motim, ampak ali imate tudi vi občutek, da nas minule težke razmere niso dovolj pretresle?

Ne, ni. Kar se dogaja, je katastrofa. Bila sem v tehnični trgovini, v petek popoldan, gneča – ljudje so stali drug ob drugem, vsi brez maske. Vem, to je obrambni mehanizem, ljudje si nočejo priznati nevarnosti. A Slovenci smo skrajno brezobzirni do drugih. To je povezano s tem, kar imenujem domačijskost. 

Slovenci temu, če denar premikaš od tam, kjer ga je več, tja, kjer ga je manj, tudi če je nezakonito, ne rečejo kraja. Temu se reče »vzeti«. Nasprotno, država krade davkoplačevalcem, ker morajo plačevati davek. Skoraj ni Slovenca, ki ne bi razvil strategije tega, kako prenašati državo okoli. Tako je že trideset let in zato je po ocenah izgubila približno osem devetin vrednosti, ki jo je imela leta 1991. 

Kakšna je domačijska logika?









Za nekje od devetega stoletja naprej zgodovinski podatki kažejo značilno organiziranost skupin v enote, sestavljene deloma iz sorodnikov, deloma drugih, ki delajo na isti zemlji in imajo status članov domačije. Domačija za člane domačije vedno poskrbi. To je imperativ socialnosti navznoter. Ta imperativ tudi pomeni, da domačija lahko preživi zgolj kot celota, posameznik sam ne more preživeti, je pa vsak za celoto pomemben. Visoka socialnost navznoter – torej da preživiš, moraš imeti socialni back up tistih, ki s tabo živijo na istem teritoriju – je dobra plat takšne organizacije in je v resnici nekaj, česar v postsocializmu nismo znali aktivirati. Druga plat te socialnosti pa je odsotnost socialnosti navzven, do tistih, ki niso člani tvoje domačije. To je omenjeno vedenje v tehnični trgovini. 

Po načelu lastne tradicije torej delujemo na vseh ravneh.

Pri Slovencih sta dve bistveni določnici. Prvič, kot kmečka družba v zgodovini nismo izoblikovali nobene pomembne tirnice, ki ne bi bila domačijska – nismo imeli močnega meščanstva, tudi vladajočega razreda ne. Druga ključna stvar je, da smo katoličani. Katoličani poznajo podkupljivega boga. Se pravi, vi grešite, a se lahko odkupite. V zgodovini so to delali tudi papeži, ki so zavestno kršili moralna načela: bili so poročeni, imeli so otroke in tako naprej. A to ni bil problem, ker so lahko kupili odpustek. Podkupiti boga je moralno dejanje. Zato, če lahko podkupite boga, zakaj ne bi človeka? Kombinacija domačijske logike s katolicizmom je pripeljala do tega, da se je v majhnih skupinah razvila visoka socialnost navznoter, hkrati pa popolna nesocialnost do drugih – ene domačijske skupine do druge domačijske skupine, denimo lastnikov do delavcev. 


Če vas prav razumem, kolektivistični obliki bivanja in preživetja pravzaprav dolgujemo svoj obstoj, ne nazadnje smo bili domala vso zgodovino v podrejeni vlogi glede na dominantnejše narode. Zdaj imamo svojo skupnost – državo …

… do nje smo popolnoma neodgovorni. Ustanovitev samostojne slovenske države je bila v protislovju z omenjeno tirnico in od začetka mi je bilo jasno, da bodo Slovenci svojo državo uničili. Kajti država je videna kot nekaj, kar ni moje, in ker ima več, ji kradem. Zato da bo moji skupini dobro. In to ni videno kot moralni problem. Slovenci temu, če denar premikaš od tam, kjer ga je več, tja, kjer ga je manj, tudi če je nezakonito, ne rečejo kraja. Temu se reče »vzeti«. Nasprotno, država krade davkoplačevalcem, ker morajo plačevati davek. Skoraj ni Slovenca, ki ne bi razvil strategije tega, kako prenašati državo okoli. Tako je že trideset let in zato je po ocenah izgubila približno osem devetin vrednosti, ki jo je imela leta 1991.

Minister Zdravko Počivalšek je po zagovoru v parlamentu položaj sicer ohranil, a ostajajo sence očitkov o (ne)ukrepanju pri nepreglednih, javnofinančno negospodarnih in za izbrance prilagojenih dobičkonosnih postopkih naročanja in nabave zaščitne ter druge opreme za potrebe obvladovanja epidemije covida-19. Še ena polomija za državo, ki jo je naplavilo na dan?

V izrednih razmerah med epidemijo covida-19 so patološki obrazci socialnega delovanja postali vidni in legitimni. In iz tedna v teden čedalje bolj tonemo vanje. Po prepričanju sem levičarka. Vedno sem bila proti janšizmu, ampak veste, zadovoljna bi bila, če bi Janša enkrat vlado vodil tako, kot je treba, torej da se ne bi sprožili patološki obrazci. A janšistom se ti obrazci zdijo normalni in verjetno so prepričani, da tako menijo tudi drugi Slovenci. Zato ravnajo skladno z njimi in sploh ne vidijo, v čem je problem. Vsaka vlada, ne glede na to, ali jo vodi Janša ali ne, ki z neprimernim početjem sproža takšne patološke procese, bi morala oditi, ker je za državljane in državo škodljiva. 

Janša bo dobil volitve, razen če se levica ne organizira v blok, ki bi zahteval uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka, realizacijo ustavne pravice do družbene lastnine, ki jo lahko prevzamejo delavci, in ki bi uvedel pravila redistribucije profita. In tisti lastnik, ki misli, da mu tu ni dobro, naj gre v tujino, samo prej naj vrne denar, ki ga je država vložila vanj. Isto bi naredila z zdravniki.  

V izrednih razmerah se težko zgodi moralna revolucija, ali pač?

Pri Slovencih je morala vedno situacijska in je dvojna: ena je zame oziroma za mojo domačijo, druga je za druge. Če razvijete izredne razmere, se patologije multiplicirajo. Pri Slovencih je problem, če so preživetveno ranljivi, kajti preživetje je njihova najvišja vrednota. Zato so pripravljeni dopustiti vse, samo da preživijo. Če ne bi bili prestrašeni, torej če ne bi imeli občutka preživetvene ogroženosti, bi bili manj tolerantni do patoloških scenarijev. Čim pa so Slovenci ogroženi, tolerirajo vse, padejo tudi minimalni moralni standardi. Zato je ekstremno pomembno, da se ne ustvarja stanje ogroženosti. 

Če so izredne okoliščine za našo družbo skrajno nevarne, kako predvidevate, da jo bomo odnesli ob drugem valu koronavirusne bolezni?

Če me vprašate kot socialno in kulturno antropologinjo, kako ravnati, bi najprej rekla: vse državljane je treba testirati enkrat na teden. Zakaj? Prvič bi dosti manj stalo, drugič bi ustvarilo obči občutek varnosti in tretjič bi tako lahko locirali žarišča, vse drugo bi delovalo normalno – skoraj celotna ekonomija bi delovala normalno. Če bi bile razmere normalne in ljudje ne bi bili preživetveno ogroženi, sem prepričana, da ne bi proti vladi kolesarilo samo nekaj ljudi, ampak tri četrt Slovencev, kar pa je malo prehudo, kajne? 


Je mogoče v družbi, ki je »naša« in »vaša«, aktivirati človeški potencial?

Začela sem hoditi ob petkih popoldne iz Maribora v Ljubljano. Ne znam voziti kolesa, zato hodim. Sodelovala sem že v vstajah, verjamem v moč ljudstva. Veste, vedno pravim, da se tisti, ki vladajo, ne zavedajo, da jim za vladanje morajo dati simbolni mandat tisti, ki jim vladajo. Če dovolj ljudi ne dovoli, da oblast vlada, bo oblast padla. Ker očitno nimamo demokratskih mehanizmov, da odstranimo oblast, ki krši minimalne standarde dopustnega delovanja, je pač to edini način. Torej, treba je javno ustvariti situacijo, v kateri vlada nima več simbolnega mandata. Takrat bo padla. Mi je zelo žal, ampak vsak, ki vlada, kot vlada sedanja vlada, mora oditi. Če bi bila levica na oblasti in bi tako vladala, bi šla na cesto proti levici. Ne gre za to, kdo vlada, ampak kako. 

Seveda nimam deset let, da bi mislila, da je katera koli vlada na tem planetu popolnoma altruistična in da ne poskrbi zase. Problem je v tem, da je treba vedno presojati, koliko skrbi za druge in koliko zase. Zdajšnja vlada ima kritje, češ, poskrbeli smo za vas med epidemijo – česar, mimogrede, nihče ne problematizira –, ampak to ne more biti argument, ki se bo vlekel naslednjih pet let, da se bodo z njim krile stvari, ki že zdavnaj niso več povezane s to situacijo. Slovenska družba je majhna. Ima majhne človeške, finančne, ekonomske, moralne, socialne, politične, demokratične in vse druge vire. Kar se tiče negativnih posledic neustreznih politik, je bolj občutljiva in ranljivejša, kot so velike družbe. 

V tej državi obstaja vsaj trideset ljudi, ki so sposobni za politiko in ne bi skrbeli za svoje žepe in svoje domačije, ampak za družbeno blaginjo. Ti bi morali voditi državo. Seveda se to ne bo nikoli zgodilo. In potem gledam svoje študente ... Veste, to so generacije, ki so že privolile v to, da ne bodo imele nikoli dela in pokojnine. Tako daleč smo že prišli. Razumete?! To je katastrofa. 

Kaj je ključno pri premisleku, kako naprej?

Nujne so predčasne volitve. Seveda bo Janša na njih zmagal, če se SD ne okrepi oziroma ne poveže z Levico, kajti potrebovali bi močno levo koalicijo. Politično levice pri nas tako ali tako ni. Za kaj se Levica bori? Za legalizacijo marihuane in enakopravnost gejev?! Poslušajte, nič nimam proti enakopravnosti gejev, imam sorodnika, ki je bil eden prvih, ki se je poročil s svojim partnerjem in jaz sem na poroki bila. Normalno. A mene zanima, kako bo dva milijona ljudi preživelo. Politika, ki skrbi za dobro počutje posameznika, je neoliberalna. Leva politika skrbi za zniževanje eksploatacije, redistribucijo profita – to je leva politika. Te v državi nimamo. Zato ves čas pravim, da bi bilo treba ustanoviti močan levi blok. A stranke na levici delujejo po logiki deli in vladaj – pustijo se razdeliti in ne morejo vladati. Zato vlada Janša. Janša bo dobil volitve, razen če se levica ne organizira v blok, ki bi zahteval uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka, realizacijo ustavne pravice do družbene lastnine, ki jo lahko prevzamejo delavci, in ki bi uvedel pravila redistribucije profita. In tisti lastnik, ki misli, da mu tu ni dobro, naj gre v tujino, samo prej naj vrne denar, ki ga je država vložila vanj. Isto bi naredila z zdravniki. 

To je seveda iluzija.

Vem. A govorim vam, da je, kar se nam dogaja, pot v samomor. Kaj mi hočemo? Mi smo že kolonija. Kaj še hočemo? Postati še bolj razsuta kolonija, da bodo mladi ljudje prodajali svoja mednožja in ledvice za to, da bodo preživeli?! Kaj hočemo, prosim vas? Vsi, ki smo dovolj izobraženi, ki smo dovolj potovali, ki smo dovolj delali v tujini, vemo, kam gremo. Ker smo to pač že videli. V tej državi obstaja vsaj trideset ljudi, ki so sposobni za politiko in ne bi skrbeli za svoje žepe in svoje domačije, ampak za družbeno blaginjo. Ti bi morali voditi državo. Seveda se to ne bo nikoli zgodilo. In potem gledam svoje študente ... Veste, to so generacije, ki so že privolile v to, da ne bodo imele nikoli dela in pokojnine. Kar tulim po predavalnici: »A ste vi normalni? Imate pravico do dela! Imate pravico do penzije! Ne morete sami sebi odreči temeljnih pravic!« Tako daleč smo že prišli. Razumete?! To je katastrofa. Kaj hočemo s to družbo narediti? Jo hočemo uničiti ali kaj? Vedno govorim, da družba ima zakonitosti. Nekateri jih poznamo, vsaj deloma. A nihče, ki vlada, tistih, ki vedo, nič ne vpraša. Oni »vzamejo«, ker je to normalno in jim pripada. Vsi drugi pa so globoko hvaležni, ker niso umrli zaradi koronavirusa. Ob tem se vsak dan sami ogrožajo, ne nadenejo si maske, ne držijo razdalje, pričakujejo pa, da jih bo vlada rešila. In to z vsemi sredstvi. To je patološki scenarij. 


Tradicionalna družina je že dolgo na prepihu, a tudi v medosebnih odnosih so oziroma naj bi bile potrebe skupnosti pred potrebami posameznika, kajne? Kaj se dogaja z odnosi?

Koronakriza je pokazala, da je družina, ki je sicer zelo pomembna vrednota Slovencev, v praksi pogosto disfunkcionalna. Ljudje gredo v službo ob devetih in pridejo domov ob 19. uri. Se pravi, razvili so strategije, kako s svojimi družinskimi člani preživijo štiri ure na dan. Mogoče. V okoliščinah, kot se je zgodilo v koronakrizi, ko morajo skupaj delovati 24 ur na dan, pa so pokazali očitno pomanjkanje socialnih vezi in socialno-kulturnih programov za skupno delovanje. Če so ljudje doma 24 ur s svojo družino, v resnici ne vedo, kaj početi. To jih frustrira. Meni se življenje tedaj ni nič spremenilo, ker sem povezana s hčerko. Nimam težav biti s svojo najožjo družino 24 ur na dan, ker smo navajeni biti skupaj, in tudi če so konflikti, smo navajeni konflikte reševati. A očitno je trideset let postsocializma uspešno razbilo družino kot socialno skupnost. Vedeti moramo, da družina ni idilična skupnost, v njej ljudje najbolj pokažejo svoje patološke dimenzije in družinski člani morajo razviti strategije, kako živeti skupaj. Ena ključnih lekcij koronakrize je, da nam je mikroraven družinskega življenja razpadla oziroma je postala visokodisfunkcionalna. Kar seveda pomeni, da niti na to raven ne moremo več računati. To je problem. Posebej tragično je to pri mladih ljudeh. Žal tudi del tistih, ki kolesarijo, spada v skupino, ki zahteva vrnitev v »normalne razmere« zato, da ne bodo 24 ur s svojo družino, ker jih to frustrira.

Omenili ste trideset Slovencev, ki vedo in znajo dovolj, da bi državo rešili. Vesna, bi se vi šli politiko?

Ne morem, tudi zaradi hčerke ne. Poleg tega naravnost povem, kar mislim, zato me ljudje ne jemljejo resno. V Sloveniji so zdaj odprta vrata za vpeljavo totalitarnih rešitev. Socialna, politična, moralna, ekonomska in vsesplošna kriza, ki se je začela v Sloveniji s postsocializmom, se je s koronakrizo še zaostrila, zato si je treba resno prizadevati za normalizacijo stanja. To pa lahko dela le organizirana, odgovorna, alternativna leva politika. Ki ne bo šla v politiko zato, da profitira, ampak da normalizira družbo. Če ne, se slovenski družbi res slabo piše.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE