Pravijo, da vedno obstajata vsaj dve plati ene zgodbe in pri varanju ni nič drugače. Še bolj boleče je dejstvo, da človeka popolnoma razoroži. Takrat tudi tisti, ki so prej vztrajno zatrjevali, da nikoli ne bi dopustili ali sprejeli dejstva, da jih partner vara, utegnejo ravnati povsem drugače. Prijateljem ali družini se morda zdi nesprejemljivo, da vztrajajo v zvezi s prešuštnikom, a žrtvi je včasih lažje zatisniti oči in se pretvarjati, da se skok čez plot ni zgodil. 

Kaj nas torej sili v to, da dopuščamo varanje? Si nemara prešuštniške partnerje izbiramo nezavedno kot posledico našega otroštva? Je prevaro kdaj sploh vredno odpustiti? V tokratni temi smo pod drobnogled vzeli partnerski greh, star kot človeštvo samo, in na pomoč poklicali priznana strokovnjaka za medosebne odnose, psihoterapevtko dr. Veroniko Podgoršek in psihologa dr. Andreja Perka, da sta nam ponudila ženski in moški vidik. 



Zakaj dopuščamo skoke čez plot?

Na Onino uredništvo smo že velikokrat prejeli pisma bralk in bralcev, ki so nam potarnali, da njihovi bližnji doživljajo prevaro. Skoraj vsem je skupno vprašanje: Zakaj? »Zakaj prijateljica/sestra/mama vztraja v zvezi s partnerjem, ki skače čez plot?« Enako velja za moške žrtve prevare, bodimo pošteni, tudi ženske imajo afere. A zakaj dopuščamo takšna dejanja, ki nas (morda z izjemo odnosov tipa prijatelja za seks, pa še tedaj se velikokrat pojavi ljubosumje, ko se vključi tretji akter) globoko ranijo? 

Dr. Veronika Podgoršek pravi, da ima vsak posameznik svoj razlog. »Klišejsko pogosto slišimo, da nekateri zaradi finančnih ugodnosti, torej občutka materialne varnosti, drugi 'zaradi otrok', tretji se bojijo, češ, kaj bodo pa drugi rekli, nekaterim naj bi bilo vseeno skupaj lepo. Za vsemi temi besedami se pogosto skrivajo pravi in globlji vzroki, ki jih kot posameznika in kot par nosita v sebi in se jih povečini niti sama ne zavedata in ne razumeta, kaj šele 'vsevedi' zunanji opazovalci,« na podajanje sodb opozori psihoterapevtka. 

Foto: Dejan Javornik

Dr. Veronika Podgoršek, psihoterapevtka: »Nezvesta dejanja so si različna in nosijo različna sporočila. Poznamo intimnosti izogibajoče se afere, konfliktom izogibajoče se afere, afere zaradi osebnostne razdvojenosti, zaradi odvisnosti od spolnosti, kratkotrajne, dolgotrajne, s čustveno vpletenostjo brez spolnosti, s spolno vpletenostjo brez čustev, izhodne afere.«



Je naša izbira svobodna ali podzavestna?

S tem se strinja dr. Andrej Perko, ki pove, da ni enoznačnih odgovorov, zakaj ljudje vztrajajo v zvezi s prešuštnikom. Na vprašanje, ali si nezvestobo prikličemo z nezavedno izbiro partnerja kot posledico otroških travm, pa pravi: »Različni smo, vsak ima svojo zgodbo in vsak se je osebnostno oblikoval vso svojo zgodovino. Ponotranjamo sporočila staršev, vzgojiteljev in drugih pomembnih oseb. Tako že kot otroci sprejemamo določene vloge v družini in družbi in oblikujemo tako imenovane scenarije, ki jih nosimo in po katerih živimo. Vse to lahko vpliva na to, da nekateri leta dolgo prenašajo nemogoče razmere tudi v zakonu ali partnerstvu. 

Vendar če bi veljalo samo omenjeno pravilo vpliva naše preteklosti na sedanjost, potem bi bili popolnoma determinirani in s tem dobesedno razčlovečeni. Ljudje pa smo tudi duhovna bitja in s tem nam je dana svoboda. Torej imamo vedno možnost, da se odločamo neodvisno od naše preteklosti in danih razmer, kaj bomo storili. Tudi na primer z dejstvom, da nas partner vara.«

Foto: Mavric Pivk

Dr. Andrej Perko, psiholog: »Dostikrat ženske, ki se pritožujejo nad partnerji, ki jih varajo ali so denimo alkoholiki, vprašam, kje je njihovo dostojanstvo. Vse se globoko zamislijo.« 



Varali že starši

Če so se torej varali naši starši, to še ne pomeni, da bomo tudi mi ali da nas bo vleklo k nezvestim ljudem. Bo pa takšna izkušnja iz otroštva gotovo zaznamovala naše življenje, je prepričana Podgorškova. »Dejstvo je, da z vsemi čustvi in miselnimi vzorci, ki se nabirajo od spočetja, vstopamo v svet odnosov, čeprav bi si kdo želel, da ni tako. Dogaja se, da posameznik v sebi nevede ohranja temeljno vzdušje ali občutje, ki mu je poznano iz preteklosti in ga je kot osebo definiralo (žalost, ponižanje, strah pred čustveno bližino, gnus, jeza, strah, izdajstvo, zavrženost, zamenjanost …). Se pa vsak lahko na isto čustvo odzove drugače. Kot otroci, ki prihajajo iz iste družine, v sebi nosijo podobna čutenja, le spopadanje z njimi je različno.« 

In kako se to kaže? Dr. Podgorškova odgovarja: »Nekdo se lahko z občutkom žalosti spopada tako, da joka, drugi z alkoholom, tretji z nasiljem, molkom, zakonskim konfliktom, odhajanjem od doma, delom ali ne nazadnje nezvestobo. Zato ni vedno samoumevno, da nezvestoba staršev pomeni nezvestobo bodočih odraslih. Lahko otrok izhaja iz nasilne družine, v kateri je bil pretepen, kar pomeni v čustveni obliki izdajstvo in prevaro. Ta otrok je lahko nato v življenju nezvest, ker se afekt prevaranosti, izdaje ohranja, le da se tokrat uresničuje drugače: ne pretepa svojih otrok ali žene/moža, ampak vara.« 

Strokovna pomoč je dobrodošla

Težava nastane, ker se velikokrat najdeta dva, ki sta si v nekaterih nezavednih stvareh močno podobna, ali »emocionalno gledano podobno ranjena«, opozori Podgorškova. V odnosu začneta drug v drugem prebujati travme in jih preigravata, ne da bi se zares zavedala, kaj se jima dogaja. »Le počutita se kot nekoč nekje. Zato so lahko tudi zlorabljajoči odnosi izredno močni, saj preigravajo vzdušja in občutja, ki so posameznikoma v odnosu tako zelo poznana, a kot rečeno, lahko danes zgolj drugače. Eden se lahko umika, drugi napada. Oba pa se morda bojita zapuščenosti. Veliko bolj kompleksno je, kot se zdi na prvi pogled, in brez strokovne pomoči ne dosežemo sprememb,« razloži psihoterapevtka. Smiselna odločitev je partnerska terapija, ki ni nič sramotnega, saj »partnerja poveže tam, kjer se drug od drugega umikata, ker ne znata drugače in je tveganje po drugačnem odzivu preveč zastrašujoče«, meni Podgorškova. 

Vsak naj se vpraša, kako bi se počutil, če bi bil pretepen, če bi partner pil, če bi ga poniževal ... Pridemo do istih čustev, le na drugačen način. On jo pretepa ali se z njo ne pogovarja, ona ga prevara – je kaj bolj dopustno? Boli kaj manj ali bolj? Vse to je nedopustno in kaže na patogeno razreševanje čustev, obvladovanje stresa.  



Nikoli dopustno

Na dobri poti torej smo, če si priznamo, da se je varanje zgodilo. Kaj pa zdaj? Kako naprej? Je pametno poslušati prijatelje, ki vpijejo, da je treba takšnega partnerja pri priči zapustiti in se nikoli več ozreti? Ali je mogoče kdaj resnično odpustiti prevaro in jo sprejeti kot točko, ki nam je omogočila rast in razvoj odnosa? Najprej je treba prešuštnika in prevaranega soočiti z dejstvom, da varanje ni nikoli in nikdar dopustno. Dr. Perko je jasen, da si dostojanstven človek varanja v nedogled ne dovoli. »Dostikrat ženske, ki se pritožujejo nad partnerji, ki jih varajo ali so denimo alkoholiki, vprašam, kje je njihovo dostojanstvo. Vse se globoko zamislijo,« pove. 

Dr. Podgorškova ponazori, da je varanje le eno izmed nasilnih ali maščevalnih dejanj, ki jih lahko storimo partnerju: »Ali je dopusten kateri od odzivov, ki nosijo zelo podobna občutja: fizično nasilje, čustveno nasilje, zavrženost, zapuščanje, molk, ki traja tedne, poniževanje, alkoholizem, zanemarjanje, ustrahovanje, nezvestoba? Vsak naj se vpraša, kako bi se počutil, če bi bil pretepen, če bi partner pil, če bi ga poniževal ... Pridemo do istih čustev, le na drugačen način. On jo pretepa ali se z njo ne pogovarja, ona ga prevara – je kaj bolj dopustno? Boli kaj manj ali bolj? Vse to je nedopustno in kaže na patogeno razreševanje čustev, obvladovanje stresa.« 

Na vsak način je smiselno rešiti družino

A vedno ostaja upanje. »Ne glede na vzroke (individualni ali partnerski, možna prisotnost osebnostnih motenj) ima najprej vsak posameznik in nato par vedno priložnost in možnost za rast in razvoj,« meni dr. Podgorškova. »Pomembno je, da se zavedamo, kako živimo in zakaj. Na podlagi tega ozaveščanja pa se lahko vprašamo, kako in kaj želimo,« razloži, k čemur dr. Perko doda, da varanje ne pomeni nujno konca odnosa. »Na vsak način je smiselno rešiti družino. To je mogoče le tako, da se oba partnerja odločita za terapijo, a le, če se imata rada. Če je ljubezen ugasnila, da ni niti iskre naklonjenosti več, da je ostal od ognja samo pepel, potem je treba odnos končati. Mrliča se ne da oživiti,« je prepričan psiholog. 



Čas za ključna vprašanja

In tukaj se začne trdo delo. »Da nekdo resnično nekaj spremeni, je treba veliko dela, vztrajnosti, poguma,« pove dr. Podgorškova in razloži: »Govorim o zavedanju ponotranjenih psihičnih struktur, ki jih ima prav vsak posameznik, in če se jih zavedamo, pomenijo globlje razumevanje samega sebe kot osebe. Kdo sem, kaj sem, zakaj sem to, kar sem? Zakaj mislim, kot mislim, zakaj čutim, kot čutim? Kako čutim in se odzivam na čustva, kot so jeza, žalost, strah ali tesnoba, gnus, sram, veselje? Se smem smejati? Se smem jeziti? Kako se jezim? Smem biti žalosten? Ali sem lahko le in zgolj žalosten in to ohranjam živo? Kateri so torej vzorci, po katerih delujem? Kako dojemam samega sebe in kako druge in svet okoli sebe? Mislim, da sem nevreden/-na, nesposobna, grda? Se bojim sprememb? Zakaj? Od kod ta strah prihaja? Katere so moje vrednote? Od kod prihajajo in ali so zares moje ali jim samo preprosto moram slediti, ker bi sicer nekoga izdala in s tem terjala zavrnitev, hladnost, kazen, kot nekoč? Sem se zato naučila biti le poslušna, pridna, a globoko v sebi neskončno žalostna in jezna, a teh čutenj ne smem priznati ne okolici ne sebi, da lahko nekako preživim?«

Izhodna afera pomeni konec zveze

Za vsak odnos, dobro in slabo v njem, sta potrebna dva in tudi prevara je lahko posledica krhajočih se vezi med dvema. »Nezvesta dejanja so si različna in nosijo različna sporočila. Poznamo intimnosti izogibajoče se afere, konfliktom izogibajoče se afere, afere zaradi osebnostne razdvojenosti, zaradi odvisnosti od spolnosti, kratkotrajne, dolgotrajne, s čustveno vpletenostjo brez spolnosti, s spolno vpletenostjo brez čustev, izhodne afere,« opozori dr. Podgorškova, ki pove, da pri zadnji ni rešitve za odnos. »Izhodna afera pove, da je odnosa gotovo konec, saj je tisti, ki je prevaral, to naredil, ker je čustveno že odšel in ne želi več vlagati vanj.« 



Ob nezrelem partnerju ni veliko upanja

Problematične so tudi prevare, ki razkrijejo nezrelost ali osebnostno motnjo partnerja, doda dr. Perko, ki že vnaprej opozori, da prihodnost odnosa s takšno osebo ni rožnata. »Zlasti današnji čas naplavlja kup nezrelih in osebnostno motenih ljudi, ki se niso ustrezno oblikovali že v otroštvu in živijo samo po načelu ugodja. Moralnega čuta niso razvili in njim tudi terapija ne pomaga. Preprosto nimajo sposobnosti, da bi uzrli svojo patologijo in se odločili za spremembo v svojem življenju. Oni in njihove potrebe so središče njihovega življenja. Od takšnih ljudi je treba bežati,« svari psiholog. 

Tudi čustveno varanje ubije odnos

Če partnerja niste ravno ujeli med rjuhami z drugo osebo, pa vseeno slutite, da vam ni zvest, obstaja možnost, da vas čustveno vara. Takšnemu prešuštniku se morda to niti ne bo zdelo sporno, saj, kot se velikokrat glasi izgovor, »sploh ni bilo spolnega odnosa«. A tudi čustveno varanje je znak nezrelosti oziroma težav v odnosu, opozarja dr. Perko. »Vsi vemo, da gredo misli, ki se pojavljajo v naših glavah, mnogokrat svojo pot in v domišljijskem svetu se marsikaj dogaja. To niti ni problematično, če je človek, kot dostikrat rečem, zaprl vsa vrata in se odločil za odnos, za partnerja in mu je odnos oziroma zakon svet. Če so vrata trdno zaprta, potem skorajda ni možnosti, da se prevara zgodi, kljub skušnjavam. Priprta vrata pa lahko odpre že najmanjša sapica,« je prepričan psiholog. 

K temu pa dr. Podgorškova pristavi: »Ponavadi so to pari (ali posameznik), ki se bojijo močne čustvene navezanosti, ker se čutijo ranljive. Nekoč nekje so bili prepuščeni sami sebi ali so morali skrbeti le za dobro nekoga drugega. Vedno so se morali dokazovati in prositi za ljubezen. Tako tudi danes ostajajo v odnosu z nekom, ki ga stalno prosijo. Lahko gre za posameznika, ki je izgubil brata, sestro ali ljubečega starša in zaradi izgube razvil strah pred ponovno navezanostjo, ker je bolečina ob izgubi neznosna. Nezavedno se čustveno ne predajo zgolj enemu, ampak so vedno malo tu in malo tam, nikjer v celoti. Če te namreč izgubim, me ne bo tako bolelo.« 

Takšni ljudje žal s tem vedenjem sami pripeljejo do zavrženosti tako sebe kot drugega, pove psihoterapevtka in razloži: »Drugi čuti, da ni nikoli dovolj dober, da ni zaupanja vreden, in lahko osebo zapusti, prevara. Prevaranemu partnerju, že tako ranjenemu, se vzorec ponovi in reče, saj sem vedel, da se ti ne smem tako močno predati. Začarani krogi odnosov.«