EKSKLUZIVNO

Dr. Samo Vesel, pediater kardiolog: Občutek nemoči nas je počasi ubijal

Groza nedoumljivih razsežnosti zadnje dni pronica v javnost. Vse se je začelo pred desetletjem, ko so po spletu okoliščin na UKC ostali brez lastnega kongenitalnega srčnega kirurga, kar je bil za obravnavo bolnikov s prirojenimi srčnimi napakami velik šok; uprava se ga je med možnostmi, ki so bile na voljo, odločila rešiti s pogodbo s tujim kirurgom. Ta naj bi z rednimi nekajdnevnimi prihodi vsaj dvakrat mesečno zagotavljal kirurško oskrbo bolnikov, ob tem pa za samostojno delo usposobil še mlajša domača kardiokirurga. »Po približno dveh letih smo spoznali, da program ne bo izpolnil svojih ciljev,« zaupa dr. Samo Vesel, dr. med., pediater kardiolog, ki je v začetku maja po dolgih letih truda in sizifovega prizadevanja sprejel odločitev, da bi vsak dan dlje na oddelku otroške kardiologije pomenil nič drugega kot legitimiziranje nesprejemljivega.

Če skušamo razumeti aktualno dogajanje v otroški kardiologiji, je treba najprej odgovoriti na vprašanje, kako so lahko težave toliko eskalirale, da v dveh mesecih na oddelku preprosto ne bo več otroških kardiologov.
No, po približno dveh letih smo spoznali, da program ne bo izpolnil svojih ciljev. Prihodi več kot enkrat mesečno za dva do tri dni so bili prej izjema kot pravilo, zaradi kopičenja bolnikov so bili v dneh, ko je bil kirurg prisoten, operirani tudi trije do štirje bolniki na dan, vedno se je mudilo, programi so trajali pozno v noč, enota intenzivne terapije je morala v dveh dneh sprejeti tudi do osem hudih bolnikov, časa za učenje in napredek domače ekipe razumljivo ni bilo.
Ko smo začeli na te probleme opozarjati vodstvo, smo bili deležni nerazumevanja, sprenevedanja in ignorance. Poskusili so sicer s kozmetičnimi popravki, ki pa niso spremenili ničesar. Razumljivo je, da zaradi vsega navedenega tudi izidi zdravljenja niso bili vedno takšni, kot bi lahko bili, če bi sistem deloval, kot bi moral. To je našo stisko in odločenost, da moramo vztrajati in uveljaviti spremembe, s katerimi bomo program prilagodili potrebam bolnikov, ne pa bolnikov prilagajati programu, še okrepilo.
Spomladi 2012, natančneje 1. marca, se je na sestanku vodij vseh enot, ki so v UKC vključene v obravnavo bolnikov s prirojenimi srčnimi napakami, stroka končno poenotila in soglasno ugotovila, da program pod vodstvom tujega kardiokirurga ni izpolnil pričakovanj, da se sodelovanje s tem kirurgom konča in da je čas za korenite spremembe. Ostalo je samo pri velikih besedah. Že nekaj dni kasneje je takratna strokovna direktorica sklepe tega sestanka izničila in, kot je kasneje večkrat povedala, na zahtevo takratnega ministra za zdravje ponovno vzpostavila prvotno stanje. Frustracije so se kopičile, z njimi pa tudi nezaupanje in nezadovoljstvo. Še zlasti boleče pa so bile zgodbe otrok, za katere smo vedeli, da bi se lahko iztekle drugače, če bi delovali tako, kot mora v drugem desetletju 21. stoletja delovati sodobna evropska terciarna bolnišnica.

Otroci s prirojenimi srčnimi napakami pač niso samo neuspel produkt, ki ga odstraniš s polic trgovine, če ne gre v prodajo. Takšne nepremišljene izjave so nevarne in med ljudmi upravičeno vzbujajo strah. 

V letu 2014 so se razmere tako zaostrile, da je deset pediatrov, osem intenzivistov in dva kardiologa podpisalo zahtevo po uveljavitvi ugovora vesti in prenehanju sodelovanja v tem programu. Najbrž je bil to nujen ukrep?
Da smo zaradi nemogočih razmer, na katere smo vodstvo sprotno in izčrpno opozarjali več let, pa ni storilo ničesar, da jih izboljša, do tega upravičeni, nam je pritrdila tudi komisija za medicinsko etiko pod vodstvom pokojnega akademika Jožeta Trontlja. Na podlagi šoka, ki ga je povzročila ta zahteva, je ministrstvo za zdravje naročilo Zdravniški zbornici Slovenije, naj program ovrednoti neodvisna komisija, sestavljena iz domačih in tujih strokovnjakov. Ko je komisija delo končala in ko je bilo jeseni 2015 poročilo objavljeno, smo vzneseno pričakovali, da bo s tem naših težav konec in da se bodo stvari končno uredile. Komisija je namreč v celoti potrdila naše navedbe in program opredelila kot neustrezen in nevaren. Celo več, z odkritostjo in neprizanesljivostjo, ki za naš prostor nista značilni, je poimensko opredelila tudi odgovorne, ki so povzročili največjo sramoto slovenske medicine v vsej njeni zgodovini. Vendar epiloga nismo dočakali. Posamezniki, ki jih je poročilo razkrinkalo kot najbolj odgovorne, so bili za politiko očitno pomembnejši, kot je bila razrešitev nakopičenih problemov, zato se ni spremenilo nič. Upanje se je ponovno pojavilo med mandatom strokovne direktorice prof. dr. Marije Pfeifer, vendar je dreganje v rdeči fevd odneslo tudi njo. So pa v njenem mandatu podpisali pogodbo o sodelovanju med UKC Ljubljana in praško bolnišnico Motol, na podlagi katere so bili odlični češki kirurgi v UKCL prisotni ves čas med delavniki. Pražani so se obvezali izučiti dva naša kardiokirurga; tudi strokovnjaki drugih strok, ki so vključene v obravnavo bolnikov s prirojenimi srčnimi napakami, so lahko odhajali na dodatno izobraževanje v Prago. Na žalost sta si kirurga, ki so ju za to določili v UKC, že nekaj dni po uveljavitvi pogodbe premislila in nista bila več pripravljena sodelovati pri operacijah otrok.
Položaj je postajal absurden in vedno bolj brezizhoden; češki kirurgi so bili pripravljeni učiti, na naši strani pa ni bilo nikogar, ki bi ga to zanimalo, mi pa bolj in bolj frustrirani. V začetku leta je sledil še strahovit upad intenzivistov, ki so zaradi neurejenih razmer in kronične kadrovske podhranjenosti drug za drugim začeli odhajati. Redno zaposlena sta ostala le še dva specialista, kar nikakor ni dovolj in s čimer so se razmere za resno izvajanje kongenitalne srčne kirurgije še dodatno poslabšale, če že ne povsem izničile.
Dotaknil bi se še ene stvari, ki se kot jara kača vleče po medijih, odkar so se začele pojavljati novice o težavah v otroškem kardiokirurškem programu! Vodstvo UKC je zelo spretno v javnost lansiralo razlago, da organizacijskih in strokovnih problemov pravzaprav ni, ampak da so za vse težave v programu krivi slabi medsebojni odnosi. Trditev, ki je pravzaprav smešna, je bila v javnosti presenetljivo dobro sprejeta, verjetno zato, ker je laže verjeti, da gre pri tako resnem problemu samo za spopad egov, ne pa za resne sistemske vzroke. Odnosi med sodelujočimi v programu, kjer na eno stran postavljam zdravnike vseh profilov v prvi bojni črti, na drugo pa menedžment, so z leti res postali slabi, vendar kot posledica nereševanja nakopičenih strokovnih in organizacijskih problemov, ne pa kot njihov vzrok!



Kdaj ste začeli premišljevati o odhodu in kaj je bilo tisto, kar je prevesilo tehtnico v dejanski podpis odstopa z delovnega mesta?
Odločitev o odpovedi ni bila hipna, zorela je že nekaj časa; predvsem zadnje mesece, ko se je pokazalo, da bomo po izteku pogodbe z bolnišnico Motol s 1. majem v UKC ponovno ostali brez kongenitalnega kardiokirurga oziroma da bo ta v bolnišnici enkrat, po potrebi lahko dvakrat na mesec, in sicer po dva operativna dneva in še dva za zagotavljanje oskrbe bolnikom po operaciji, kakor se je s češkimi kirurgi, tokrat kot posamezniki, ne z njihovo bolnišnico, dogovoril UKC. Pogodba sicer predvideva, da bodo v primeru nujnih stanj kirurgi prihajali tudi zunaj teh terminov, v obdobju 24 ur, vendar na podlagi bližnjih in malo manj bližnjih izkušenj vemo, da je v praksi to zelo težko doseči. Predvsem se pojavi problem razumevanja nujnosti. Je nujna operacija tista, ko pričakuješ, da bo bolnik brez nje v 24 urah umrl? Ali pa je nujna operacija tudi, če ima dva meseca star dojenček srčno napako, zaradi katere že nekaj tednov ne pridobiva teže, pospešeno in z naporom diha, se ne more hraniti po cuclju, potrebuje vrsto zdravil in pomoč aparata pri dihanju, operacija pa bi vse te probleme v celoti ali vsaj pretežno rešila? Osebno sem prepričan, da je operacija nujna v obeh primerih, a praksa je takšna, da se je v drugem primeru za izredni prihod kirurga, ki ima obveznosti v svoji ustanovi in k nam prihaja v svojem prostem času, zelo težko dogovoriti.
Vso odgovornost za bolnika in vso težo odnosa s starši, ki težko razumejo, zakaj mora otrok čakati in se ne aktivira klavzula nujnosti, pa seveda nosi lečeči zdravnik, običajno je to kardiolog. Naj poudarim, da je za tak način dela, ki je bil uveljavljen tudi v času pogodbe z dr. Mishalyjem, mednarodna komisija v svojem poročilu zapisala, da je izrazito neprimeren, nikoli ne bi smel biti uveljavljen in se nikoli ne bi smel ponoviti! Na podlagi zelo slabih izkušenj s takšnim načinom dela pa tudi iz načelnih razlogov, ker menim, da je tak način dela etično sporen in preprosto nevaren, sem se že pred časom odločil, da je to meja, ki je ne mislim ponovno prestopiti. Tako smo razmišljali vsi štirje specialisti z našega oddelka. Ko so se »zgodile« odpovedi, trije smo dali odpoved, kolegica, ki se ji pogodba za določen čas izteče konec junija, pa je vodstvo obvestila, da je ne bo podaljšala, je morda kdo pomislil, da gre za usklajeno, vnaprej dogovorjeno dejanje, a ni bilo tako. Voda se je preprosto prelila čez rob. Občutek nemoči nas je počasi ubijal.
Vodstvo smo sicer več mesecev vztrajno in argumentirano opozarjali, da tak način dela ni varen, da ima vgrajena številna tveganja, vendar odziva ni bilo, vseskozi so zatrjevali, da je to edina možna rešitev. Zelo težko namreč verjamem, da strokovna direktorica UKC ter strokovna direktorja kirurških klinik in kardiokirurgije med svojimi kolegi v velikih evropskih bolnišnicah nimajo znancev, prijateljev, ki bi jih poklicali, jim pojasnili položaj, morda poslali tudi izvod poročila mednarodne komisije in jih prosili vsaj za začasno pomoč, nekaj mesecev, pol leta, medtem bi poiskali trajno rešitev. Razumem, da je za plačo po kolektivni pogodbi težko najti kirurga, ki bi prišel delat in živet v Ljubljano, ampak saj obstajajo tudi individualne pogodbe!
Samo za primerjavo povem, da stane enosmerni let medicinskega letala iz Ljubljane v Prago po mojem vedenju od 8000 do 10.000 evrov, iz Ljubljane v Tel Aviv pa okoli 25.000 evrov! Če prištejemo še stroške zdravljenja v tujih institucijah, lahko brez diplome prestižnih poslovnih šol hitro ugotovimo, da se stvar več kot izide!

Neverjetno se zdi, da generalnemu direktorju, potem ko je v začetku leta dobil na mizo odpovedi pravzaprav vseh intenzivistov, zdaj pa še celotnega kardiološkega oddelka, ne zazvonijo vsi zvonovi in ne uvidi, da je v instituciji, ki jo vodi, očitno nekaj hudo, hudo narobe ter da se mu ne zdi vredno z zdravniki, ki smo temu oddelku in tej instituciji podarili najlepša leta, vsaj pogovoriti. 

Kako je vodstvo sprejelo vaš odstop?
(Se zamisli in pogleda v tla, sledi nekaj trenutkov tišine.) Če me sprašujete, ali me je kdo od nadrejenih povabil na razgovor, vas moram razočarati. Enakega odnosa so bili deležni tudi kolegi. Neverjetno se zdi, da generalnemu direktorju, potem ko je v začetku leta dobil na mizo odpovedi pravzaprav vseh intenzivistov, zdaj pa še celotnega kardiološkega oddelka, ne zazvonijo vsi zvonovi in ne uvidi, da je v instituciji, ki jo vodi, očitno nekaj hudo, hudo narobe ter da se mu ne zdi vredno z zdravniki, ki smo temu oddelku in tej instituciji podarili najlepša leta, vsaj pogovoriti. Ali morda res verjame, da smo vsi odšli kar tako malo po navdihu, sicer pa smo tako ali tako problematični in ne znamo sodelovati med seboj? Mar res ne razume, da se mu bo, če ne bo razrešil nakopičenih težav in vzpostavil normalnih razmer za delo, to prej ali slej ponovilo z naslednjo ekipo? Če jo bo, seveda, dobil. Še bolj neverjetno se mi je zdelo, ko sem dan po odpovedi generalnega direktorja na novinarski konferenci slišal reči, da je v »igri« tudi možnost ukinitve oddelka. Ostal sem brez besed. Tega si ne bi smel dovoliti izreči nihče, ki je vsaj prebral statut ustanove, kot je univerzitetni klinični center, nihče, ki vsaj približno razume, kakšno je njeno poslanstvo! Mar res ne razume, da je poslanstvo UKC biti in ostati vodilna strokovna, pedagoška in znanstvena ustanova slovenskega zdravstva, ki vključuje tudi mednarodno primerljiv in na znanstvenih dokazih temelječ razvoj vseh bolnišničnih specialnosti, ki jih bolniki v Sloveniji potrebujejo, uvajanje in izvajanje najzahtevnejših oblik zdravljenja in posredovanje znanja drugim zdravstvenim ustanovam in posameznikom?
Da, kot je v kolumni pred dnevi napisal dr. Mrevlje, otroci s prirojenimi srčnimi napakami pač niso samo neuspel produkt, ki ga odstraniš s polic trgovine, če ne gre v prodajo. Takšne nepremišljene izjave so nevarne in med ljudmi upravičeno vzbujajo strah. Ko sem predstojnici oddelka izrazil začudenje, da vodstva razlogi za naš odhod očitno sploh ne zanimajo, mi je po sms sporočila, da je govorila z gospodom Šabedrom in da nam ta sporoča, da se, če želimo govoriti z njim, lahko pri tajnici dogovorimo za termin. Še bolj cinično se je odzval zdaj že nekajletni strokovni direktor kirurških klinik prof. Veselko, po mojem mnenju najbolj odgovoren za potop otroške intenzivne enote ter kongenitalne kardiokirurške, posredno s tem pa tudi kardiološke dejavnosti v UKC, ki je edinemu slovenskemu intervencijskemu kongenitalnemu kardiologu prof. Podnarju, hkrati pa še številnim drugim kolegom dan ali dva po odpovedi poslal e-sporočilo, da je bilo v preteklih letih zanimivo sodelovati z njim in da mu želi na novem delovnem mestu veliko uspehov. Kot da ne razume, da v tej situaciji pač ni zmagovalca, da izgubljamo vsi! Še največ pa bolniki.



Ko vas poslušam, me preveva žalost. Namreč, strokovnjaki, kot ste vi, vsekakor niste brez posledic zamenljiv kader. Menda naj bi strokovna direktorica pediatrične klinike dr. Anamarija Meglič na strokovnem svetu dejala, da ste pediatri kardiologi, če parafraziram vir, »pediatri, ki pač znate nekoliko več kardiologije«. Katere so vaše obveznosti, da bi lahko razumeli obseg vašega dela; mi jih lahko navedete?
Seveda. Letno opravimo okoli 4400 ambulantnih pregledov pri bolnikih s prirojenimi srčnimi napakami, boleznimi srčne mišice in motnjami srčnega ritma. Približno 500 bolnikov zdravimo na oddelku. Pri hospitaliziranih in ambulantnih bolnikih letno opravimo približno 5000 ultrazvočnih preiskav srca, dodatnih 500 ultrazvočnih preiskav opravimo pri še nerojenih otrocih, pri katerih perinatologi posumijo, da bi lahko imeli srčno napako. Opravimo tudi približno 150 obremenitvenih testov, približno 400 holterskih EKG-preiskav pa seveda 100 kateterizacij, od tega je 50 kardioloških intervencij, s katerimi nadomestimo operacije. Na našem oddelku se stalno usposabljajo specializanti pediatrije, sodelujemo pri do- in podiplomskem študiju na medicinski fakulteti, objavljamo strokovne članke v domači in tuji strokovni literaturi. S kolegi z oddelka vsem enotam UKC Ljubljana, kjer se zdravijo otroci z bolnim srcem, zagotavljamo službo stalne pripravljenosti, in sicer 365 dni v letu, 24 ur dnevno. Morda sem kaj tudi izpustil.

Iz prve bojne linije so bitke videti precej drugačne kot iz udobnih foteljev v zaledju. 

Vi ste edini strokovnjak, ki pri nas izvaja prenatalno kardiološko diagnostiko, dejavnost, ki ste jo v zadnjih dvajsetih letih tudi pomagali razvijati. Obstaja vsaj možnost, da nadaljujete delo v porodnišnici, glede na to, da ste edini, ki ste kvalificirani za to diagnostiko?
Potem ko sem se odločil, da odidem s pediatrične klinike, sem svojo odločitev najprej zaupal nekaterim kolegicam s kliničnega oddelka za perinatologijo, s katerimi smo v zadnjih dvajsetih letih zares opravili delo, na katero smo upravičeno lahko ponosni. Nikakor pa ne smem ob tej priložnosti pozabiti tudi na odlično sodelovanje s perinatologi z UKC Maribor kakor tudi s številnimi drugimi po vsej Sloveniji.
Iz pogovora sem razumel, da vsekakor obstaja želja po nadaljnjem strokovnem sodelovanju, morda je to celo priložnost, da se že doslej dobro sodelovanje še okrepi. Upam, da bo to razumelo tudi vodstvo UKC in omogočilo dogovor, da se občutljiva dejavnost nadaljuje in razvija. Neprimerno bi bilo in do marsikatere nosečnice tudi izjemno krivično, če bi bili zaradi povsem nepovezanih razlogov prisiljeni celotno fetalno kardiološko dejavnost prestaviti v zasebno sfero. Nosečnicam, ki te preiskave potrebujejo oziroma so do njih upravičene, bi morale vsekakor še naprej ostati dosegljive znotraj javnega zdravstva!


Da je vlada sprejela ukrep o ustanovitvi novega javnega zavoda z imenom Nacionalni inštitut za otroške srčne bolezni, je bilo jasno že marca. Ta samostojni javni zavod, ki naj bi deloval v prostorih UKC, bi moral začeti obratovati s 1. majem letos in mu je bilo že namenjenih dobrih 160.000 evrov. No, kmalu bo konec meseca, deluje še ne, »odprtje« je prestavljeno na povolilni čas. Že veste, kdo bo sestavljal njegov kader, odgovoren za kirurške posege otrok?
Da se ustanavlja Nacionalni inštitut za otroške srčne bolezni, sem pred meseci slišal v bolnišnici, največ pa sem o tem kasneje pravzaprav izvedel iz medijev. Ime strokovnega vodje projekta prof. dr. Igorja Gregoriča mi vzbuja zaupanje. Prof. Gregorič je bil eden od članov mednarodne komisije, zato mislim, da probleme dobro pozna, predvsem pa ve, da pot, po kateri že leta hodijo uprave UKC, ni prava, da je treba s slabimi praksami enkrat za vselej opraviti.
Ima pa ustanavljanje inštituta poleg strokovne komponente tudi politično, ki jo po mojem vedenju najbolj izrazito predstavlja državna sekretarka na ministrstvu za zdravje. Ta je v minulih mesecih z, reciva temu, »nerodnimi poljavnimi izjavami«, ki so, seveda, hitro prišle tudi do ušes tistih, ki jim niso bile namenjene, pri prizadetih in tudi drugih večkrat poskrbela za slabo voljo, inštitut pa je ob tem pri marsikom, vsaj intimno, spravila v zelo neroden položaj. Enako najbrž velja za direktorico.
Snovalci inštituta me osebno k sodelovanju niso povabili, kar pa nikakor ne pomeni, da mu ne želim uspešnega dela. Kot je bil v javnosti predstavljen, je institucija, ki jo bolniki potrebujejo in ki lahko pomeni miselni preboj tudi na drugih področjih medicine. Kader so se odločili, se mi zdi, poiskati predvsem v tujini. Ni pa res, da se Slovenci ne bi bili sposobni usposobiti za kongenitalno srčno kirurgijo. V DHZ München kot licencirani otroški kardiokirurg na primer dela dr. Janez Vodiškar, ki je pred leti odšel v tujino, ker v UKC ni dobil priložnosti, pa še kak bi se našel.

Zagotovo je težko oditi, pa ne samo meni, vsem štirim, zlasti v okoliščinah, ko druge izbire pravzaprav nismo imeli. Z vztrajanjem bi namreč samo legitimirali stanje, ki ni dobro in za katero verjamemo, da se ne bi smelo ponoviti. 

Je nastanek te ustanove morda zgolj politična dimna zavesa za dejanski fiasko na področju reševanja problema slovenske otroške srčne kardiologije?
Ne, mislim, da ne gre za to. Vsaj pri strokovnem vodji projekta ne. Zagotovo ne. Verjamem, da so njegovi motivi stroka, etika, domoljubje in želja pomagati ljudem, ki si sami ne morejo. Za politike, ki se gnetejo ob projektu, pa ne bi dal v ogenj niti nohta, kaj šele prst ali roko.

Lahko nekaj dni po tem, ko ste oddali svojo odpoved, rečete, da ste ravnali prav?
Dogodki po tem, ko sem dal odpoved, mi pritrjujejo, da sem se odločil prav, veselja in zadovoljstva pa ob tem prav gotovo ne morem občutiti. Zagotovo je delo z otroki s prirojenimi srčnimi napakami delo, ki ga opravljam najraje in ki mi daje največ zadovoljstva. Skoraj pol življenja sem preživel na oddelku, med relativno ozko skupino bolnikov in njihovih staršev, ki pa se vračajo, tako da se med seboj zelo dobro poznamo. Nekateri bolniki, s katerimi smo skupaj odraščali, oni kot otroci, jaz kot specializant, se vračajo že s svojimi otroki. Enako velja za osebje. Bolj srčnih sester, kot jih imamo pri nas, nimajo nikjer. S kolegi, ki smo ostali, smo sestavljali dober tim, ki je vedno držal skupaj, in dihali smo drug za drugega. Zagotovo je težko oditi, pa ne samo meni, vsem štirim, zlasti v okoliščinah, ko druge izbire pravzaprav nismo imeli. Z vztrajanjem bi namreč samo legitimirali stanje, ki ni dobro in za katero verjamemo, da se ne bi smelo ponoviti. Žal mi je, da vodje ne znajo slišati, kar bi morali, še bolj žal, da včasih nočejo niti poslušati.
Iz prve bojne linije so bitke videti precej drugačne kot iz udobnih foteljev v zaledju. Sem pa iskreno vesel številnih obiskov, e-sporočil, smsjev in spodbudnih besed, ki so mi jih v preteklih dneh namenili starši bolnikov in kolegi s klinike, kliničnega centra in drugih bolnišnic.


Kaj boste naredili dan po tem, ko se bo končal 60-dnevni odpovedni rok? Boste šli na morje, spali dva dni v kosu, iskali novo službo ali jo morda že imate?
Po pravici povedano, ne vem. Zagotovo ne bom dva dni spal, upam pa, da se po nekaj dneh ne bom več zbujal na dve uri, kot zdaj. Zanesljivo si bom tudi odpočil, 30 dni lanskega in letošnjega dopusta, ki mi sicer pripada, mi delodajalec iz razumljivih razlogov ne more odobriti. Potem bo verjetno res čas, da najdem novo službo.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE