Psihiater in psihoanalitik

Dr. Matjaž Lunaček: Srečen je, kdor zna razmišljati

Šele ko nekaj zares obvladaš do zadnje podrobnosti, lahko to razložiš preprosto, razumljivo. S tem se strinja tudi izkušeni slovenski psihiater in psihoanalitik dr. Matjaž Lunaček, ki svoje delo imenitno prepleta z znanjem primerjalne književnosti. Na noro vetroven dan v Ljubljani se nisva pogovarjala le o nesmiselnem zapletanju, ki spremlja površne ali celo površinske ljudi, temveč prav tako o tem, kako v času spodbujanja oziroma prikazovanja sovraštva in nasilja na vsakem koraku, pa če pogledaš levo ali desno, hoditi naravnost, pokončno oziroma biti človek, ki mu nihče ne more vzeti dostojanstva.

Bi lahko sami zase rekli, po čem se razlikujete od kolegov, razen tega, da znate kompleksne tematike opisati laiku razumljivo?

(Govori umirjeno in prijetno melodično.) Od drugih strokovnjakov na mojem področju me loči predanost mišljenju. Zmožnost misliti do najmanjših podrobnosti se mi zdi nekaj najbolj človeškega; nisi torej strokovnjak le na svojem ozkem področju, temveč znaš tudi strogo strokovne stvari umestiti v širši prostor in nasprotno. To je bistveno. Danes je ljudi, ki bi znali razmišljati tako, zelo malo. Tudi sam denimo v svojih blogih komentiram vsakdanje dogajanje, bodisi na strokovnem bodisi kulturnem področju. Kar počnem, je moja dolžnost. Treba je delovati kar najbolj družbenoodgovorno, če si kulturen človek. Sploh v današnjem času. Moja predavanja in zapisi toliko vplivajo na ljudi, da me celo prepoznavajo na ulici in ogovarjajo.

Pravijo, da bodo naslednji vojni spopadi za vodo in litij. Povsod prisotni mobiteli nas hkrati vse bolj odtujujejo; če boste šli na avtobus, vas nihče ne bo pogledal, ker bodo vsi zrli v svoje mobitele. Ta scena sama po sebi deluje popolnoma solipsistično. 

Ljudje so lačni resnice. Kaj pa pravijo?

Ponavadi izrečejo kakšno pohvalo in zahvalo.



Je vmes tudi kakšen jezen odziv?

Tega pa še nisem doživel. Poglejte, če imate v svojem govoru neekstremne, a resnične stvari, ljudje težko nasprotujejo, še posebno če so argumentirane.

Na kaj ste v svoji dosedanji karieri najbolj ponosni?

Morda na to, kar je zares lepo izrazila moja kolegica, ko je rekla: »Veš, Matjaž, kaj pri tebi najbolj cenim? Tvoje neizmerno spoštovanje do pacientov.« Pa seveda na etično naravnanost, ki se ji ne odpovem niti za trenutek.

Se vam zdi, da se ta z leti in izkušnjami še krepi?

Ja. Neki dramatik je odlično rekel, da je etika dediščina iz pradavnin. Danes bi nekateri radi temu nasprotovali, denimo kar zadeva Hipokratovo prisego, ki je nastala tako davno in zato naj ne bi bila več aktualna. V resnici, veste, etika ni stvar, ki bi jo lahko čas spreobračal. Vedno je veljavna. Seveda se pojavljajo novi etični izzivi, a jih je treba vselej položiti v star okvir. Drugače ne gre.

Tista prava moč, ki vam je ne more vzeti nihče, je sposobnost etičnega človeka, da lahko v zunanjem materialnem svetu izgubi vse ali celo svoje bližnje, pa se os pri njem ne bo upognila. Kadar pa je nekdo povsem prodan naglavnim grehom oziroma je prodana duša, kot pravimo, potem ga bodo izgube popolnoma zlomile. Bistvo človekovanja, človečnosti je avtonomna drža. 

Težko se izogneva razvpitemu primeru, ki je pred kratkim pretresel ne le Slovenijo, temveč tudi svet, tj. predvidoma samovoljno odrezana leva roka pri 21-letnici zaradi vrtoglavo visoke zavarovalnine. Pri tem gre skoraj zagotovo za strašljivo manipulacijo vpletenih.

O konkretnem primeru ne bi rad govoril, saj imam kljub številnim novicam na to temo premalo podatkov za strokovni komentar. Sklepi niso mogoči, saj o 21-letnici, ki je utrpela poškodbo, ne vemo ničesar oprijemljivega; le to, da je živela pri fantovih starših, ki so bili povezani s tem dejanjem – v stroki mu pravimo mutilacijsko. To pomeni, da se telo deformira. Vzrokov je lahko več. Oseba je lahko psihotična, torej doživlja svet kot blodne predstave; neki pacient si je denimo odrezal genitalije. Poznamo tudi mutilacije iz tretjega sveta, denimo obrezovanje spolnih organov, v katero je oseba prisiljena. V to skupino sodijo najhujši primeri iz Južne Amerike, ko denimo brezdomnemu otroku odvzamejo oči ali ledvico, da jih prodajo naprej. Seveda organov ne morete primerno presaditi, če ni v verigi tudi posameznikov iz medicinske stroke. Vpleteni trpeči otrok se lahko včasih celo sam strinja z odvzemom organa, ker mu obljubljajo neverjetne stvari, ter je nato ogoljufan. Mutilacije se dogajajo tudi v vojnah, ko osebe mučijo.

Pa če ne morete govoriti o dekletu, ki si je odrezala roko, povejva na splošno: zakaj se nekdo podredi volji drugega in včasih celo verjame, da je to njegova lastna volja?

Saj prav tega pravzaprav ne vemo. Kadar odrasla oseba privoli v nekaj takšnega, gre za zares skrajno dejanje, saj so roke in obraz nekaj najbolj človeškega. K sreči je medicina tako zelo napredovala, da so punci roko prišili nazaj. Hvala bogu.

Na stroške davkoplačevalcev.

To je zdaj manj pomembno. Kadar zdravniki vidimo poškodbo, jo je treba oskrbeti.



Koliko starši oziroma vzgoja vpliva na to, da si podredljiva, šibka oseba ali bolj nekdo, ki si oblastno podreja druge?

Med odraščanjem dobivamo vse več sposobnosti. V določenem razvojnem obdobju poskuša otrok narediti nekaj mimo danih navodil. Starši se seveda odzovejo različno. Nekateri zelo dobro ujamejo oziroma postavijo mejo, kaj je zanj v raziskovanju okolja dopustno in kaj ne, nekateri pa nanj pritisnejo z velikimi omejitvami. V današnjem času, ko se rojeva vse manj otrok, je tudi omejitev zanje vse manj, zato si lahko privoščijo vedno več; hkrati imate posameznike, ki si ne upajo ničesar oziroma so prestrašeni, negotovi, fobični itn. Zdi se, da so nekoliko ušli z vajeti staršev na več načinov. Ti jih denimo preveč spodbujajo k najrazličnejšim aktivnostim, ker hočejo, da bi bil njihov otrok kar najbolj kompetitiven, uspešen, hkrati pa bo mislil samo nase, ne na druge ljudi okoli sebe, celo bližnje. Tako se nam zgodi upad tega, čemur pravimo človeške vrline oziroma kreposti. Te so empatija, torej sočutje, pomoč drugemu, pravičnost, zvestoba itn. Človeške kreposti izrazito slabijo, na drugi strani pa se kaže razvita objestnost oziroma predstava, da je za pridobitev materialnih dobrin vse dovoljeno. Povezava je takšna: tisti, ki so jim že kot otrokom dovolili, da so šli prek zdravo postavljenih mej, bodo tako nadaljevali tudi v odraslosti. Seveda gre pri takšni vzgoji za umanjkanje moralne avtoritete v družini.

Lahko patološka podrejenost prehaja v patološko nadrejenost in nasprotno?

To se dogaja, ko je nekdo žrtev nasilja, denimo agresivnega ali spolnega, ter nato pozneje sam postane enak nasilnež. Vemo, da so zlorabljeni ljudje pogosto tisti, ki posledično zlorabljajo tudi sami, če tega seveda ne ozavestijo oziroma predelajo.

Prej ste izpostavili kreposti. Kako redko jih v resnici spodbujamo, pa tako zelo pomembne so.

Ja, veste, kreposti nimajo nikakršnega opravka z materialnimi dobrinami. Po drugi strani je čedalje več t. i. naglavnih grehov, denimo pohlepa, požrešnosti, pohote, zavisti.

V politiki je zelo veliko primitivnih obrambnih mehanizmov, ki izhajajo iz zgodnjega življenja, ko je otrok še na materinih prsih. Tisto, kar je zanj neugodno, poskuša s projekcijo zavrniti, kot da ni del njegovega sveta. Kadar na določeni dojki ne dobi zadovoljitve, ko mu ne daje mleka, zanj samodejno postane slaba in osovražena, druga pa je dobra in oboževana. To naredi nezavedno, da bi zavaroval dobri del.  

Zdi se, da te grehe družba prav spodbuja.

Zagotovo.

Pohlep po denarju, vplivu, ugledu se je zažrl v vse pore življenja in kot kaže, prav zato izgubljamo tisto davno etičnost, kot ji pravite, oziroma pravo moč, ki jo ima lahko vsak posameznik.

Točno to je tista prava moč, ki vam je ne more vzeti nihče! Torej sposobnost etičnega človeka, da lahko v zunanjem materialnem svetu izgubi vse ali celo svoje bližnje, pa se os pri njem ne bo upognila. Kadar pa je nekdo povsem prodan omenjenim naglavnim grehom oziroma je prodana duša, kot pravimo, potem ga bodo prej omenjene izgube popolnoma zlomile. Bistvo človekovanja, človečnosti je avtonomna drža. Ta se pokaže denimo v zelo težkih, vojnih razmerah. Velikokrat ljudje zaradi zakonskih ovir ravnajo tako in tako, potem v hudih kaotičnih okoliščinah, ko zaslutijo, da ne bodo kaznovani, pa se lahko dogajajo grozljive stvari in si nekako dajo duška.

Torej, najpomembnejši so zakoni v nas?

Drži, največ je vreden ponotranjeni zakon, ne pa tisti, ki se ga držiš zgolj zaradi strahu pred avtoriteto. Včasih sta si celo v nasprotju, ko denimo etična oseba natančno pozna predpise določene veljavne zakonodaje, a jim v določenem trenutku obrne hrbet, ker preprosto ve, kaj je bolj prav, človeško in etično.



Kako v hujskaških časih, ko se ljudi deli na naše in njihove ter se glede na to tudi opredeljuje, ali so dobri ali slabi, ostati normalen?

Gre za zelo zanimiv fenomen na več ravneh oziroma za razcepe, kot pravimo v naši stroki. V politiki je zelo veliko primitivnih obrambnih mehanizmov, ki izhajajo iz zgodnjega življenja, ko je otrok še na materinih prsih. Tisto, kar je zanj neugodno, poskuša s projekcijo zavrniti, kot da ni del njegovega sveta. Kadar na določeni dojki ne dobi zadovoljitve, ko mu ne daje mleka, zanj samodejno postane slaba in osovražena, druga pa je dobra in oboževana. To naredi nezavedno, da bi zavaroval dobri del. Opisane primitivne obrambne mehanizme najdete pri skrajnih političnih usmeritvah, torej zanikanje drugega dela. Prav zato je v politiki tako redko, da nekdo situacijo nevtralno preuči, preden se opredeli za eno ali drugo stran.

Sodelovanje med t. i. desnimi in levimi torej ne bi smelo biti utopija.

Seveda. V politiki se kaže, kot da ideja nasprotnika nikoli ne more biti dobra, kar je absurdno. Vsak pameten človek bi moral biti odprt za vse dobre argumente, ne glede na to, katera stran jih poda. V praksi sem bil priča, kako se določene informacije prikrojijo za potrebe politike. Pravzaprav je šlo za laži. Na dogodkih ene in druge strani je pogovor tekel o beguncih; prvi so izjavili, da število prišlekov ni nobena težava, in so ga nerealno zmanjšali. Na drugi strani pa so številko nerealno napihnili v drugo smer. Etičen človek se vpraša, zakaj se ne pogovarjajo o stvareh tako, kot so v resnici.

Dogaja se medsebojno odtujevanje, medtem ko na ekranu zremo v nešteto bolj ali manj privlačnih slikic, saj je napisanega bolj malo. Vse to za odnose na splošno pomeni katastrofo. Pri nas doma je zato strogo prepovedano, da bi denimo med družinskim kosilom kdor koli uporabljal mobitel. 

Posledično imajo na obeh straneh besne sledilce.

Tisti, ki sledi eni ali drugi strani in nima dostopa do resničnih podatkov, niti ne ve, katera stran je v določenem trenutku najbolj kredibilna. Pa če nadaljujem razlago, kako nas definira že najzgodnejše otroštvo; tja lahko datumsko uvrstimo tudi možen razlog za neupravičen strah pred tujci. Faza, ko se začne dojenček bati neznanih obrazov, mine, a če se pri njem ohrani pretiran strah, se potem tudi kot odrasel boji vsakega, ki je drugačne rase ali je prišel od drugod; pa čeprav o njem ne ve ničesar, v zvezi z njim vidi zgolj negativne konotacije, kako mu bo nekaj vzel ali ga posilil ipd.

Pa če hočemo ali nočemo, prav politika določa kakovost naših življenj. Ali je nekdo reva, ki se jo mora izobčiti, če se noče politično opredeliti ne desno ne levo?

Nikakor, menim, da je bistveno prav to, da se ne opredeliš, kar ne pomeni, da si izoliran. Politika se namreč spreminja z danes na jutri kot moda. Sam se s političnimi novicami skorajda ne ukvarjam.

Ne spremljate denimo poročil na televiziji?

Ne, vsaj ne redno, saj je resničnih novic, ki bi ponudile resne, globoke analize dogodkov, zelo malo. To velja tako za politiko kot kulturo. Zadostuje, da enkrat tedensko preletim dogajanje, ki ga posredujejo mediji, da ugotovim, da pravzaprav nisem ničesar bistvenega zamudil.



Kako torej biti srečen, ohraniti svojo edinstvenost, pristnost, tako da ne nazadnje sprejmeš vso paleto čustev od žalosti do veselja?

Razlaga, kako biti srečen, je velikanski zalogaj. Pa vendar nas v našem okolju nenehno spremlja kopica stvari, nad katerimi se lahko vedno znova čudite. Z marcem sem začel zelo zgodaj vstajati in šele pred nekaj dnevi so zjutraj spet peli ptiči. Že to, da okoli sebe opazite in spremljate novo življenje, zelenenje in brstenje dreves, so lahko za vas velika veselja. Tudi jaz sem to dosti počel, med drugim v psihoanalitičnem vrtcu; spremljati razvoj nekoga, ki se je rodil v ta svet, je velika stvar. Hkrati se je treba seveda čim manj zaganjati za materialnimi dobrinami. Proti zmernemu lagodnemu življenju nimam nič, glede vsega, kar je več od tega, pa bi se morali bolj zavedati, da gre za izrabljanje surovin tretjega sveta, predvsem tistih nujnih za ohranitev industrije telefonije ipd. Pravijo, da bodo naslednji vojni spopadi za vodo in litij. Povsod prisotni mobiteli nas hkrati vse bolj odtujujejo; če boste šli na avtobus, vas nihče ne bo pogledal, ker bodo vsi zrli v svoje mobitele. Ta scena sama po sebi deluje popolnoma solipsistično.

Kaj to pomeni?

Popolno odmaknjenost od ljudi. Nihče ne spregovori z nikomer. Dogaja se medsebojno odtujevanje, medtem ko na ekranu zremo v nešteto bolj ali manj privlačnih slikic, saj je napisanega bolj malo. Vse to za odnose na splošno pomeni katastrofo. Pri nas doma je zato strogo prepovedano, da bi denimo med družinskim kosilom kdor koli uporabljal mobitel.

Delo mora biti vedno potisnjeno k ustvarjalnosti, ki jo šolski sistem pogosto zatira s tem, ko otroke ukaluplja in kot takšni postanejo nekako otopeli. 

Ali nam lahko zaupate katero od svojih najljubših misli, osebnih načel oziroma smernic kakovostnega bivanja, ki se vam zdijo zares koristni?

Izpostavil bi trojstvo stvari, ki se mi zdijo pomembne v življenju. Ena je usmerjenost v vednost – ne le pridobljeno znanje, ki ti ga ponuja šola, temveč vednost, ki nastane, ko poskušate o določeni stvari, na katero naletite, vedno pridobiti širšo sliko. Na tej podlagi si potem oblikujete popolnoma specifično lastno mnenje, ki se lahko močno razlikuje od splošno uveljavljenih mnenj. Druga stvar je povezana s seksualnostjo, ki jo je treba nadgraditi s strastjo. Tretja stvar zadeva delo, ki je seveda izjemno pomembno samo po sebi, a mora biti vedno potisnjeno k ustvarjalnosti, ki jo šolski sistem pogosto zatira s tem, ko otroke ukaluplja in kot takšni postanejo nekako otopeli. V tem me je izjemno pozitivno presenetil nedavni obisk Celjskega šolskega centra; popoldne po pouku je prišlo na moje predavanje kar 180 dijakov. Predavalnica je bila nabito polna in medtem ko sem govoril, je bila popolna tišina.

Na katero temo ste predavali?

Kaj je v tej družbi takega, da ne deluje dobro.

Bi lahko povzeli bistveno sporočilo, ki ste ga tistega dne predali mladim?

Prav prej opisane maksime. Hkrati sem jim povedal, da med ljudmi primanjkuje empatije, odprtosti za novo znanje in naklonjenosti, tudi do nekega tujca, da ga ne jemlješ kot nekaj negativnega, preden ga ne spoznaš, ipd.



Rekli ste empatija. Po besedah nemškega filozofa Arthurja Schopenhauerja je sočutje bistvo življenja oziroma bivanja. V določenih primerih se to zdi težko sprejemljivo. Kako biti sočuten do nekoga, ki izvaja grozodejstva? Kje je meja?

Odgovoril vam bom z zgodbo iz fantastične knjige švedskega psihiatra Axla Muntheja s konca 19. stoletja. V njej predstavi resničen primer iz časa, ko je bil v Neaplju zelo velik potres z ogromno žrtvami. Pri tem se je poleg številnih stavb prav tako porušila ječa; iz nje so ušli kriminalci, med njimi tudi eden najhujših zločincev tistega časa, kriv več umorov. Med reševanjem iz ruševin se je neznan moški izkazal kot najbolj požrtvovalen, saj je rešil ogromno ljudi, a je takoj po reševanju izginil. Kdo je bil ta moški? Izkazalo se je, da prav ta zločinec. Vidite, kako težko je včasih postaviti mejo in razsojati, kakšen je kdo.

Drži. Nam zaupate, kako se vi sproščate po napornem delu razen opazovanja spreminjanja narave?

Najraje in največ se ukvarjam s pisanjem. Kako nekaj pomembnega oblikuješ s pomočjo jezika, to me nadvse veseli.

Nekaj časa se je govorilo o nevarnosti izumrtja našega jezika, saj je preveč angleških besed ipd. Hkrati smo v Sloveniji priča fenomenu, ko vsako leto izide ogromno knjig. Pojavlja se veliko pozitivnega eksperimentiranja z jezikom, mnogo mojstrov jezika celo izumlja nove besede, zato se slovenščina fantastično razvija. 

Slovenščina je zares lepa, kajne?

Izjemna je. Nekaj časa se je govorilo o nevarnosti izumrtja našega jezika, saj je preveč angleških besed ipd. Hkrati smo v Sloveniji priča fenomenu, ko vsako leto izide ogromno knjig. Pojavlja se veliko pozitivnega eksperimentiranja z jezikom, mnogo mojstrov jezika celo izumlja nove besede, zato se slovenščina fantastično razvija. Žal mi je le, da po drugi strani ne uporabljamo več določenih starih besed iz Jurčičevih časov, ki bi lahko bile odlične sopomenke, ki nam jih v primerjavi denimo z italijanščino zares primanjkuje.

Hja, naša slovnica ima ponekod res stroga pravila in ne dovoljuje odmikov, sploh če gre za arhaične besede.

Prav zato mi je všeč, da se hiperkorektnost v slovnici po Toporišiču, ki je veljala včasih, počasi drobi. Le zakaj bi se pustil vkleniti, če imaš občutek, da te drugo, nekoč že sprejeto slovnično orodje veliko bolje izpoveduje?

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE