Pred pričetkom novega šolskega leta razmišljam. O učencih, dijakih, študentih. Učiteljih. Podjetnikih. Vodjih. Razmišljam o znanju in vednosti, o pomenu ustreznih informacij in o tem, kako nas spoznanja preobražajo. O informacijah, ki jih pridobimo. O tem, kako ključnega pomena je, kateri ljudje nam prekrižajo poti. Odprti, polni moči in zamisli? Ali ujeti vase, v svoj svet in v vnaprej reciklirane informacije. Vse to vpliva. Močno. Na tok naše usode. 

Bi zamenjali virtualno za realno? Ne. Imamo lahko oboje? Ja. In le kaj bi manjkalo? Stik brez dvoma. Pogled. Karizma. Izmenjava sentimenta in emocij s pogledom v oči. Občutij v prostoru, ki so polni veselja. Ali žalosti. Vse to človek zazna. S petimi ali še šestim, sedmim in desetim čutom. 

Verjetno lahko z gotovostjo potrdimo, da prve zapisane trditve prispevajo h gradnji znanja. A tisto, kar neko moč znanja resnično okrepi in jo nadgradi v evolutivni preskok, so veščine stika, uvida in nenazadnje prenosa znanja, ki ni samo po sebi umevno. V času oddaljenih platform in e-verzij poučevanja, od Zoomov in Teamsov ter klasičnega Skypa, smo vsak zase in na svoj način doživljali obdobje marca in aprila, ki je bilo v svoji tesnobnosti in nejasnosti zares posebno. In vprašanje, kako na daljavo začutiti stik, razbrati sentiment tima ali zaznati občutje sodelavca, se je pojavilo kot strela z jasnega. 


Vsak pri sebi smo opazovali, kako naša čutila vselej ne uspejo zaznati in/ali prevesti vseh informacij, ki jih pridobimo preko e-stika. Vprašanje, kako začutiti tisto esenco prenosa znanja na slušatelje, ki jih niti ne vidimo ali le nekatere in ko se nam zazdi, da govorimo le sami sebi ali pa prenosniku, ki nam ne odgovarja pravzaprav z ničimer, razen s praznino ali z idejo o tem, da se pač slišimo in vidimo in da je vse lepo in prav, še vedno odzvanja v ušesih številnih. A dragi vsi, virtualni poljub je pač virtualni. Prav tako virtualni objem. Bi zamenjali virtualno za realno? Ne. Imamo lahko oboje? Ja. In le kaj bi manjkalo? Stik brez dvoma. Pogled. Karizma. Izmenjava sentimenta in emocij s pogledom v oči. Občutij v prostoru, ki so polni veselja. Ali žalosti. Vse to človek zazna. S petimi ali še šestim, sedmim in desetim čutom.

Zaznavanje polja sočloveka, njegovega stanja in žarenja so veščine metajezikovne percepcije ali po domače in poenostavljeno, neverbalne komunikacije. Saj ko smo ob nekom, zaznamo melodijo njegovega ali njenega srca, če le znamo prisluhniti svoji. Mar nismo vsak zase in po malem zares pogrešali drug drugega in človeško bližino ter vse male in drobne sreče, ki se rojevajo iz medčloveških srečevanj? Smo. A tudi preko e-orodij lahko čutimo. Morda za rešitev enačbe ali veščine seštevanja ne potrebujemo visoke čustvene inteligence, pač pa poštenega učitelja, ki v nas prebudi željo po vedeti in (srčno) delovati? Četudi nas spremlja preko e-orodja. 

Foto: FamVeld/Shutterstock

Torej, za učenje so pomembne emocije; vsi vemo, da smo v šoli lažje sledili zahtevnemu predmetu, če ga je učil učitelj s toplo človeškostjo in zdravorazumsko presojo. Zaradi njegovih osebnih kvalitet smo ga imeli radi in se morda bolj potrudili pri glasbi ali matematiki, četudi nam predmeta nista ležala. Ne pozabimo, da umetno vzpostavljena sterilnost ubija naravno inteligenco, rigidna struktura pa kreativnim nitim uma in duha odreže razprostrta krila. Saj je strast do »živega« znanja tista, ki vsakega učenca lahko izgradi v velikega poznavalca in strokovnjaka, ne glede na to, ali se učimo analitičnih ali umetniških znanj, formalnega in neformalnega, eksplicitnega ali implicitnega znanja. Saj je ta »živost« človek, ki nam predaja vednost. 

Če nam je nekdo blizu kot človek topline, lažje odpremo lastne potenciale, ki jih pri nekom tretjem žal ne moremo ali pa jih v celoti zapremo. Torej, empatija je nujni predpogoj prenosa informacij, ki se kot živo znanje pretočijo v učence. 

Brez živega pretoka in fluidne naravnosti se znanje odtiskuje le enciklopedično, brez inovativnosti in igrivosti. In na pojem emotivnega učenja nas resno opozarja teorija individualne inkulturacije oz. primarne socializacije z globinskim uvidom v človeški fenomen. Saj je bistvo emotivnega učenja v prenosu emocij in simbolnega jezika, ki podkrepi prenos informacij med učiteljem in učencem ... In če nam je nekdo blizu kot človek topline, lažje odpremo lastne potenciale, ki jih pri nekom tretjem žal ne moremo ali pa jih v celoti zapremo. Torej, empatija je nujni predpogoj prenosa informacij, ki se kot živo znanje pretočijo v učence. In ravno ta stik ali spoj umov je tisto, kar mestoma pogrešamo preko oddaljenih platform. Ki so lahko le spremljevalna orodja, saj celovitosti komunikacije ne morejo nadomestiti. 


Empatija kot sposobnost stika in povezave v občutkovno polje sočloveka je pot, ki ponudi raznovrstne uvide, zlasti pa je pomembna pri prenosu znanj, ki so fluidna, subtilna in neeksaktna. Klasična delitev na naravoslovje in družboslovje v tem kontekstu prida pomen, saj je naravoslovje eksaktno, medtem ko je družboslovje eksaktno z drugačnimi variablami in postulati. Lažje je misliti vnaprej znano, kot učiti se na ravneh, kjer se posamični diskurz in sposobnost prepoznanja stanja stvari šele definirata kot polje možnega in verjetnega. A dejstvo ostaja: da bi nekaj zares razumeli, potrebujemo raznovrstne temelje. Osnove, ki se jih učimo v osnovnih šolah, osnove matematike, logike, geografije, glasbe itd. pripomorejo h gradnji celovite inteligentnosti. S sočutjem in vedrino pa marsikatero vednost lažje predamo, predelamo in odtisnemo v nevrofiziologijo.

Pred skorajšnjim pričetkom šolskega leta nam vsem želim, da premislimo, ali resnično prenesemo ustrezna sporočila in informacije do tistih, ki so jim namenjene. Saj brez ustrezne notranje priprave in okolja, ki spodbuja naravno inteligenco, še boljša orodja in platforme odpovejo. Vselej pa dober, predan in srčen učitelj, ki v sebi goji skromnost in predanost iskanju znanja in spoznanja, nudi ključni most do povezovalnosti raznolikih inteligentnosti. Ki jih čas, v katerem živimo, vse bolj zahteva. Ne glede na to, ali se gledamo iz oči v oči v živo ali virtualno, dobrega učitelja prepoznamo. In vem, da jih je v našem prostoru ljube Slovenije zares veliko!