Seveda, ovire so takšne in drugačne. Večje, manjše. Hitro premagljive ali upogljive v času. Pogosto nam jih nastavijo drugi ljudje, ki raje interpretirajo, namesto da bi situacije reševali in delovali. Tako kot voda zaobide oviro, tako prožen um, ki vselej najde pot, presega omejitve. In takšen um ima ta, ki se je s težavami vajen spopadati. In ko vsako novo spoznanje prida drugačno lekcijo in ko se še bolj neutrudni borec počasi priuči lekcije umetnosti strateškega načrtovanja, dojame možne ravni vidnega in nevidnega vplivanja. Poleg tega, da se glavo lahko nosi na pladnju, so možni ostali scenariji, ki so na prvi hip manj herojski. A ohranjajo moč v času. Ali, kot je rekel človek, ki ga zelo cenim, je včasih edini način, da zmagaš, ta, da sploh ne igraš. Torej, med akcijo in mirovanjem včasih ni bistvene razlike, saj sta koraka nazaj včasih več kot nekaj korakov naprej ...  

Kakšna je vaša samoocena? Delujete ali rajši iščete izgovore za sebe in poti, ki jih sami niste ubrali, jih pa je nekdo drug, ki z bliskom v očeh priča, da je kljub delni izgubi pridobil tisto vse in še več, o čemer ste sami le sanjali in za kar se je vredno boriti?  

Tako se vsak od nas po svoje loteva lekcij v življenju, ko naleti na oviro ali tisti famozni »ne«. Tisti famozni »ne«, ko zamudi na vlak ali huje, letalo. Ko pozabi na datum obletnice. Ko čaka v koloni in se mu lekarna za minuto zapre pred nosom. Vse te blage ironije »ne-jev« in znakov STOP nas običajno preusmerijo tja, kamor se prostovoljno ne bi usmerili. Najsi gre za nakup aspirina ali zemljišča, »ne«-ji so preokretnice naših poti, kar se razkrije z retrospekcijo. 


Ko se soočimo z »ne«, po večini nismo navdušeni. Ko reklamiramo neki izdelek in izvajalec ne pride nasproti z rešitvijo, pač pa z lažmi, ko razčlenjujemo dogodek in nam udeleženci seveda skrivajo podrobnosti, ko pišemo projekte za znanega naročnika in nas ne plačajo – vse to so ravni delovanja ali manipuliranja in laganja, od koder se prično drugačne izbire. Kajti, ko se odločimo za delovanje, za akcijo ali zgolj potezo, ki je lahko tudi umik ali nedelovanje, izberemo. Vselej izberemo nekaj, nečesa drugega pa ne. In to je pot rasti, ki se polni s spoznanji, da nas celota uigra v ravnovesje in da je vselej nekje nekaj ali nekdo, ki našo izbiro sprejme ali zavrne. In večkrat, ko doživimo upravičeni »ne«, boljši lahko postanemo. Seveda je tudi samoprevara izbira. A strateško precej slabša.

Tako se Mateju za izpite ni ljubilo učiti. Ker je bil zelo inteligenten, z barvito domišljijo, je sam sebi postal pravi advokat. Ko je kolegom zvečer poročal, kako napreduje z učenjem, je seveda situacijo omilil in znal povedati vse tisto, kar bi moral storiti, a ni. Tako se je hitro priučil, da je lagati ali sprenevedati se precej lažje kot delovati. In ko ga je profesor vprašal, zakaj zamuja z oddajo nalog, je zopet skočil v kožo advokata in se branil zares suvereno. Namesto delovanja je razvil razlagalno sposobnost in dosegel odlok naloge. In počasi je odraščal v človeka, ki je svoje sposobnosti delovanja in intenzivnega kreiranja lastne usode počasi opuščal, saj so ljudje njegovim izmislekom verjeli. Bil je uspešen, navidezno empatičen in predvsem, odličen lažnivec. 

Foto: Falko Matte/Shutterstock

Podobno se je odločal Aleš. Namesto da bi reševal odtujen zakon, si je raje prigovarjal in si lagal. Lagal si je, da ga žena ne vara, čeprav je našel cel kup indicev, da ga. Lagal si je, da ni odvisen od trave, a jo je kadil vsak večer. Lagal si je, da otroci nimajo učnih težav ter v sebi iskal opravičila za njihove slabe rezultate, češ da so nadpovprečno inteligentni in učitelji nesposobni to dojeti.

Nič kaj boljša ni bila Brigita. Namesto da bi si priznala, da je na vsako boljšo in lepšo žensko ljubosumna, si je lagala, da jim želi le pomagati. Saj tista, ki ima preveč denarja, nima sreče. In ona, ki ima srečo, nima denarja. Ja, laganju je podobno tiščanje glave v pesek: če nečesa ne vidimo, se pretvarjamo, da tega istega ne slišimo. In bo izginilo, mar ne? In iluzija, ki botruje vsakemu tipu samoprikrivanja, je kljub vsemu pravica, mar ni? Mar ni res, da imamo pravico ne videti resnice, če za le to nismo zreli? Mar nimamo pravice do iluzij?


In tako smo, kolone ljudi, ki svoje izgovore nizamo redko ali nikoli, kratkočasno in strastno, naivno in kompleksno, berljivo in zabavno in zopet utrujajoče in izčrpavajoče. Zakaj ne bi delovali, se razdajali in trudili za boljši svet? Zakaj ne bi vsak od nas dal vsega od sebe in ustvarjal svojega popolnega sveta? Je mogoče, da če bi vsak verjel v najboljšo izvedbo sebe, ki temelji na trudu, disciplini in odrekanju, potrebe po samoprevarah izginile?

Torej, kakšna je vaša samoocena? Delujete ali rajši iščete izgovore za sebe in poti, ki jih sami niste ubrali, jih pa je nekdo drug, ki z bliskom v očeh priča, da je kljub delni izgubi pridobil tisto vse in še več, o čemer ste sami le sanjali in za kar se je vredno boriti? Morda pa drži tudi to, da globlje, ko vidimo in sežemo, bolj razumemo, da se je večkrat potrebno predati – predati tudi etapni izgubi, da nas, popolnoma pretočne in očiščene, zmaga šele lahko doseže ...