29.05.2019

Dr. Lucija Mulej Mlakar: Tuš žebljev na info@

Ko vam umre kdo od bližnjih, vam ta dogodek prinese marsikatero streznitev. Med prvimi seveda prepoznate, kdo ima do vas res neko spoštovanje ali empatijo, kar po sebi ni niti tako stresno, saj če ničesar ne pričakujete, vas ignoranca ali izbris ne prizadeneta preveč, morda le presenetita, kako dobro so ljudje za časa življenja vašega dragega igrali in skrivali svojo pravo naravo.

izr. prof. dr. Lucija Mulej Mlakar

Izredna profesorica in doktorica sociologije znanosti, poslovna antropologinja in avtorica uspešnic Skrivnost – zakaj ne deluje pri vas, OnKraj RazKritja ter Heroji, Pogovori z Erosom.

Marsikateri starši so sila tekmovalni, polni ljubosumja in zavisti in prav radi primerjajo rezultate svojih potomcev s potomci t.i. »prijateljev«.  Problem, nastane, kadar je ta primerjava strašna! Boleč a visoko korekten je prav stik z inštitucijami, kot so upravne enote, kjer čakate smrtnico, mrliški list in ostale dokumente, s katerimi urejate stanje pokojnika po smrti. Seveda, če je pokojnik za seboj kaj zapustil, kar mimogrede na pošti izveste, da prodajate kakšno posest, ki je sicer ne, opazujejo vas, kako ste strti ali ne in z obrekovanji določajo, kako naj bi bilo videti žalovanje. Seveda sem in tja kdo šepne, kako lepo ali manj lepo skrbite za grobove in vas nadzirajo na načine, do katerih so zrasli duhovno, etično in empatično. Smrt bližnjega vas strezni s svetom, takšen kot je in z ljudmi, ki jim je kaj malo mar za kaj drugega kot lastne interese, penzijo, vnuke in drag avtomobil, ki se ponovno bohoti pred najlepšo hišo soseske.

Po pogovoru z ljudmi, ki so urejali post mortem stanja, boste hitro prišli do zaključka, da institucije na info@ praviloma nikdar ne izrečejo sožalja. Četudi ste jim leta plačevali zneske njihovih storitev, redno ali predčasno, niste vredni kaj dosti.   

Če prevzamete kakšno nepremičnino, vas čaka tuš žebljev podjetij in inštitucij, ki so dosegljive na info@. Če zaokrožimo, tukaj odnos do smrti etablirajo in sumarizirajo elektronski naslovi info@, saj pri urejanju storitev, ki jih potrebuje vsako gospodinjstvo, nimate izbire kot iniciacijo v odnose na info@. Seveda prav vsako podjetje skuša svoj odnos do strank in ostalih deležnikov in okolij ubesediti v poslanstvu in viziji podjetja. To, da se prav vsako usmerja na vizijo in dober odnos s strankami, na domačih straneh trdijo vsi. Nekateri gredo celo tako daleč, da trdijo, da skrbijo za vašo varnost in dobrobit. Da so zmagovalni. Govorijo o tem, da je njihov odnos podpirajoč in preprostMorda, dokler ne pride do realnega testa. Ko urejate stanje stvari po pokojniku, se morate obrniti na ponudnike storitev, ki jih potrebuje vsaka hiša ali dom. Saj po smrti pokojnik ne more biti več lastnik nepremičnin, iz nebes ne more dol med nas, da bi poslovne birokrate oklofutal, in tako mediator urejanja stvari postanete vi. Po pogovoru z ljudmi, ki so urejali post mortem stanja, boste hitro prišli do zaključka, da institucije na info@ praviloma nikdar ne izrečejo sožalja. Četudi ste jim leta plačevali zneske njihovih storitev, redno ali predčasno, niste vredni kaj dosti. Četudi pisarijo o vrednotah, o skrbnosti, varnosti in poštenosti. Mar ni izrek sočutja ali prikaz topline osnovna vrednota človeka? Morda pa na naslovih info@ ne odpisujejo ljudje, pač pa roboti, je rekla hčerka dobrega prijatelja, ki je imel podobne težave.



Ja, ljudje kot roboti. Nesposobni empatije, odgovornega ravnanja in truda za neko gospo XY, ki je niso še nikdar v življenju videli. »Je tam Maja«, se sliši dolgočasen glas mulca, ki je morda ravno tvitnil kakšno globokoumno in svet spreminjajočo izjavo o videzu bivše sošolke, ki se je spet poredila. Seveda ubogi prijazen mladenič ni sam kriv, če ga učijo telefonske retorike ljudje, ki delajo le za denar, ne za dober rezultat. »Draga podjetja info@, jaz sem gospa ta in ta, za prijatelje pa Maja«, se je jezila stranka, ko so klicali za neko anketo. Ko se zgodi, da vam na pamet, beri »pavšal« zaračunajo kakšno storitev, na primer telefonski aparat (ki ga pokojnik majke mi ne uporablja več), zaradi neusklajenih evidenc, se na info@ vsakič pogovarjate s kom drugim, ki o primeru na novo seveda ne ve ničesar. In ko po vzoru vrednot strašnega truda za stranko zdolgočasena mladenka reče, »da to res ni v njeni moči«, pridobite oster uvid v stanje stvari našega časa. Hm, zakaj nekdo ne uspe v življenju? Ne ljubi se mu, nima dovolj energije, nima pogonske sile za kaj več, kot zgolj lenobno sledenje oblaku na nebu.  Seveda mu je popolnoma vseeno za vašo pokojno hči, brata, mamo, moža ali teto itn. Dragi telefonisti, dragi naslovniki info@, sočutje je prva stvar, ki ga izrečete osebi, ki ureja pravne stvari po smrti bližnjega! In ker iz sodišča čakate sklep o dedovanju, četudi ste podedovali dolg na primer, praviloma ne morete ničesar dokončno urediti. In vsakič ko želite dosledno informacijo na šalterju, vas napodijo na info@, saj oni pač na tem delovnem mestu niso odgovorni, niso krivi, vi ste seveda slabi, če pričakujete kaj več od »živijo, Maja, kaj dogaja«  popolnega tujca, ki kaj dosti še ni naredil v svojem življenju in po njegovem/njenem odnosu sodeč, tudi kaj veliko ne bo. Razen na račun drugih. In ko pisarite na info@, saj vam kaj drugega ne preostane in za odvetnike nimate denarja, bo ponovno spet nekdo drug, čez nekaj dni spraševal iste stvari o primeru, kot nesposoben začetnik, ki ne razume evidenc in vpogleda vanje. Včeraj Petra, danes Rok, jutri Savel, naslednji teden Miranda bodo ponovno vprašali, za kaj  gre. Hm, in v teh podjetjih merimo delovno storilnost in plačujemo drage treninge čustvene inteligence??? Ali treniramo ljudi ali domače ljubljenčke, če jih že pripeljejo s seboj?  In ko že petnajstič poveste eno in isto zgodbo, nehote vprašate, ali na info@ kdaj komu izrečejo sočutje. In ko se utrujeni odpravite na fizične točke podjetij info@, ki urejajo stanja storitev, ki jih plačuje prav vsako gospodinjstvo, vas obravnavajo kot otroka. Mali nepomembni šefi, ki svoj minimalni moment nadvlade oblečejo v grajo in žaljiv odnos do sodelavcev, upokojencev in vseh ostalih, ki se mudijo tam, utrdi vaše mnenje o ponudniku, s katerim seveda prekinete pogodbo. Ko pred vami zvišujejo glas in povedo, da oni pač za to niso pristojni, še manj odgovorni. In ko svoj sadistični naboj nikakršnega  znanja par klikov na računalniku izpraznijo na vas, gospodovalno vprašajo upokojenca za vami »gospod, kako vam lahko pomagamo«, obenem pa njemu naskrivaj obračajo oči, saj se na problem nekih omrežij pač ne razume… 

Še bolj se problematika poglobi, ko pišete na info@ kakšnih zavarovalnic, kjer je pokojnik sklenil življenjsko zavarovanje. Ne samo, da vas takoj napade odvetnica, na vas se zlijejo gore papirja, kjer nekje brezsramno zahtevajo celo odgovor, kašna je vaša politična pripadnost.   

Podjetjem, ki delujete po principu info@, svetujem, da vključujete poleg racionalne inteligence, hlada in brezdušnosti svojih zaposlenih, ki niso nikdar odgovorni, saj na info@ vsakič odgovarja kdo drug, sposobnost osnovnega čutenja in sočustvovanja. Prva stvar je kodeks obravnav strank, ki urejajo stanja po smrti bližjih. Poleg vizij in vrednot, ki jih imate napisane na internetnih straneh, etičnih kodeksov, ki jih pišete, dodajte ISKRENO sočutje in toplino ter besedno zvezo: »Draga gospa, dragi gospod, v našem podjetju globoko sočustvujemo ob vaši izgubi. Kako vam lahko pomagamo.« Če potrebujete trenerja, ki jih bo naučil to povedati na iskren način, najdete dobre. Še bolj se problematika poglobi, ko pišete na info@ kakšnih zavarovalnic, kjer je pokojnik sklenil življenjsko zavarovanje. Ne samo, da vas takoj napade odvetnica, ki jo le vprašate, po katerem členu GDPR so zahtevali občutljive osebne podatke, ali pa, koliko ljudi je imelo vpogled v na primer mrliški list, sklep o dedovanju in ostale podatke, ki jih urejajo pravne enote … na vas se zlijejo gore papirja, kjer nekje brezsramno zahtevajo celo odgovor, kašna je vaša politična pripadnost.

Imate sklenjeno življenjsko zavarovanje? Boste kos številnim komplikacijam in goram papirja z brezveznimi in spornimi vprašanji, ali boste tisti minorni znesek po pokojniku zavarovalnici raje podarili? Morda bi bila to še najboljša odločitev. Tako jim lahko vsaj vi  iskreno zakličete »na vaše zdravje!« In na vse dobro v življenju!

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE