Pridno hodi v službo, če ima otroke, skrbi zanje. Tako na primer v partnerstvu dva shajata, imata vsako leto dopust in celo smučat jima uspe iti, saj se pri financah lahko veliko prihrani, če človek zna poiskati globino smisla v majhnih rečeh. Redni pikniki s sosedi, če je poletje prijazno na vrtu, zaokrožijo občutek, da je takšno življenje dobro, zlasti tedaj, ko otroci čez noč postavijo šotore in se preizkusijo v pustolovščini nočnih vragolij. Takšni ljudje tudi veliko dobrega postorijo za sosesko; pazijo na red in čistočo in vsak zase se trudijo, da so zgledni prebivalci okraja. Dober človek je vsak, ki sledi vzorcem, ki so trenutno definirani za tisto, kar večina smatra za dobro.

Redkokdo vidi, kaj se skrivaj zadaj: za bliščem in bedo, sliko popolnih družin s pikniki in pečenji na žaru, vrtovi in poletnimi zabavam, pisanimi baloni ter v zadnjem času popularnimi cestnimi znaki z oznakami hitrosti, ki mimoidoče poučijo, koliko let ima prebivalec te ali one hiše. 

Da se pod idilo prijetnih odnosov skrivajo manj svetli odtenki nuje in želja, lahko pozorno oko zapazi kar hitro. Sosed, ki nima otrok in ima pred hišo zopet bleščeče vozilo in družbo prijetnih dam, ki se večkrat oglasijo pri njem doma, za večino sigurno ni dober. Morda z lastno svobodo in življenjskim stilom ustvarja skomine: nima običajnih bremen, le svobodo in materialno ugodje ter prestiž... in če ima v ulici res kdo stil in okus, je to on, ta prestižni sosed. Kosilnice, ki mu same kosijo, robotki, ki sesajo in vrtnar, ki skrbi za red in čistočo, so višek dodane vrednosti, ki si jo lahko privošči. Ah, bogat je, srečen pa ni, porečejo ostali sosedje, ki tako kot on tudi sami ne vidijo v duše ljudi. A v dušo prestižnega soseda in ostale piknik bratovščine morda vidijo tisti, ki molčijo in le opazujejo.

A ker večinoma vidimo le lastne odseve, zares težko presodimo, kdo je izvirno in izvorno dober. O teh temah se je prav tako spraševal Martin Luther. V svojem znamenitem spisu »Nova vera«, kjer modruje o božji pravičnosti in podobnem, o dobrih delih zaključi z znamenitim stavkom, »da namreč dobra dela ne delajo človeka dobrega, pač pa dobri ljudje delajo dobra dela«. Luther na tem mestu uvede termin »brumen«, ki označuje človeka, čigar življenje je Bogu dopadljivo in sam je s precizno natančnostjo in nezmotljivim sklepanjem dvoličnost duhovščine in ljudi, ki formo dobrega uporabijo kot strategijo, kontekst ali formo izrekanja, predobro poznal. Seveda, antropološko gledano, je, tako kot je pokazal Jezus Kristus, greh le stvar interpretacije (ne)poklicanih. A zdravorazumsko in srčno osredinjeno vsak od nas ve, kaj je dobro in kaj ni. In tu govorimo o tisti naravni inteligenci, ki znotraj človeka podpira rast dobrega, saj je tisto, kar je dobro po sebi, dobro za vse.

A monetarni in ekonomski sistemi seveda naravno logiko dobrote obrnejo na glavo in ljudi naučijo, da je tisto, kar je za nekoga izguba, dobiček za tretjega. In ker se večina temu modelu ukloni, sprejmejo nov ekonomski zakon, ki poruši zakone srca. In kot civilizacija nato definiramo nove cone dobrega in dobrote ter namesto nekdanjih odpustkov uvedemo »dobrotništva« v raznih oblikah, ki naj bi nadgradila imidž nas, ki smo dobri. Institucije pranja vesti so številne, in četudi so ljudje, ki so za svoje grehe dobro plačani, obstajajo z razlogom in z lastno osebnostjo, ki s seboj nosi vsa bremena spomina. Zares so definicije dobrih ljudi tako kot definicije empatije, odvisne od skupine, ki določa vrednote dobrega in želenega. Človek, ki ne razvije samozavedanja, vse sodi po sebi in dopušča le malo širne svobodnega zrenja. Tako so številni prepričani, da je definicija ljubezni enaka kletki, v kateri živijo sami in druge silijo, da lastno neodvisnost predajo zaradi ljubezni ali podobnih besed, kot so zvestoba, prijateljstvo in dobrota. Tisti, ki želi kaj takšnega, ni nič od naštetega. In redkokdo vidi, kaj se skrivaj zadaj: za bliščem in bedo, sliko popolnih družin s pikniki in pečenji na žaru, vrtovi in poletnimi zabavam, pisanimi baloni ter v zadnjem času popularnimi cestnimi znaki z oznakami hitrosti, ki mimoidoče poučijo, koliko let ima prebivalec te ali one hiše.

Do tistih, ki so ostali zunaj kroga možnosti ne nujno po lastni krivdi, dober človek izgradi dober odnos. So ljudje, ki rabijo čas, dobro srce, prijetno misel in dostojanstvo, da se zopet počutijo kot ljudje. Vredne. 

Zgodbe so lahko tudi srce parajoče, žalostne in samotne. In ko nam v baru za točilni pult prisede človek, ki je zdelan od let alkohola, slabih odnosov doma ali v službi, namesto obsodb odprimo srca. Biti srečen in poln veselih misli v okoliščinah, ki podpirajo našo rast in napredek, je enostavno. Nositi težka bremena odvisnosti in revščine, pa za mnoge pretežko breme. Do tistih, ki so ostali zunaj kroga možnosti ne nujno po lastni krivdi, dober človek izgradi dober odnos. So ljudje, ki rabijo čas, dobro srce, prijetno misel in dostojanstvo, da se zopet počutijo kot ljudje. Vredne. Takšen je na primer Jaka. Ko je Jaka, lokalni pijanček, tako in drugače fehtaril naokrog in se vsem zdel ostuden, saj res ni bil urejen, a vseeno dokaj čist, ponovno pripovedoval zgodbo o prelepi starejši dami, se je vsak pretanjen poslušalec zamislil o tem, kaj zares pomeni biti dober človek. Jaka torej ni mogel pozabiti starejše gospe, ki mu je vsak drugi dan stisnila v roke nekaj dobrot in ga poklicala z besedami »gospod, kako ste danes«. Bila je meščanska gospa, polna notranje luči, ki jo je žarela navzven in v Jaku je uzrla gospoda, človeka polnega dostojanstva … Ko mu je dala najbolj dragoceno darilo, luč srca, je Jaka ponovno zažarel … Morda je ultimativno dobro združeno z našo močjo, da v drugih prižigamo moč, vero in dostojanstvo? In zares je imel Luther prav. Dobri ljudje delajo dobra dela. In dobra dela ljudi ne naredijo dobrih!