Leto je zopet naokoli in vsako silvestrovo se je nečemu zaobljubil. A za to leto se je odločil, naj se le-to zaobljubi njemu. Naj mu navrže kak kovanec več, ljubezni več ter seveda poslovnih in intimnih priložnosti, ki ne samo, da kratkočasijo, pač pa življenju dajo barvo. Odločil se je, da bo zapravil denar, ki ga je varčeval za nakup sedme nepremičnine. Kaj mu bo ves ta balast z novimi davki vred? Ne, začel bo živeti, čutiti, misliti in dihati sam. Najprej sam pri sebi. Brez očitkov vseh življenjskih sopotnikov in otrok, ki tako ali tako slej ko prej zaživijo zase. 

Ko napoči čas za ljubezen, se srca po napornem boju s seboj in z lastnimi ter tujimi sencami končno uigrajo. Čista ljubezen zares nadgradi vse. Vse izkušnje tega sveta. Zato je modro slišati tihe glasove v sebi in prisluhniti mehkobi ter si jo drzniti izraziti; ljubiti in se razdajati ter cveteti in žareti. Mar ni to cilj naših življenj? 

Seveda se mora spopasti najprej s položajem, v katerem je. Drugačen, bolj svoboden način življenja ga bo morda stal ugleda. A mu je figo mar zanj, saj je v slonokoščenem stolpu vsega balasta dobrin in dobrikanj nesrečen kot želva brez ohišja. Pust, ranljiv in postaran. Zmatran. Z ženo tako ali tako nimata kaj več skupnega in prav nič je ne bo motilo, če se bo za stalno preselil v tretji dom. Namreč, ima jih šest.

Tako je, spopasti se bo potrebno z izgubo »ugleda«, saj je vendar predstavnik spoštovanega poklica, od kogar se pričakuje, da osebne želje podredi črki norm in pričakovanj. Ja, vdal se bo vsem predsodkom; zaljubil se bo v mlajšo, kupil si bo motor in psa. Velikega. Zares lepega. No, in dreserja, ker časa za psa ne bo. Pes bo le en dodatni prizvok svobode. Da bo zjutraj namesto v koloni v res nobel avtu s sijočo armaturo in avtomatiko raje pohajkoval s psom po sosednjem polju. In ga učil »sedi«, »tačko«. In ob 11 bo spil kavo pri sosedi, ki ga že od nekdaj vabi. Morda pa preskoči iskra, kaj veš? In sledilo bo poslovno kosilo ob morju, nekje na Hrvaškem, da ga ne bodo ravno vsi pozdravljali.

Preberite še: Izpoved bralca: Zapletel sem se z nevarno žensko 

Razmišlja, zakaj si ne bi od življenja vzel več? Dovolj je bilo jemanja, očitkov in negodovanja. Trepljanja po rami. Drugih ne trepljajo, pa uživajo »kot bubreki v loju«. Dal je že vse, znanje, moč, denar, ljubezen, čas, nasvete, pomoč, bližino in vso oporo, ki jo je premogel. In zdaj, ko se bliža tistim letom, ko se rutina spremeni v nočno moro in okus juhe vsakdana postaja grenak, je čas za tveganje. Za skok v neznano.

No, poleg psa si bo omislil osebno stilistko. Čas je za prenovo. Za nov imidž. Za nove sanje. Morda bi šel na pot okoli sveta, dokler je svet še v enem kosu in dokler je še možno doživeti letne čase. Nekje v sebi vseeno čuti, da se nekaj končuje. Nekaj se izteka. Ok, otroci so odrasli in uspešni, žena zadovoljna s svojo svobodo in on v generalnem s seboj. Le čuti, da se je na poti življenja izgubil.

Nikdar se ni vprašal, kaj zares potrebuje in kaj si želi. Seveda, svobode si želi vsak, a malokdo je pripravljen plačati ceno. Vse stane, tudi svoboda. A sedaj jo ima. Lahko si jo vzame, saj tega nihče še opazil ne bo – vsem je v letih postal samoumeven. Otroci imajo svojo pot in smeri, žena svoje hobije in jogo pa tek ter maserje, sam pa svojo pivsko bando, ki obupava in se ji ljubi vse manj. Počasi izgublja vero v misel, da je živel prav. V njem se prebuja notranja jeza in srd; vse v njem kriči, da je vse počel zavoljo žene in otrok.

Kot moški se počuti dotolčenega, saj svet ne dovoli več viteštva; vsaka prijazna poteza do ženske je že spolno nadlegovanje in vsak poskus zbliževanja s kom, ki je drugačen, obsojen na propad. Sprašuje se, če v tem svetu sploh še kdo razume koga? Je res Babilonski stolp kriv za vse komunikacijske šume in podobne tematike, ki jih je vsa leta drago plačeval podjetju, ki je že zdavnaj šlo v stečaj. Ja, če nimaš lastnega znanja, ti tudi najboljši marketing ne pomaga … Ja, tvegal bo. Skok v neznano je že določen, pričakati ga mora le še z nasmehom in pogumom.

Ko spremenimo svoj pogled, nam bivanje sliko prilagodi, in takrat prepoznamo, da vesolje vselej ve bolje ... tako se naučimo čakati in ko je trenutek zrel, delovati. Ko nas nekaj znotraj nas aktivira, se odpremo za čudeže. 

Tudi ona se je sprehodila čez staro leto. Sicer za točilnim pultom, saj je stregla na zabavi, a nič ne de. Zaslužek bo dober, ljudje pa so prijetni. Sicer razvajeni in polni nesmiselnih problemov, a prijetni. No, pri polni mizi, zajetnem računu in razkošju na vsakem koraku ni tako težko biti prijeten … Opazovala je to pisano druščino zanimivih, lepih in manj lepih ljudi. Opazila je, kar je zaznala že na porokah, kako se ljudje ob alkoholu spremenijo. Postanejo odprti, voljni in pripravljeni na avanture. Seveda tudi agresivni in sila neugodni, a s takšnimi hvala bogu ni imela veliko opravkov.

Vedela je, da mora zaključiti študij in si omogočiti boljše življenje. Preveč zgodb je poznala od blizu in v globine. In vsaka želja, ki si jo je zaželela ob koncu leta, se ji je izpolnila. Res pa si ni želela bog ve kaj. Razumela je rek »zaupaj v Alaha in priveži kamelo«, kar je pomenilo, da moraš narediti vse, kar je v tvojih močeh in šele nato pričakovati pomoč. In opazovala je trajno preskrbljene ženske na zabavi, kako so vihtele meče svojih čarov in si odpirale vrata, priložnosti, iskre … In …

Preberite še: Dr. Lucija Mulej Mlakar: Babje čenče ali dotikalna magija besed

Seveda ga ni zaznala, ko se ji je boječe približal izza hrbta in jo prosil za koka kolo. Pri njej je ostal cel večer in pozno v noč. Po nekaj urah sta spoznala, da sta sorodni duši, si izmenjala telefonski številki in se sestala že naslednji dan. Fant je ravno zaključil študij matematike in se vpisal na podiplomski študij. Bil je jasen, preprost in čist. Čist v svojem značaju. Res je, pot usode se lahko v trenutku spremni z nežnim stiskom rok v točki časa, od koder ni vrnitve.

In ko napoči čas za ljubezen, se srca po napornem boju s seboj in z lastnimi ter tujimi sencami končno uigrajo. Čista ljubezen zares nadgradi vse. Vse izkušnje tega sveta. Zato je modro slišati tihe glasove v sebi in prisluhniti mehkobi ter si jo drzniti izraziti; ljubiti in se razdajati ter cveteti in žareti. Mar ni to cilj naših življenj? Da smo. Da živimo svoj resnični izraz.

In tako bomo zarisali vsak svojo smer v letu 2020. Kaj bomo v sebi ustvarjali in kakšne pogoje izoblikovali, lahko zaslišimo v tišini. Ne vemo še, kaj bomo priklicali in s čim vse nas bo vesolje podregnilo, spravilo v smeh, nas navdahnilo in prepričalo, da je vredno verjeti v spremembe. Namreč, ko spremenimo svoj pogled, nam bivanje sliko prilagodi, in takrat prepoznamo, da vesolje vselej ve bolje ... tako se naučimo čakati in ko je trenutek zrel, delovati. Ko nas nekaj znotraj nas aktivira, se odpremo za čudeže.

Želim vam, da vas aktivira najvišje dobro v vas samih! Naj vera premaga dvom in ljubezen prežene strah. Dragi bralci in bralke, srečno 2020!