Tako je na primer Silvo ob delu končal magisterij in se kmalu zaposlil v lokalnem podjetju. Ker je imel znanstveni naziv, dober značaj in pridnost, je rasel kot konoplja. Ker ni bil drugačen, so ga sprejemali vsi. Medtem ko je Lidija končala biotehniško fakulteto, vpisala doktorat in na nekem inštitutu v tujini raziskovala zelo čudne genske aberacije, je njena sestra plezala pod vrhovi Himalaje. Metod je želel postati duhovnik, saj so mu temačne barve človeških značajev ustvarjale stisko. Ljudem ni mogel zaupati, zato se je odločil, da bo kot duhovnik poiskal pot do njihovih src. Spoznal je, da so umska znanja omejena in da je moč ljubezni precej globlja in usodnejša. Nekje drugje pa je Sanja iskala pravi izhod zase; razcapana družina, alkohol, slabi odnosi, bolezen in trpljenje. Razmišljala je, zakaj je svet tako nepravičen, a vseeno verjela, da jo bo vesolje podprlo in ji pomagalo, če se prične truditi vsak dan in dajati od sebe še malo več, kot je dala prejšnji dan. Vpisala se je v večerno šolo in delala dve službi, čez vikend pa dodatno pomivala posodo, da si je zaslužila za študij in nekaj malega za potrebe, ki so bile skromne. V nekaj letih je napredovala v karieri in se počasi in mukoma povzpela do delovnega mesta, kjer je lahko pomagala tudi ostalim ženskam, ki niso imele sreče v življenju. Ja, v znanju je izhod in nova pot, kljub odrekanjem. Mišo pa se je po gimnaziji vpisal na farmacijo, saj je vedel, da so naravoslovni poklici res dobro plačani, družboslovci pa tako ali tako bolj kot ne mešajo meglo in res nimajo veliko pojma, kako svet funkcionira. Zelo dobro mu je šlo in kot blisk se je po študiju povzpel na sam vrh oddelka, ki je na trgu ustvarjal velike dobičke. Bil je čeden, ponosen, visok in podjeten, s čutom za številke in eksponentno rast. Kaj je to duša in smisel življenja, ga ni zanimalo, saj je imel preveč dela s seboj. S posledicami uspeha, naložb, priložnosti in prestiža, ki se je globoko usidral v njegovo zavest. Ko se je teh prijetnih blagodati navadila tudi njegova podzavest, je že izgubljal tisti varni občutek za realnost, za zdrav razum in sočutenje vsega bivajočega. 

Odnos do znanja se močno spreminja. Ne samo, da je pomembno eksplicitno znanje, ki se ga učimo v šolah in na fakultetah. Pomembna je sposobnost pomnjenja, ki se z odsotnostjo pisanja z roko zmanjšuje.

Res je, znanje ima moč, a obenem lahko povleče v sfere, ki oddaljijo srce od jedra. Morda prestiž podpira ignoranco do tistih, ki se ne svetijo v izobilju? Morda znanje res nudi več vredno pozicijo in jaz, ki je poln misli, konceptov in struktur, brez naravne vedrine in originalnosti, hitro izpuhti v nesmislu, saj se oddalji od eksistence. Marko je na drugem koncu Slovenije to vedel. Kot revizor je deloval pošteno in smelo. Ker iz nič ne nastane drugega kot nič in ker obvladovanje lastnih nagonov reši še marsikoga drugega, pohlepa in hitrega uspeha željnega človeka, je pred ekscesnimi vlaganji in želji po profitih Marko obvaroval številne. Znanje matematike ga je vselej varovalo pred ekshibicionističnim vedenjem, saj matematika ne laže. Vsako neravnovesje je nekje treba plačati. Podobno je razmišljal filozof Martin, ki je kljub mladim letom zaznaval, kaj vrti ta svet. Zavedal se je, da je naravoslovno znanje prikladno, udobno in točno, saj meri pojave, ki so po sebi dokaj določeni. Večkrat fiksni, in predvsem, preverljivi. Občudoval je vse filozofe, umetnike in umetnostne zgodovinarje ter zlasti antropologe, psihologe in sociologe, ki so proučevali drugačne fenomene. Človeški značaj je res sila spremenljiv. In človeška narava tako hitro podleže trikom hitrih rešitev, medlih obljub in površnih zaznav, da je res cel čudež, da se nam sploh uspe kaj dogovoriti. Ja, znanost o človeku je sila zahtevna, saj so predpostavke vselej fluidne, sam jezik argumentacije pa zahteven. Zato zares ni razumel, zakaj ima tako veliko naravoslovcev tako žaljivo mnenje o družboslovcih, ki proučujejo manj vidni svet. Kaj šele psihoanalitiki, ki kodirajo kode zavesti in vsi antropološki lingvisti, ki razumejo jezik podzavesti? Veliko je razmišljal o prihodnosti človeštva in nekako je slutil, da je čas, v katerem živimo, zares poslednji takšen, skoraj v celoti naraven. Poslednji zato, ker nas bo umetna inteligenca pričela opozarjati na pomen in vlogo naše mehkobe, ki je še ne znamo prevesti v računalniške jezike, algoritme in matematične izraze. Opozorila pa je, da smo ravno zato, ker smo subjektivni, ranljivi, mehki, nedoločeni, sem in tja muhasti, hitro ranjeni, zmes ega in jaza, duhovnega in materialnega, čutnega, senzualnega, senzitivnega, emotivnega, umskega in nadumskega neponovljivi, težje replicirani ali pa v celoti ujeti v vseobsegajočo formulo, ki bi nas določila. Podobno je razmišljal Aleks, ki je po končanem FRI odletel v ZDA in deloval v znani dolini, kjer je raziskoval človeški nevronski sistem. Če je za časa študija verjel le v vidno in otipljivo, je po stiku z umetno inteligenco spoznal, da potrebuje vsa možna znanja psihologov in vseh ostalih bralcev človeške nravi, saj se v dizajnu umetne inteligence nivo čustev in nepredvidljivosti človeškega značaja niza kot velik problem. Ja, tisto, kar je nevidno, očem skrito, zares določa vidno! Morda bo prihodnost bolj kot naravoslovce potrebovala bralce podzavestne kode človeškega genoma, ki se v snovanju vsakokratnega fenotipa in mreže plejotropskosti umika znanstveni obravnavi? A kje jih najti? 

Moč živega znanja še nikoli ni bila tako ključna, kot je v tem trenutku. In predvsem, poznavanje človeške nravi postaja tako potrebno, kot še ni bilo nikdar.

Odnos do znanja se močno spreminja. Ne samo, da je pomembno eksplicitno znanje, ki se ga učimo v šolah in na fakultetah. Pomembna je sposobnost pomnjenja, ki se z odsotnostjo pisanja z roko zmanjšuje. Seveda, ko neko snov ponavljamo, jo zapisujemo z roko, utrjujemo nevronske mreže in poglabljamo znanje v globinah podzavesti. In takrat nas znanje preobrazi. Nevarno je znanje takrat, ko z njim manipuliramo ljudi, ko ga uporabljamo kot sredstvo prisile, nadmoči ali izigravanja. Številni poklici, ki v sebi nosijo moč obvladovanja, potrjujejo to nevarno kodo, ki lahko poškoduje. Kaj pa živo in mrtvo znanje? Znanje, ki nekje spi in ga ne uporabimo za osebno preobrazbo ali notranje zrenje, ki deluje le kot enciklopedično in faktografsko, je duhamorno. Živo znanje pa nas dvigne, poživi, osrči in ostrasti. Kaj pa branje? Je pomembno, da beremo knjige, ki jih primemo v roke in čutimo? Mislim, da ja. Seveda so pomembni tudi elektronski viri, a branje fizične knjige, s specifičnimi platnicami, vonjem papirja in preciznostjo tiska nudi tisto nekaj več. Morda je branje knjige podobno resničnemu, strastnemu in brezmejnemu poljubu, ki nam ustavi misel?

Znanje. Moč. Igra. Manipulacija. Verjetno še vedno velja, da nas informacije zaščitijo, znanje opozori in vednost presvetli. Smo na pragu novih definicij znanega, možnega in verjetnega. In moč živega znanja še nikoli ni bila tako ključna, kot je v tem trenutku. In predvsem, poznavanje človeške nravi postaja tako potrebno, kot še ni bilo nikdar.