14.11.2019

Dr. Lucija Mulej Mlakar: Moč dotikov

Kako rešiti nemogoče in kako sestaviti tisto, kar se upira naravni postavitvi ujemanja, so zagonetna vprašanja, s katerimi se soočamo v sodobnem času. Ne le, da nam klimatske spremembe krojijo prihodnost, vsakodnevne novice s spleta nas bremenijo in nam kažejo poti k nujnim razmislekom.

izr. prof. dr. Lucija Mulej Mlakar

Izredna profesorica in doktorica sociologije znanosti, poslovna antropologinja in avtorica uspešnic Skrivnost – zakaj ne deluje pri vas, OnKraj RazKritja ter Heroji, Pogovori z Erosom.

Kljub vsem opozorilom čakamo. Zdi se, da nočemo ničesar novega, kar bi podprlo potrebne premike do drugačnega. Ljudem, ki nas navdihujejo ali ki nas soočajo z lastnimi sencami, se večkrat izognemo. Morda je projekcija sebe v drugih včasih pretežka. A je ena od pravih poti sprememb.

Vse več je zidov, ki ločujejo nevidno. Morda so ti zidovi lepši, bolj modni in všečni: saj veste; zid, ko nekomu ne slediš več na instagramu; meja, ko nekoga izključiš iz prijateljstva na FB, obstaja kot virtualni šov, ki nosi posledice zlasti mladim. 

Večkrat iščemo odgovore na še bolj zahtevna vprašanja. Ko otroci ne osvojijo mesta na izbrani fakulteti; ko izgubijo ali ne dobijo dela; ko na vrata potrkajo stiske v prispodobi bolezni ali stisk drugega reda, nas zmrazi. Na koga se lahko obrnemo? Kdo nas bo počakal v poltemi in nas pospremil do prvega svita? Če imamo denar in ugled, smo zaželeni. Ali pa preganjani, odvisno od zrelosti družbe. In njene klime. Njene ozaveščenosti. Če smo nekje sami in zmedeni, se nas izogibajo, saj žarimo lakoto, skrb in žalost.

Preberite še: Kaj vse počnemo v imenu ljubezni?

Da okoliščine določajo naš pogled, je jasno. In okoliščine določajo posledice in njih vzroke. In prav je, da dokaj zgodaj prepoznamo, kakšnim okoliščinam se z nekimi odločitvami izpostavljamo. A vendar, mnogo odločitev življenja je skritih in mnogo ovinkastih poti moramo prehoditi, da se naučimo sposobnosti razlikovanja. Razlikovanja med močjo dotika. Močjo dotika različnih intenzitet. Mehke okoliščine, torej mehak dotik življenja, nas na začetku poti uspava; ko se utrudimo od napora, ki ga zahteva vsako učenje, pa mehkoba paše. In morda smo šele tedaj zanjo zreli. Da jo znamo vpeti v svoj razvojni načrt. Po drugi strani pa nas drugačne okoliščine, ki nas gradijo od znotraj, izzovejo tam, kjer si ne bi želeli.  Tak dotik življenja se zdi močan; mestoma krivičen. A nas prisili, da pogledamo globlje. Da pogledamo dlje. Da prepoznamo, kaj počnemo sebi in drugim.

Pohvalno je, da vse več ljudi obiskuje jogo, meditacije in duhovna srečanja. Vse več ljudi išče uteho ali zgolj način, kako otresti stres. Tudi slovenske televizijske oddaje, ki podpirajo teme osebne rasti in duhovnega zrenja, imajo težo. Vsak delček prispeva k načrtu celote, ki je skrit in skrivnosten in mestoma nejasen. In zato se nas zgodbe dotikajo in dotaknejo. Tako večkrat razmišljamo o milini. O moči besed. O moči prepričanj.

Obletnica padca berlinskega zidu je ponovno zarezala v psiho potomstva. Ponovna oživitev časov, ko se je ljudi preganjalo zaradi preganjanja samega, zmrazi misel. In tako so številni komentatorji pisali, da fizičnega zidu ali hladne vojne seveda ni več. A vse več je zidov, ki ločujejo nevidno. Morda so ti zidovi lepši, bolj modni in všečni: saj veste; zid, ko nekomu ne slediš več na instagramu; meja, ko nekoga izključiš iz prijateljstva na FB, obstaja kot virtualni šov, ki nosi posledice zlasti mladim. Izključitev zaradi tehtnega ali le banalnega razloga mnoge v realnem življenju spravi na rob obupa in boja za preživetje. In če se nas dogodki dotikajo le z mehkobo, nimamo pravega sočutja. Ali pa le zato, ker se nas življenje dotika le z nasmehom, ne izborimo kvalitet v sebi - ne znamo počakati in hoditi tolikokrat v isto smer, z majhnim korakom napredka. Ja, eno gnilo jabolko v »gajbici« okuži vsa zdrava. Zato je trud za dobro tako naporen.

Dobro se je vprašati sledeče. Kje so naši zidovi? Kje so naši mostovi? V Playboyu sem pred letom napisala kolumno o mostovih. O tem, da za takšno metodologijo moramo dozoreti. In znotraj sebe očistiti gnev, zagrenjenost in žalost, ki nas vodijo do strukture delovanja, ki pozna le trd kamen in moč dotika, ki ne popušča in nikdar odpušča. Res je, marsikaj nas loči, a objektivne grožnje vselej povežejo ljudi, o čemer priča njihova solidarnost, ko se znajdejo v primežu realnih stisk.

Vse tiste ravni, ko v drug drugega projiciramo moč, vero in zaupanje, ki so tako svete, nujno potrebne in iskane, so moč kardinalnega dotika, ki mu rečemo milina. Ta se nas dotakne in nas poboža od znotraj. Nas notranje izpolni. Pričara nasmešek na obraz. 

Torej, kaj nas loči in kaj povezuje? Ali znamo in smo sposobni z ljudmi zgraditi miselni, čustveni in duhovni most? Možno je, a ko se odpremo znanju tega človeka in njegovi drugačnosti; takrat uskladimo ume in najdemo sozvočje. Si želimo ljudi razumeti v njihovi biti in z njimi zgraditi čustveni most? Seveda, a v sebi jih moramo sprejeti in svoja morebitna nasprotujoča mnenja izrekati na konstruktiven način. Lahko morda rečemo, da čustveno zrela oseba poišče pot konstruktivni kritiki? In še več, da čustveno zrela oseba razume, da se igra popolnosti in nepopolnosti neprestano pleteta? Zato ne izsiljuje izida.

Preberite še: Kaj rodi družba, ki slavi povprečje?

Včasih nam zagodejo naši apetiti, saj življenju ne dovolimo, da celotno sliko sestavi počasi in sproti. Takrat rušimo mostove, saj je zid tedaj navidezno varnejši in loči, da bi s tem navidezno varoval. Si, po tretji strani, z ljudmi želimo zgraditi duhovni most? In trudoma, korak za korakom, graditi napredek? Ki včasih pomeni tudi tri korake nazaj ob plusu dveh korakov naprej? A ko dežuje že tretji teden, ko ni pravega sonca ne zunaj ne znotraj, duhovne moči poidejo. Ljudje veliko hitreje izgubimo živce, vero in zaupanje. Zato je tako pomembno, da znamo graditi tretje, t.j. duhovne mostove, saj med nami potekajo nevidne niti, ki nas krepijo ali pa šibijo. Vse tiste ravni, ko v drug drugega projiciramo moč, vero in zaupanje, ki so tako svete, nujno potrebne in iskane, so moč kardinalnega dotika, ki mu rečemo milina. Ta se nas dotakne in nas poboža od znotraj. Nas notranje izpolni. Pričara nasmešek na obraz. 

Moč dotika je izredna. In vse bolj nam postaja jasno, da subtilne niti in ravni naših prepletanj najjasneje presvetli milina, ki je stik s čistostjo ljubeče prisotnosti, ki je tam, čakajoč na nas, da jo uzremo. In zid postane most, most pa klena pot do zmage nad lastnimi sencami.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE