Glede na poslabšano družbeno klimo, sentiment razuma in napete odnose med ljudmi, ki se po socialnih omrežjih bolj ali manj žalijo in zmerjajo s političnimi opredelitvami in besednimi zvezami, ki so zrele za terapijo, razmislek o izvoru zla zahteva svoje mesto. V knjigi Heroji  temu vprašanju namenim kar nekaj pozornosti. O zlu ni bilo zapisanega tako veliko, kar pa že, ni iskano, saj takšne teme ne tolažijo, pač pa zahtevajo trezen premislek in soočanje z ravnmi psihe, ki so praviloma težke. Z napredkom znanosti, zlasti kvantne medicine in fizike, se izvorno vprašanje zla lažje razloži in prihaja v ospredje vseh preučevanj psihosomatske analitike in ostalih subtilnih ravni zaznav, ki jih poglobljeno proučujejo vsa tradicionalna znanja in komplementarne medicine. 

Ker lenoba, tako fizična, psihična, mentalna, čustvena in duhovna, ostaja del življenj številnih, si zlo lahkotno utira pot v duševnost ljudi. Kajti, za dobro se je potrebno vsakodnevno truditi in večkrat tudi boriti. 

Človek bi moral znati upravljati s seboj, trdijo takšna izročila. Moral bi poznati lastno duševnost, čustveni aparat in mentalni svet. Ker pa smo po naravi nagnjeni k udobju, se marsikomu ne ljubi poglabljati in se spraševati o vprašanjih izvora, poti in smeri, kamor potuje. In tako se posamezniki prepustijo množici, konformizmu in skrbi za lastno korist ali pa se, ko je le ta ogrožena, vedejo nekulturno in mestoma bestialno. 



Dejstvo lenobe je znal sistem že od nekdaj uporabiti za lastne cilje, kar velja še danes. Da bi posameznik resnično deloval v skladu z vestjo, torej s pokončnim jazom, potrebuje osnovno inteligenco, ki ne sme biti povprečna. In delavnost, ki je kontrapod lenobi. Ker lenoba, tako fizična, psihična, mentalna, čustvena in duhovna, ostaja del življenj številnih, si zlo lahkotno utira pot v duševnost ljudi. In ljudje iščejo vzroke za težave zunaj sebe, namesto da bi jih iskali v svoji preteklosti in preteklosti lastnega rodu ter njegovih dejanj. Kajti, za dobro se je potrebno vsakodnevno truditi in večkrat tudi boriti.

In tu so nam v napoto številne iluzije. Ena teh je iluzija, da se z bližnjicami da doseči marsikaj. Ta primarna iluzija tlakuje pot drobnemu zlu. To drobno zlo, ko posameznik laže, da bi rešil sebe, se akumulira. Drobno zlo, ko drugega uporabi za doseganje lastnih ciljev udobja in prestiža, se sešteva. Drobno zlo, ko skuša uničiti tiste, ki ga razkrijejo, bdi nad njim. In drobna zla se seštevajo, shranjujejo v naši podzavesti, kjer vsako dejanje posebej ostane do potankosti ohranjeno, z mislimi, občutki in delovanji vred. Nič se ne izgubi. Drobna zla se skladiščijo v duševnosti in v celicah telesa. Zato se ljudje razvijamo različno, odvisno od nevidnih nečistoč, ki smo jih srkali vase in vzgajali v sebi. In seveda, kot narod vsak zase prispevali k drobnim dejanjem dobrega ali zlega. 

Nekoč je veljalo, da spoved pomaga in očisti grehe. Spoved ni drugega kot razbremenitev psihe, še zdaleč pa ne izbriše dejanja in krivde, ki jo to dejanje potegne za seboj. A drobna zla se seštevajo skozi čas. Človek v letih svojega življenja sprejme številne odločitve, dobre in slabe. Dobro se sešteva, slabo tudi. A to resnico je tako težko sprejeti. Kolektivno zlo je seštevek zlih, podlih, pritlehnih in sebičnih dejanj slabičev. Zlo se prenaša iz roda v rod, iz generacije v generacijo. Pod tanko plastjo videza vselej deluje čas, ki je vidik številnih izravnav dobrega in slabega. In vsak se s svojimi dejanji sreča v času.

Čas je relativen in zakon akumulacije neusmiljen. Vse, kar rečemo, naredimo, mislimo in čutimo, ostaja v polju nezavednega, ki v konkretnem primeru ustvarja tipične obrambne mehanizme. To je tudi glavni vzrok, zakaj ljudje tako silovito bežijo stran od resnice in od ljudi, ki jo izražajo. A ko pride do dovolj močnih tenzij nezavednega, ta umetna bariera poči in soočimo se seboj, kar prikazuje spodnji primer. 

Če ne seješ, ne moreš žeti. A če seješ zdrahe, požanješ vihar. In čas je, da se kolektivno slovenstvo očisti. Čas je za rast, napredek in sodelovalnost. 

Tako je Staš v času korone predeloval lanskoletno skrivno razmerje s sodelavko, ki ga je ženi obelodanil le bežno, saj je bil prepoln čustev in se je želel ločiti. Žena se je po razkritju kot besna žival znesla nad sodelavko, mlado študentko in ji zagrozila, da ji bo uničila kariero in življenje. Gospa žena je šla tako daleč, da je pisarila šefu omenjenega podjetja in o tej mladi študentki lagala in naredila vse, kar je bilo v njeni moči, do so jo nagnali iz podjetja. 



Gospod Staš seveda od takrat obiskuje terapijo, saj je poln potlačenih strasti in samoprevar, ki ga pehajo v odvisnost od trave, pornografije in cigaret. Zase presenetljivo meni, da je vrhunski, izkušen diplomat in obenem trdi, da do mlade ženske ne čuti krivde, saj je sama stopila v razmerje. Ne prizna si, da je deloval kot slabič in mamin sinko, nesposoben zaščite interesov žene in mlade ženske. Saj tako grobo in neodgovorno poseganje v usodo mladih ljudi ne ostane brez odmeva. A gospod je sebi najboljši advokat; po vsej verjetnosti bi še za najhujšega diktatorja našel opravičila.

No, par je v postopku ločitve, saj je gospa žena prav tako pogledala še komu globlje v oči … In tako se parada mask in cirkusa grmadi v dušah ljudi, ki prenehajo sočutno živeti. In tako kot se seštevajo drobna zla, se tudi drobne dobrote. Prepričana sem, da je ta mlada ženska močna in stabilna in da bo za vedno pomnila, da so pretirano prijazni ljudje kot železna roka, odeta v žametno rokavico.

In kako si lahko pomagamo ob maskah, jezi in kolektivnemu srdu enega nad drugim? Iščimo družbo zdravorazumskih ljudi delovnih navad in klenega življenja, ki žive od sadov svojega dela. In ostaja preprosto dejstvo: če ne seješ, ne moreš žeti. A če seješ zdrahe, požanješ vihar. In čas je, da se kolektivno slovenstvo očisti. Čas je za rast, napredek in sodelovalnost. Tako in točno tako. Ter za zaščito naravnih biserov Slovenije, ki so fatalno privlačni za marsikatera spačena usta nenasitnega svetovnega kapitala.