6.02.2020

Dr. Lucija Mulej M.: Minljivost in požirek dobre kave

Kako to, da ga ni? Včeraj nasmejan, poln načrtov zase in svojo družino, prekipevajoč od življenja. In potem beremo, da se je ponesrečil v helikopterski nesreči.

izr. prof. dr. Lucija Mulej M.

Izredna profesorica in doktorica sociologije znanosti, poslovna antropologinja in avtorica uspešnic Skrivnost – zakaj ne deluje pri vas, OnKraj RazKritja ter Heroji, Pogovori z Erosom. Odgovarja tudi na vprašanja bralk in bralcev o odnosih v rubriki Svetovalnica. Za brezplačen nasvet nam pišite na info@onaplus.si

In tako se pogovarjam od dobri kavi z osebo, ki jo zelo cenim. O branosti nas, ki med drugimi poklici opravljamo tudi poklice pisca. O aktualnih temah in o tem, komu se danes sploh še ljubiti truditi. Za karkoli. Res je, veliko je takšnih, ki se radi dnevno sede ob neskončnih požirkih kave in kaplji dobrega vina na večer pritožujejo nad svetom, bogom in ljudmi. A še opazijo ne, koliko ur dneva ali let presedijo le pritožujoč se, brez akcije, truda ali notranjega zrenja, ki omogoči uvid. In prek uvida se zgodi korak naprej.

Opazujem, kako visoko se ceni dama, ki ni nikdar izkusila pristne žalosti, saj vselej poskrbi le zase, a kako lepo zna govoriti in naslavljati lastno trpljenje kot neskončno in krivično. Ja, razvajenemu človeku še sonce, ki v minljivosti hipa sveti pod napačnim kotom, nudi premalo. 

Opazujem ljudi in njihova poslanstva: koliko delovnih mest omogoča nek podjetnik, ki ga sedeči in pritožujoči se hitro poimenujejo »tajkun«? Koliko ljudi nasmeje dober komik ali koliko globine ljudem pričara koncert, odigran s pretanjeno noto srca v bleščavi duše? Občutim predanost zdravnikov, ki vsakodnevno rešujejo neskončne zaplete in življenja. Predanost mame, ki vzgaja v skromnih razmerah. Seveda, naša poslanstva štejejo. Večini nepomembna je gospa, ki očisti sanitarije ali pospravi pladnje v menzi. A tudi ona šteje nekje za nekoga ali mnoge in pogosto je od nas odvisno, kako žarimo in kako drugi ravnajo z nami. 

Preberite še: Dr. Lucija Mulej M.: Ta famozni ne

Opazujem, kako visoko se ceni dama, ki ni nikdar izkusila pristne žalosti, saj vselej poskrbi le zase, a kako lepo zna govoriti in naslavljati lastno trpljenje kot neskončno in krivično. Ja, razvajenemu človeku še sonce, ki v minljivosti hipa sveti pod napačnim kotom, nudi premalo. In tako vsak od nas v tej neskončni reki življenja nekje biva, čuti in osmišlja. Sebe, svoj izraz in druge, ki ga opazijo in one, ki za vselej puščajo pečat. A vsi smo minljivi. 

Kako razrešiti dilemo minevanja, ki nas opozori, da smo končni? Ranljivi, zmotljivi, kvarljivi in nagnjeni k pozabi? Vse, kar posedujemo, je minljivo. Tudi pamet, ki jo lahko požre demenca. In ponos, na katerega človek stavi danes, je lahko le jutrišnji opomin ali spomin. Spomin, ki v času utone v pozabo. In kaj je zares našega in kaj je tista srčika, ki ostane, ko situacije razstavimo na prafaktorje?

Grozdje ne zraste samo od sebe in se čez noč na trti ne spremeni v steklenice različnih barv in etiket. Vino v sebi nosi dušo in roke človeka, ki živi s trto, zemljo in vetrom. Gre za prestiž, ki ni minljiv. Prestiž, na katerega smo pripravljeni (po)čakati. Zgodi se, da tak prestiž pride k nam v podobi sočloveka, ki je v svoji žlahtnosti nenadomestljiv. 

Ko pišem, seveda tudi pomislim na bralca, ki bere. Začutim bralko. Vem, da se je dotaknem; zaznam, da nekdo hipno zapre link, saj je vsebina morda za danes preblizu. A verjamem v dobro, v ljudi, v zavest in v inteligenco, ki se gradi s trudom. Gradi z novimi pogledi, uvidi in idejami. Seveda mnogi zapirajo poti do živosti besede, ki pokaže resnični žar dotika. A če smo minljivi kot milni mehurček, je edino prav, da smo pristni. Pristni in ne nujno všečni. Ker človek, ki se trudi in osmišlja, ki je vajen določenih stopenj askeze, se vselej prebije čez ovire, ki so lahko tudi ideje in misli mislecev. Ali le strah pred ljubeznijo in predajo. In ko se odloči, da v nekaj vloži minimalen napor, se njegova odpornost zvišuje. Zato je prav, da se piše na ravneh, ki niso hipno vabljive in omamne kot smoki, ki se mu ne moremo upreti. Kuha jedi je malo bolj zahtevna. In prebaviti tekste, ki niso le hipni in neizvirni, ni enostavno. A je prestižno.

Če se vrnem k požirku kave in kaplji dobrega vina, je v pitju in bitju vonj taistega prestiža. Grozdje ne zraste samo od sebe in se čez noč na trti ne spremeni v steklenice različnih barv in etiket. Vino v sebi nosi dušo in roke človeka, ki živi s trto, zemljo in vetrom. Gre za prestiž, ki ni minljiv. Ki sije. Ki ga lahko okušamo. Prestiž, na katerega smo pripravljeni (po)čakati. Zgodi se, da tak prestiž pride k nam v podobi sočloveka, ki je v svoji žlahtnosti nenadomestljiv. Zaznamo ga in se trudimo, da ga v svojem življenju obdržimo. Biti v družbi kvalitetnih ljudi je velik privilegij; ob velikih tudi sami razprostremo krila. Le mali in še manjši zahtevajo, naj se takšnim režejo!

Ob kaplji dobrega vina in barviti osebnosti človeka, ki je prehodil že osem desetletij, se svet zazdi mlad. Pokaže, kako nas izkušnje bogatijo in izučijo. Pa ne le lastne, pristen odraz veselja na gubah obraza sočloveka, ki je prestal tako vojno in smrt otroka kot ločitev ter lastno bolezen, so žlahtne in neminljive. Večne. Morda je tisto, kar zares ostane, izkustvo. Izkušnja poljuba, stiska rok in objema. Iskrene pomoči in podpore dveh, ki hodita vsak po svoji poti, a tesno drug ob drugem. Res ostane tisto, kar zapišemo v srce. In moč našega srca ter lahkotnost duše so kvalitete, ki jih presoja nebo. In ki ostanejo, tudi ko nas ni več.

Če smo dolgo in vztrajno sejali, smo nagrajeni. Okoliščine iz nas klešejo nianse odličnosti. 

In ob vsem napisanem razmišljam o izhodišču nečesa ali nekoga. O tem, od kod kdo prične lastno rast. O tem, kako zares okoliščine gradijo naš pogled. O tem, kako sočutje povezuje in oholost rani. Pravzaprav je jasno, da bi nekdo v popolnoma istih okoliščinah kot nekdo drug propadel in nekdo v okoliščinah nekoga tretjega vzcvetel. In tisto, kar ni minljivo, je naš napor in so naša stremljenja, ki slej ko prej pripeljejo do ravni naravnega stekanja ali žetja. Če smo dolgo in vztrajno sejali, smo nagrajeni. Okoliščine iz nas klešejo nianse odličnosti, ki jih opisujem v knjigi Heroji. Razmišljam tudi o kvaliteti naroda in njegovi minljivosti. O sočutju, ki je zares večna in tako redka dobrina. Odvisna od zavesti, v kateri narod biva. Vselej je v ospredju vprašanje, s čim je zavest nekoga prežeta; ter vprašanje, kaj vsak od nas vlaga v kolektivno nezavedno.

In kako je z minljivostjo hipa in požirkom dobre kave? Ob dobri družbi je nadvse hranilno piti vonj bližine potenciala rasti, ki ga nudi spoj dveh umov, teles in src. In le ta, ki je v sebi zgradil notranjo lepoto in žarenje, nič več ne hlasta le za vdihi. Saj spozna, da se vdih in izdih proslavita v minevanju in večnem predajanju nečemu, kar je večje od nas samih. In to je tisto, kar je večno, hranljivo in neminljivo.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE