Dr. Egon Zakrajšek: Vlak človeštva se bo pripeljal do konca

Dolgoletni visoki uslužbenec ameriške centralne banke Federal Reserve, dr. Egon Zakrajšek, se je za dve leti vrnil na staro celino. Z ženo imata 14-letno hčerko, ki se je rodila v Washingtonu DC in tamkaj živela vse svoje življenje.

Foto: Tomi Lombar

Želela sta si, da bi si razširila obzorje, dobila izkušnjo življenja v drugi kulturi, vzpostavila stik s svojimi evropskimi koreninami. »Selitev v Basel je bila najlažja in najbolj zanimiva tudi iz profesionalnih razlogov,« pravi sogovornik. Zdaj je svetovalec pri švicarski Banki za mednarodne poravnave. Čeprav je vrhunski strokovnjak, je pogovor z njim lahkoten, nepretenciozen. Nagiba se k optimizmu, a skrbi glede prihodnosti niti njemu niso tuje. 

Trenutno se države izolirajo, prebuja se vse močnejši politični ekstremizem, zapirajo se meje. Kako bomo sodelovali, če pa so se ZDA samovoljno umaknile iz Pariškega sporazuma? Vsak rine svoj voz naprej v svojo smer. Kako bomo končali? Tako, da bodo razmere postale neznosne.   

Kako iz Švice ocenjujete slovensko spopadanje z aktualnimi dogajanji?

V primerjavi z večino razvitih držav Slovenija to krizo zelo dobro prestaja. Iz ekonomskega vidika so bili ukrepi, ki jih je sprejela vlada, potrebni. Seveda smo lahko tudi kritični, a večina slovenskih negativnih posebnosti, ki so zdaj postale očitne, so dediščina desetletja starih slabih ekonomskih odločitev. Kriza je vse pomanjkljivosti »samo« potisnila na površje, razgalila slovenski trg dela, kjer je ogromno prekarnega, pogodbenega dela. Res je, da teh težav tukaj in zdaj ni mogoče reševati, a upam, da nas bo izkušnja naučila, kako, ko krize mine, vse te šibkosti popraviti. 

Foto: Uroš Hočevar

Slabih trideset let po osamosvojitvi nam je jasno, da smo priložnost postati druga Švica – kar koli smo že takrat razumeli, da pomeni –, izgubili. Kako je zares živeti v Baslu?

Zanimivo. Švica je posebna zato, ker ji je v tem prostoru uspelo najti srednjo pot med sproščenimi tržnimi silami in zavedanjem, da popolni laissez-faire odnos do življenja vodi v globoke socialne stiske. Zato demokratični konsenz švicarskega modela deluje. Švica si lahko privošči več fleksibilnosti kot Slovenija, ki žal marsikje še vedno deluje tako, da si najprej ogleda, kaj recimo počno v Nemčiji, potem pa hoče isti mehanizem vpeljati doma. To seveda ne gre. Švica je zanimiva kombinacija Evrope in Amerike; podpira socialno politiko, obenem pa pušča trgu prosto pot in omogoča kantonom ogromno samostojnosti na trgovinskem, ekonomskem, političnem področju. Je dobra kombinacija de- in centralizirane države. Všeč mi je, da imamo v Švici občutek, da človekov glas – seveda ne glas emigrantov, kot smo mi – v demokratičnem procesu šteje. 


Pred tem ste živeli in delali v ZDA. Velikokrat imam občutek, da Slovenci v tujini na domovino gledate veliko bolj nostalgično in ljubeznivo kot mi, ki tukaj živimo. Drži? Kako vidite Slovenijo in njen tranzicijski proces, ki se je želel hitro vključiti v »krasni novi svet«, a ostal prežet s preživelimi orodji nepotistične domačijskosti?

Glede slovenske tranzicijske zgodbe sem precej kritičen. Zdi se mi, da je Slovenija v veliki meri v času po osamosvojitvi predolgo odlašala s potrebnimi odločitvami. Njen največji problem je bil, kako iz starega socialističnega, nedemokratičnega režima preiti v nov sistem. Seveda se to ne da čez noč. Ekonomisti veliko težo pripisujemo institucijam. Če so dobre, je dobra tudi država. Slovenija dobrih institucij ni imela, kot jih ni imela nobena država v nedemokratičnem, netržnem sistemu. Tudi zato, ker se država po osamosvojitvi ni lotila nikakršne lustracije bivšega političnega sistema. Ne zagovarjam, da bi ta morala biti drakonska, le moralo bi biti jasno, kdo v nadaljnji politični moči ne sme več sodelovati. Seveda pa je v senci starega sistema težko vzgojiti nove institucije. Pri nas niso mogle pognati korenin in zrasti neodvisno; posledice še vedno nosimo. 

Prav tako je predolgo trajala privatizacija bančnega sistema. Slovenija je imela v zgodnjih devetdesetih neverjetno prednost; prvi smo se odprli, bili smo relativno razvita država z dobro geostrateško povezavo, nismo bili odvisni od Balkana in nismo nosili posledic ortokomunističnega režima Varšavskega pakta. Lahko bi postali odskočna deska zahodne Evrope in drugih držav po svetu za vzhodno in jugovzhodno Evropo. Imeli smo relativno dobro infrastrukturo, izobražen kader, ki je znal tuje jezike, se pravi veliko priložnosti. A takrat so določeni vplivni slovenski ekonomisti javno govorili, da so tuje naložbe in tuje lastništvo za domačo gospodarsko rast slabe. Seveda je to z dejstvi in ekonomsko logiko povsem skregano. A na žalost je to idejo takratna politična oblast kupila. In minilo je desetletje, dva. Ko so Zhoua Enlaia, Maovega zunanjega ministra, vprašali, kakšne so bile posledice francoske revolucije, se je zamislil in rekel: »To se še ne ve.« (Smeh.) Enako je z nami. Kar smo zapravili, čutimo še danes. Kako zelo usodno pa je to, no, to se še ne ve. 

Trenutno živimo v umetnem svetu. Interpretirati številke, kot jih imamo zdaj, je zelo težko. Treba se bo vprašati, kdo se bo prilagodil, kaj bo s prekarnimi delavci, kdo bo določil, komu pripisati bankrot in komu ne. 

Pandemija covida-19 je končala več let zdrave rasti v Sloveniji. Evropska komisija je Sloveniji za letos napovedala sedemodstotni padec BDP-ja. Kaj nas čaka?

Trenutno sem za Evropo bolj optimističen kot za ZDA. Evropa je na splošno pandemijo zelo dobro obvladala, odzivi so bili ostri, a primerni. Ko se je Unija počasi začela spet odpirati, se je to pokazalo tudi na ekonomskih kazalnikih, a ti nam seveda ne morejo podati celostne slike. Čeprav se je stanje začelo izboljševati, možnost za ponovitev pandemije obstaja. Slovenija je od tega, kar se dogaja v Evropi, močno odvisna. Gospodarsko temelji na izvozu. Kratkoročno so obeti sicer boljši, kot so bili spomladi, a realno lahko pričakujemo, da do konca 2021 ne bomo nadoknadili, kar smo v tem času izgubili. Toliko manj, ker govorimo o sistemu, v katerem je trg poln trenj, rigiden. Slej ko prej si bo treba postaviti vprašanje, kako naprej, ko se bo likvidnost posojil umaknila. Trenutno živimo v umetnem svetu. Interpretirati številke, kot jih imamo zdaj, je zelo težko. Treba se bo vprašati, kdo se bo prilagodil, kaj bo s prekarnimi delavci, kdo bo določil, komu pripisati bankrot in komu ne. 

Kaj se je zgodilo z evropsko solidarnostjo? Na primeru Italije je postalo očitno, da EU članice v stiski pušča v osami.

Evropa je z ustanovitvijo 750 milijard težkega sklada za okrevanje po pandemiji naredila velik korak naprej. A to ni dovolj. Dolgoročno bi morala narediti še večjega, in sicer v smeri celostne evropske fiskalne politike. Trenutno na evropski ravni deluje samo monetarna politika, ki nosi celo breme. Krizni ukrepi so bistveno bolj učinkoviti, ko se koordinira fiskalna in monetarna politika, kot se dogaja, na primer, v ZDA in Veliki Britaniji. To, da Evropska unija nima skupne fiskalne politike, je Ahilova peta evrskega območja, ki tudi ogroža njegov obstoj.

Sibirija je na poti proti najbolj vročemu letu od začetka merjenja temperatur. V mestu Hatanga je temperatura 9. junija dosegla 25 stopinj Celzija. Medtem ko se prepiramo o dnevnih dogajanjih, nad nami kot Demoklejev meč preži globalno segrevanje, ki mu za naše želje in potrebe ni mar.

V vsej človeški zgodovini je to gotovo največji izziv. Problem je, da je rešitev tega mogoča samo z ogromno mednarodno koordinacijo. Problem ne more rešiti nobena država sama zase, temveč le v sodelovanju. To pomeni, da bi se morali veliki akterji – ZDA, Kitajska, EU – zavezati k drastičnim izpustom ogljikovega dioksida, preusmeritvi ekonomije iz fosilnih goriv v zeleno tehnologijo. Potem bi imeli možnost. 


Zvenite optimistično. A dejansko stanje, odzivi svetovnih vodij in kolektivna slepota ne kažeta na bližnjo prihodnost mednarodnih povezav.

No, v resnici sem izjemno pesimističen. Ker vidim, da gre svet povsem v drugo smer. Kakšna mednarodna pomoč! Trenutno se države izolirajo, prebuja se vse močnejši politični ekstremizem, zapirajo se meje. Kako bomo sodelovali, če pa so se ZDA samovoljno umaknile iz Pariškega sporazuma? Vsak rine svoj voz naprej v svojo smer. Kako bomo končali? Tako, da bodo razmere postale neznosne. Ko ne bo delovalo nič več. A še pred tem se bodo obeti prihodnosti začeli kazati na finančnih trgih.

Pred epidemijo so bili filozofi optimistični, upali so na novi svet, češ tudi kuga je razbila fevdalizem. Priznana primatologinja dr. Jane Goodall že mesece opozarja, da prihodnosti ne bo, če nemudoma ne spremenimo smeri. A kriza preteklih mesecev je pokazala samo to, da so bogatejši zdaj še bolj bogati, revni še bližje dnu.

Posledice neukrepanja bodo katastrofalne. Govorim o posledicah na finančnih trgih, a to je samo del. Na njih se začne najprej nakazovati, kaj bo, če ne bomo spremenili smeri. Trenutno smo že priča t. i. negativnim eksternalijam. Naj ponazorim s pijanim voznikom, ki povzroči nesrečo s smrtnim izidom. Ta smrtni izid je negativna eksternalija voznikove vožnje v alkoholiziranem stanju. Da bi dosegli spremembe, je treba negativne eksternalije ponotranjiti. V primeru voznika to naredi zakon, ki ga kaznuje. Kaj narediti v primeru globalnega segrevanja? Kaj narediti, če ZDA in EU zamahneta z roko, češ da jih nič ne briga? Zanko je mogoče razvozlati samo z zavezami mednarodnih korporacij, z zakoni. Če voziš pijan, greš v zapor. Pri posledicah globalnega segrevanja teh mehanizmov »kaznovanja« še nimamo. 

V naslednjih petih, desetih letih se bomo soočali z največjim izzivom človeštva, in sicer s posledicami podnebnih sprememb. Ukvarjali se bomo s tem, ali bomo kot vrsta sploh preživeli! Edino možnost imamo v sodelovanju. A k Ameriki za vzor ne moremo več pogledovati. Morda je vzor lahko Evropa, a le če vzpostavi skupno fiskalno politiko in res postane ZDE, se pravi Združene države Evrope. 

Najbrž tudi zato ne, ker se nihče ni pripravljen ničemur odpovedati?

Pomembno je vodstvo.

Ustaviva se pri vodstvu. Poglejva naokoli. Velikih vodij ni videti. Trump, Johnson, narcisistično-fašistoidna voditelja, nam kažeta, da svet ne gre v smer realizacije pobožnih obetov o lepši prihodnosti.

To je res izjemno skrb vzbujajoče. Celo depresivno. Churchill je rekel, da lahko na ZDA vedno računaš, da bodo naredile, kar je prav. Seveda po tem, ko bodo izkoristile vse druge možnosti. Kje smo zdaj? Do nedavnega je veljalo, da so svetovne demokratične države neke vrste svetla luč, ki kaže pot. Čeprav niso vedno delale samo korakov naprej, včasih tudi kakšnega nazaj, so bile usmerjene v napredek človeštva; ne samo gospodarskega, temveč predvsem v dostojanstvo. Zdaj smo izgubili še to. So štiri leta Trumpove vladavine nekaj, na kar bomo čez leta gledali s sramom, nekaj, o čemer raje ne bi izgubljali besed? Bomo o Johnsonu nekoč govorili kot o frizurah iz sedemdesetih, ob katerih se lahko samo vprašaš, kaj za vraga si kadil takrat? Ali pa sta tako Trump kot Johnson le simptoma smernic, ki se bodo nadaljevale? 

Občutek imam, da to drugo.

Jaz tudi. To me skrbi. Problem je, ker živimo v času, ko si tega ne moremo privoščiti. V naslednjih petih, desetih letih se bomo soočali z največjim izzivom človeštva, in sicer s posledicami podnebnih sprememb. Ukvarjali se bomo s tem, ali bomo kot vrsta sploh preživeli! Edino možnost imamo, kot sem rekel, v sodelovanju. A k Ameriki za vzor ne moremo več pogledovati. Morda je vzor lahko Evropa, a le če vzpostavi skupno fiskalno politiko in res postane ZDE, se pravi Združene države Evrope. EU žal namreč niso združene države, temveč posameznice, vsaka s svojo močjo. Če bi bila Evropa na zvezni ravni povezana, bi bilo lahko drugače. 

Če se izkaže, da je bilo spogledovanje demokracije s trumpi in johnsoni samo neke vrste hipna izguba razuma, imamo še kakšno možnost. No, bomo videli, kako se bodo odvile novembrske predsedniške volitve v ZDA. Če pa se bo pokazalo, da Trump ni bil napaka, temveč simptom stanja, ki bo trajalo, za prihodnost nimam veliko upanja. Vlak človeštva se bo pripeljal do konca. In tik preden bo iztiril, bo nastopil vsesplošni kaos. Ta bo prizadel tiste, ki so že zdaj najbolj ranljivi. 

Ko pomislim, kaj bi očeta najbolj bolelo, če bi bil še vedno živ, ne dvomim, da bi to bilo omogočanje razrasta t. i. alternativnih dejstev. To bi ga najbolj prizadelo. To, da smo ljudje postali nekritični. Ne bi mogel sprejeti, da je postalo povsem legitimno govoriti o več resnicah, več dejstvih. Vedno je trdil, da ima sicer vsak pravico do svojega mnenja, ampak dejstvo, je trdil, no, dejstvo je le eno. 

Vaš oče, prav tako Egon Zakrajšek, je bil matematik, eden od pionirjev računalništva v Sloveniji, vizionar. Česa vas je naučil?

Naučil me je, da je vedno treba premišljevati s svojo glavo, ohranjati zdrav dvom o vsem. Niso pomembni nazivi, status, diplome, le to, ali izpolnjuješ svojo dolžnost, se ne nehaš izobraževati, se preizpraševati o svojih prepričanjih, pogledih. Bil je človek močnih mnenj, a obenem fleksibilen. Če si mu argumentirano predstavil dokaze, ki so trdili nasprotno, ni imel nobenih težav s tem, da je svoje mnenje spremenil. Ni bil dogmatik. Imel je visoke standarde, a ostal odprt za novosti. Že dolgo ga ni. Ko pomislim, kaj bi očeta najbolj bolelo, če bi bil še vedno živ, ne dvomim, da bi to bilo omogočanje razrasta t. i. alternativnih dejstev. To bi ga najbolj prizadelo. To, da smo ljudje postali nekritični. Ne bi mogel sprejeti, da je postalo povsem legitimno govoriti o več resnicah, več dejstvih. Vedno je trdil, da ima sicer vsak pravico do svojega mnenja, ampak dejstvo, je trdil, no, dejstvo je le eno. 

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE