EKSKLUZIVNO

Dr. Charlan Nemeth: Vse več ljudi zanima, kako prisluhniti drugim

Z ameriško socialno psihologinjo dr. Charlan Nemeth smo se ekskluzivno pogovarjali o tem, da je sklepanje prijetnih kompromisov utopija, a da se govoriti resnico vseeno izplača.

Dr. Charlan Nemeth je profesorica na oddelku za psihologijo Univerze v Kaliforniji v Berkeleyju. Živi v San Franciscu in že dolgo preučuje vpliv in pozitivne posledice nestrinjanja v vsakdanjem življenju ter pri delu. Svoja spoznanja je združila v knjigi V zagovor svojeglavih, v kateri zagovarja stališče, da so boljše odločitve posledica možnosti izražanja nestrinjanja. Delo kaže, da ugovor konča slepo sledenje večini in ljudje razmišljajo bolj samostojno, kadar nekdo kljubuje splošnemu mnenju. Nestrinjanje spodbudi razmislek, ki je bolj raznolik in širok ter manj pristranski. Nasprotovanje nas namreč motivira, da poiščemo več podatkov in pretehtamo več alternativ, kakor bi jih sicer; spodbode nas, da pretehtamo razloge za in proti, in to z različnih stališč.

Govoriti resnico ne pomeni biti grob ali nespoštljiv. Prav tako ne pomeni imeti slabih namenov, da bi koga oškodovali ali očrnili. Priti na dan z besedo pomeni spregovoriti, kadar imamo stališče, za katero verjamemo, da je pravo. 

Ljudje se pogosto znajdejo v okoliščinah, v katerih čutijo, da je treba spregovoriti, a si ne upajo. Morda niso dovolj samozavestni, morda se bojijo, da bodo njihove besede imele zanje škodljive posledice. Obstaja orodje, ki bi negotovim lahko pomagalo, da povedo, kar je treba izreči, a še ne vedo, kako?

V vsakdanjem življenju se velikokrat znajdem v skupinah ljudi, v katerih naj bi bili zbrani posamezniki, ki jih ni strah povedati po resnici. Tudi zato ne, ker denimo v socialni psihologiji celo sami preučujejo ta fenomen. Mogoče moje nelagodje izvira iz tega, da sem vse preveč let opazovala napihnjeno moralno vzvišenost pri ljudeh, ki verjamejo, da so preudarili vse plati neke zadeve – in ne premorejo potrpljenja za kakršno koli izpodbijanje stališča, do katerega so se opredelili. Prepričana sem, da si niti predstavljate ne morete, kako mučni znajo biti sestanki na fakulteti, ko se posamezniki odločijo, da se bodo izkazali v svoji »najboljši« egoistični maniri. Seveda se v meni velikokrat prebudi želja, da bi nemudoma skočila v čevlje, kako bi rekla, socialnega korektiva. Če sem v skupini, v kateri se širijo neresnice, zavajanje, klevete celo, se čutim moralno izzvano, da spregovorim. Besede blatenja imajo namreč lahko zelo konkretne posledice. 

Reči hočem, da se vsak od nas, ne glede na to, kje dela, prej ali slej znajde med ljudmi, s prepričanji katerih je navzkriž. Tisti, ki zbirajo pogum, da bi povedali, kar sami ocenjujejo kot nujno, pogosto kalkulirajo, premišljujejo o pravi taktiki, iščejo, kako nežno, milo povedati, kar gre proti ustaljenemu toku. Ne glede na to, da številne raziskave, ne nazadnje celo priročniki za samopomoč, potrjujejo, da imajo svojeglavi v skupinah pomembno nalogo, še vedno le s težavo sprejmemo, da bližnjic ni. Svojeglavi namreč ne povedo samo mnenja, ki je drugačno od večine; imajo tudi možnost vpliva na potek razmišljanja skupine. 

Preberite še: Zakaj bi otrokom morali govoriti resnico 

Torej ne obstaja zveličaven, previden način, kako povedati pomembno tako, da bo volk sit, koza cela, resnica pa se bo kar sama priplazila na površino?

Še več, ob tem vas bodo celo trepljali po ramenih? Žal to ne obstaja. Sklepanje kompromisov zato, da drugemu ne bi bilo neprijetno, obenem pa vseeno povedati resnico, je utopičen podvig. Kako torej? Veliko ljudi, prestrašenih ob lastnem dvomu o enoumju, negotovo pluje zdaj od enega zdaj drugega brega tako, da bi večini dali občutek, da nočejo proti toku. S tem si delajo škodo. Na dolgi rok jih drugi prepoznajo kot nekonsistentne posameznike, ki vse bolj izgubljajo spoštovanje drugih. In ravno to je ključ, spoštovanje. To, da si celovit v svojih idejah. Samozavest seveda ne škodi. Ne obstaja namreč orodje, ki bi vam pomagalo povedati, kar je pomembno, tako, da bomo na koncu vsi veseli. 

Lahko pa imate v mislih, da je najbolj učinkovit in verodostojen način ta, ki upošteva druge, ki v debati ne zanikuje ali omalovažuje sogovornika. Če bomo v skupini vsi imeli občutek, da kljub nasprotujočim mnenjem vlada spoštovanje, bo šlo lažje. Če pa nisi sposoben voditi kulturnega dialoga, če druge celo žališ, potem nimaš nobene možnosti, da te bo kdor koli poslušal. Govoriti resnico ne pomeni biti grob ali nespoštljiv. Prav tako ne pomeni imeti slabih namenov, da bi koga oškodovali ali očrnili. Priti na dan z besedo pomeni spregovoriti, kadar imamo stališče, za katero verjamemo, da je pravo.

Ko govorite o konsistentnosti svojih prepričanj, mnenj, ravnanja, govorite o tem, da se ne smemo kot mačka sukati okoli vrele kaše, temveč biti predvsem jasni?

Tako je. Kot sem rekla, spoštovanje je ključ. Obenem pa morate vedeti, da si ne boste naredili prav nobene usluge, če boste svoje stališče predstavljali nejasno, megleno. Kar ne pomeni, da ne smete dvomiti, nikakor ne. Pravim le, da je treba svoj dvom jasno izraziti. Če ga ne boš, si boš morda lahko prigovarjal, da te imajo raje. A raje glede na kaj? Če res verjameš, da je tvoje mnenje pomembno, če res verjameš, da je izbira tišine lahko dolgoročno škodljiva, potem prosim, analiziraj lastne motive, bodi iskren do sebe. Tako ti bo veliko lažje živeti s sabo. Še več, čas bo prinesel, ravno zaradi izražene jasnosti, tudi veliko spoštovanja prav od tistih, ki si jim poprej morda želel le ugajati. 

Svojeglavci so ljudem redko všeč. Večina bo zdraharja poskusila prepričati, naj se spreobrne; če ji ne bo uspelo, ga bo zavrnila. Vsekakor pa nestrinjanje vsebuje potencial, da izzove širok razpon odzivov – včasih zbeganost, tu in tam spoštovanje ali zavist. Toda najpogostejši reakciji na svojeglavca sta srditost in porog. Prav zato je potreben pogum, da si drzneš ugovarjati. Zanimivo pa je, da je pogum, kadar ga zberemo, nalezljiv. Odobrava ugovor, vendar ne zaradi resnice, ki jo nemara vsebuje, temveč zaradi vpliva, ki ga ima na naše razmišljanje. Če se z nami ne strinjajo, je manj možnosti, da bomo sprejeli prenagljeno odločitev, bodisi kot posamezniki bodisi skupine. Vse dokler je kljubovanje pristno, je mehanizem za ponovno rešetanje naših stališč in širše zbiranje podatkov.

Naučiti se moramo razlikovati med pričkanjem in razpravljanjem. Že od nekdaj se mi zdi skrb vzbujajoče, kadar ljudje menijo, da so stališče pretehtali z vseh strani, v resnici pa so v mislih večinoma poskušali okrepiti stališče, kakršno so imeli na začetku.  

Omenili ste analiziranje lastnih motivov, jasnost. A obenem se vsi srečujemo tudi z ljudmi, ki delujejo po inerciji, ne po tehtnem premisleku in stališčih, oblikovanih na podlagi dejstev. Kako ravnati z ljudmi, ki ugovarjajo samo zato, da ugovarjajo? Z ljudmi, ki se čisto vsakič čutijo poklicane, da izrazijo mnenje, ki je v nasprotju z drugim, samo zato, ker tako delujejo?

Ljuba mi je misel filozofa Erica Hofferja: »Razmislek se začne z nestrinjanjem – ne samo z drugimi ljudmi, temveč tudi s samim sabo.« Vsak dan dobim elektronska sporočila, v katerih mi ljudje izlivajo srce. Pisma so si velikokrat podobna; ta ali oni je na sestanku povedal kaj, kar je bilo sicer izjemno pomembno, a je nato doživel posledice, tudi izgubo službe. Po drugi strani pa poznamo takšne, ki ugovarjajo, kot da so na misiji, ne glede na to, kako pomembna je tema, s katero se ne strinjajo. Morda dejansko verjamejo, da je njihovo mnenje vsakič usodno in bi bilo ostati tiho dovoliti grozljiv poraz. Morda. To sicer ni problem, če se oglasijo v skupini, katere del ne bodo nikoli več. Če pa se nenehno oglašaš med ljudmi, s katerimi moraš delati vsak dan, potem je pametno preizprašati svoje ravnanje. Če stalno dviguješ roko in se pritožuješ, si le korak od neizogibne »nalepke«, ko drugi že vnaprej vedo, v kaj se boš zapičil. 

Kaj narediti? Naučiti se je treba izbirati bitke. Ni lahko. Niti meni ni bilo. Sama se velikokrat znajdem v okoliščinah, ko se moram v stiku s po mojem mnenju ideološkimi, moralnimi zmotami ali pa s čisto preprosto neresničnimi dejstvi ugrizniti v jezik. Res mi ni treba čisto vsakič z drugimi deliti prav vsega, kar mi pade na pamet. Kaj eno je, če tvoja resnica razsvetli skupino, nekaj povsem drugega pa je neučinkovito pritoževanje. Nasprotujoča si stališča so ključna, saj morajo za boljšo prihodnost vseh nas ugovor dopustiti in ga sprejeti, kadar se pojavi. Najvažnejša prvina ugovora je njegova pristnost, ugovor zgolj ugovoru na ljubo ne deluje. Tedaj gre namreč zgolj za igranje zdraharske vloge, pri čemer zdrahar ne kljubuje predsodkom in ne spodbuja večplastnega razmisleka, kakor to, nasprotno, uspeva verodostojnemu ugovoru. Pa tudi, zdraharji nam kradejo čas. Naučiti se moramo razlikovati med pričkanjem in razpravljanjem. Že od nekdaj se mi zdi skrb vzbujajoče, kadar ljudje menijo, da so stališče pretehtali z vseh strani, v resnici pa so v mislih večinoma poskušali okrepiti stališče, kakršno so imeli na začetku. 

Ljudje na vodstvenih položajih se na srečo vse bolj zavedajo, kako pomembno je ustvariti okolje, v katerem se zaposleni ne bodo bali povedali, kar je treba. Si res želite biti kirurg, ki se mu kolega ne upa povedati, da anestezijski aparat ne dela tako, kot bi moral? 

Kako vas je pisanje knjige oblikovalo? Je v njej kaj, kar je presenetilo tudi vas?

Vedno sem cenila tiste, ki so se znali postaviti zase. Še več, odkar pomnim, se zgledujem po herojih preteklosti, ki so bili dovolj močni, da so se uprli plazu ustaljenih prepričanj. Knjiga je rezultat mojega 40 let trajajočega akademskega dela. Čeprav sem svoje ideje vedno preverjala v varnih, »laboratorijskih« okoljih, sem bila izjemno vesela ob ugotovitvi, da je vse, kar sem o tem vedela do tedaj, pomembno za vse nas. Vsi se moramo naučiti, kako se postaviti zase. 

Knjiga mi je pokazala, kar sem verjela že dolgo, in sicer da izražanje mnenja osvobaja ljudi, jim daje moč tudi v vsakdanu, v katerem vladajo ideologije konsenza. Ponudila mi je upanje, da se svet vendarle prebuja iz enoumja. Vse več ljudi zanima, kako se naučiti slišati druge. Številne katastrofe so se zgodile ravno zato, ker so prezgodaj oblikovana mnenja postala »javno dobro«, tistih pa, ki so kazali na napake, nihče ni jemal resno. V knjigi opisujem spektakularne primere zmote, ko ima lahko letalska nesreča smrtne žrtve samo zato, ker pilot ni upošteval posameznika, ki je opozarjal na odtekanje goriva, na primer. Ljudje na vodstvenih položajih se na srečo vse bolj zavedajo, kako pomembno je ustvariti okolje, v katerem se zaposleni ne bodo bali povedali, kar je treba. Si res želite biti kirurg, ki se mu kolega ne upa povedati, da anestezijski aparat ne dela tako, kot bi moral?

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE