Dr. Perko, ali drži, da se mladi od 20. do 30. leta, s katerimi ste pri svojem delu v stiku tudi vi, večinoma ne želijo resno vezati in jim več kot trdna dvojina pomenijo prijateljstva s čim manj obveznostmi?

Preden vam odgovorim, bi rad poudaril nekaj drugega. Danes večinoma gledamo na življenje z vidika patologije. Ta zadeva tudi vaše vprašanje. Zdi se, da se na vseh področjih pogovarjamo le še o njej, saj se nam zdi bolj zanimiva; na podlagi te sklepamo o tem, kakšno je splošno stanje v družbi oziroma v odnosih.

Problem sodobnih mladeničev je, da se s puncami samo pogovarjajo in nekateri dejansko nimajo nikakršnih seksualnih želja. Hvala bogu, da se razvijajo prijateljstva, a normalni moški bi si sploh v najbolj aktivnih letih najbolj od vsega morali želeti spolne intime.  

Koliko je v resnici patologije?  

To, kot rečeno, postavljamo v ospredje, medtem pa pozabljamo na zdravo jedro družbe. Poznam mnogo normalnih mladih korektnih ljudi in parov, urejenih, uspešnih, ljubečih mladih družin, o katerih se ne pogovarjamo, kot da jih ne bi bilo. Pa so, verjetno jih je celo več kot polovica takšnih. A vendar nas zanima samo še patološki odstotek.

Zgolj odstotek?

Morate razumeti, da so vse osebnostne teorije kliničnih psihologov in psihiatrov nastale prav na podlagi patologije. Po njej sklepamo o tem, kaj je normalno in kaj ni, kar pa je v praksi lahko vprašljivo.

Kaj kaže vaša praksa?

Sprejemam le ljudi, ki si želijo iz patologije preiti v normalnost. Na kratko povedano, pri meni so najbolj zdravi Slovenci. Nedvomno, saj se urejajo po Rugljevem sistemu in iz sebe napravijo največ, kar lahko. To pomeni, da živijo kakovostno življenje na visoki ravni, ko se trudijo za dobre odnose. Tudi mladi do 30., 40. leta, falirani študentje ali s težavami v partnerskem odnosu, denimo pred razvezo, se hitro uredijo in začno slediti tako imenovanim konservativnim, temeljnim vrednotam. Hkrati drži, da je mladih, ki so ujeti v patološke vzorce, vedno več.

Kadar čez plot skoči moški, to ni nič hudega. Govorim iz svoje prakse. On ima kljub prevari še vedno lahko rad svoje dekle oziroma ženo, jo celo ljubi. Odnos je še mogoče urediti, popraviti. Takrat, ko seveda tudi žena doume, za kaj gre. Povsem drugače je, kadar ona prevara njega. Takrat odnosa ni več mogoče rešiti. 

Več kot jih je bilo denimo v prvi generaciji mladih po drugi svetovni vojni?

Seveda. Klinična slika se spreminja. Konec 19. pa do začetka 20. stoletja vse do 50. in 60. let smo govorili o nevrozah. Nato se je oblikovala tako imenovana narcistična kultura, ki se razvija še danes. V okviru te lepo uspeva druga vrsta patologije, to so motnje osebnosti, čemur smo včasih rekli psihopati. Takrat je prevladoval notranji konflikt med dovoljenim in nedovoljenim, kar lahko vodi v nevrozo. Po 60. letih preteklega stoletja je v družbi začel prevladovati individualizem, ko se posameznik sprašuje, kdo je in kaj dosega, ter svojo vrednost vidi le v tem, ali je pomemben oziroma uspešen v očeh drugih ljudi. S tem se je rodila omenjena narcistična kultura.

Torej, bistvo vsega je užitek.

(Me dopolni.) Tako je, ugodje. Človek torej v otroštvu sicer zdravega narcisizma v odraslosti ne preseže več. To pomeni, da ne razvije pravega moralnega občutka odgovornosti, dolžnosti in vesti. Oblikuje se tako imenovana patološka osebnost oziroma mejne osebnostne motnje, ki jih je čedalje več. Z njimi se klinični psihologi danes največ ukvarjajo, torej z ljudmi, ki se jim kaj dosti ne more več pomagati. Ne zmorejo namreč sprejemati odgovornosti za svoje življenje. Ti ljudje se hitro po poroki ločujejo oziroma se sploh nočejo poročiti. Živijo po načelu ugodja. Dokler je denimo fantu fino biti z dekletom, je z njo, takoj ko mu nekaj ni všeč, pa odide. Enako velja za dekleta, ki zapuščajo partnerje.

Kako jim je mogoče pomagati?

Takšnim ljudem ni mogoče pomagati, saj pomoči niti ne iščejo. Vzroke svojih težav, kadar so v stiski, namreč vedno poiščejo zunaj sebe. Vedno so krivi drugi, posamezniki ali družba na splošno, saj niso sposobni uvida. Kadar človek ne zna izhajati iz sebe, ne more ničesar spremeniti. Vi tudi svojega fanta oziroma moža ne morete spremeniti, če on tega noče. Sicer se zgolj zaletavate z glavo v zid. Občutek za odgovornost se razvije z razrešitvijo Ojdipovega kompleksa, česar nove nore, za lase privlečene teorije spolov ne upoštevajo.

Brez tega pa ni pravega prehoda v odraslost?

Seveda, nastane ena sama zmeda. Otrok mora odraščati z biološko različnimi starši, mamo in očetom, da postane moralno bitje. Le z materjo, v kateri je rasel devet mesecev, lahko podoživi simbiozo, dobi občutek varnosti v stiku s svetom, okolico, ljudmi. V nasprotnem se dogaja, kar vidimo pri mladini, da mnogi niso sposobni dolgoročno ustvarjati odnosa, do smrti. V praksi, ko sem delal še na centru za socialno delo, sem se ukvarjal prav z razvezami. K meni so prihajali mladi ljudje že po enem letu zakona, ker jim ni bilo več fino.

Ženska se spolnosti predaja popolnoma drugače, celostno, medtem ko moški daje le svoj organček. Kadar gre ona v posteljo z drugim, je svojega dedca odpisala. Ne spoštuje ga več, zato ni več pristne možnosti, da bi z njim še lahko nadaljevala normalno zvezo. Izjemno redkim to uspe in pri tem se morajo peklensko namučiti. 

Potem ko erotična napetost popusti.

Ta izgine takoj, ko pride mimo moškega druga, erotično privlačnejša ženska.

Spet nekaj svežega, nov dražljaj.

Ja, saj veste, partnerstvo je resna zadeva, odločitev, ne zgolj zagledanost.

Pa vendar ste tudi vi že v več intervjujih povedali, da brez žerjavice odnos ne mora obstati.

Zagotovo. Brez temeljne privlačnosti ni odnosa.

Med vami in ženo Vereno se je že na prvem srečanju nekaj prižgalo. Torej ljubezen na prvi pogled ni nekaj, kar je iz trte izvito?

(Me popravi.) Ne ljubezen, erotična privlačnost na prvi pogled! Brez erotike ste lahko z nekom sicer zelo dober prijatelj, intimni partner pa ne. Seksualnost seveda lahko postane dolgočasna, če se človek ne trudi za osebnostno rast tudi na drugih življenjskih področjih. Prav zato začne ženska pogledovati k drugemu ali moški k drugi, ki se zdi bolj zanimiva oziroma zanimiv. Odnos je lahko uspešen in zdrži, podobno trdi tudi psihoterapevt dr. Zoran Milivojević, le če se odločiš in garaš zanj. Sam pravim: kadar imaš vrata malo priprta, se bodo tudi odprla. To pomeni, če se nisi odločil z glavo, resno, da boš z nekom vztrajal do zadnjega diha, v dobrem in slabem, v trpljenju in lepem, kot povedo na cerkveni poroki, vrat nisi zaprl. Tu je posebno težavna moška seksualnost.

V čem?

Že hormonsko gledano smo različni in tudi možgane imamo drugačne. Moška seksualnost je eksplozivna, drugačna od ženske. Zdaj si bom spet privoščil malo zdrave provokacije in razjezil veliko žensk v današnji feministično naravnani družbi, ko bom rekel: kadar čez plot skoči moški, ni to nič hudega. Govorim iz svoje prakse. On ima kljub prevari še vedno lahko rad svoje dekle oziroma ženo, jo celo ljubi. V skušnjavo ga je povlekla seksualnost, mu zameglila možgane, naredil je neumnost, in če mu je res žal, torej ne vara svoje ženske patološko oziroma serijsko, je odnos še mogoče urediti, popraviti. Če seveda tudi žena doume, za kaj gre. Povsem drugače je, kadar ona prevara njega. Takrat odnosa ni več mogoče rešiti.

Zanimivo. Zakaj ne?

Ženska se spolnosti predaja popolnoma drugače, celostno, medtem ko moški daje le svoj organček. Če gre ona v posteljo z drugim, je svojega dedca odpisala. Ne spoštuje ga več, zato ni več pristne možnosti, da bi z njim še lahko nadaljevala normalno zvezo. Izjemno redkim to uspe in pri tem se morajo peklensko namučiti. Pa da me ne boste narobe razumeli, jaz ne navijam za to, da je varanje sprejemljivo, ker ni. Treba je ozavestiti opisano različnost med spoloma: moški je prodirajoč, ženska sprejemajoča. Ona ne more biti z enim, drugim in tretjim; ko se nekomu preda, je njegova. Odgovornost obeh pa je, kaj iz tega naredita.

Ženske bolj trpite, v vas je več hrepenenja po dobrih, kakovostnih odnosih z nasprotnim spolom. Imam pacientko, ki je v poslu izjemno uspešna in je prav zadnjič v skupini posrečeno rekla: Pa kje je kakšen normalen moški zame, vso kariero dam zanj! Seveda normalen moški ženski omogoči, da ima tudi svoj poklic, poslanstvo, ki ga razvija. 

Nekje ste dejali, da feminizacija družbe, tudi kar zadeva vzvode moči, povzroča kastracijo moških. Potem ni očetov, ki bi znali vzgajati sinove, kot se spodobi.

To je širši družbeni problem. Ni moških v pravem pomenu besede in lahko se vprašamo, kaj je bilo prej, kura ali jajce, kje je vzrok. Že pravnik in filozof dr. Boštjan M. Zupančič in psihoanalitik mag. Roman Vodeb, ki so ju feministke raztrgale, sta našla veliko pametnih odgovorov. Feminizem je v zgodovini nedvomno napravil veliko dobrega, kar zadeva boj za enakopravnost, a to, kar se dogaja zadnja leta, je popolna norost. Zaprisežene sodobne feministke se sploh ne zavedajo, da vlečejo kratko, najbolj škodujejo same sebi. Celo antropologinja dr. Vesna Vuk Godina, ki je politično gledano levičarka, je do njih izjemno kritična. Nič čudnega, da se je tudi ona znašla pod plazom kritik, sploh ko je izpostavila kriminalizacijo moške seksualnosti.

S tem se ženska in moški še bolj oddaljujeta, si postajata sovražna oziroma se bojita drug drugega.

Zagotovo. Narava normalnega moškega je takšna, da z dominantno žensko ne bo želel imeti opravka in se bo umaknil. Ona potem ostane brez moškega in je seveda besna na ves moški svet. Vse moške daje v kalup, kakšni so in da ni nič z njimi. Kako se že glasi najbolj znana prva feministična izjava? Ženska potrebuje moškega kot riba kolo.

Ja, precej intelektualno vzvišen slogan.

Le moški copata je lahko s feministično usmerjeno žensko, hudič pa je v tem, da ona tudi copate ne spoštuje, saj si v resnici želi pravega moškega. (Nasmeh.)

Nekoč ste zelo konkretno in šaljivo povedali, do jo mora znati, če je pravi dedec, prav po jamsko zgrabiti in zvleči med rjuhe, tako da je njej to seveda všeč.

(Smeh.) Problem sodobnih mladeničev je, da se s puncami samo pogovarjajo in nekateri dejansko nimajo nikakršnih seksualnih želja. Ženske vidijo le kot prijateljice. Hvala bogu, da se razvijajo prijateljstva, a normalni moški bi si sploh v najbolj aktivnih letih najbolj od vsega moral želeti spolne intime. Resda sem morda že star kot metuzalem in za časom, a v moji mladosti sem ob vsaki ženski, ki je bila vsaj malo privlačna, razmišljal, kako bi jo nekam odvlekel. Vsaj pobožne želje sem imel, čeprav tega nisem storil, kje bi pa zmogel, revež! (Porogljiv nasmeh.) Pa vendar, erotični naboj je bil, se je čutil. Tega danes mladim moškim kronično primanjkuje. Fantje s prijateljicami zgolj klepetajo. Nekaj časa je luštno, a sčasoma one od dedca pričakujejo več.

Druga težava je, da se številni mladi fantje, če si vendarle želijo nekakšne spolne potešitve, zatekajo v pornografijo. Zanjo je bilo dokazano, da v možganih naredi nekakšen klik, ko posledično sploh ne čutiš več potrebe po resničnem, pristnem spolnem odnosu.

(Pokima.) To je patalogija, zasvojenost. V svojem programu imam nekaj ljudi, tudi poročenih, ki imajo ta problem, zato morajo od pornografskih vsebin, logično, abstinirati. Če si zasvojen s pornografijo, ne moreš vzpostaviti pravega človeškega odnosa z nasprotnim spolom.

Koliko pa je druge skrajnosti, zasvojenosti s konkretno spolnostjo?

Tudi te je precej in kaže v prvi vrsti nezrelost posameznika. Imel sem zanimiv primer promiskuitetne in hkrati popolnoma frigidne mlade ženske, ki serijsko menjava spolne partnerje, a pri nobenem ne najde prave potešitve; še nikoli v življenju ni doživela orgazma.

Velika napaka je, da se mladim tradicija in z njo povezane konservativne vrednote prikazujejo kot nekaj ničvrednega in preživetega. Potem pa se čudimo, zakaj je vse več mejnih osebnostnih in drugih duševnih motenj ter strahu pred smrtjo, saj se ljudje v vsej površinskosti in begavosti od enega terapevta ali duhovnega učitelja do drugega sploh ne zavedajo svoje minljivosti. 

To je pa zares nenavadno.

Ja, seveda bi orgazem rada doživela, zato gre do enega, drugega, tretjega, desetega moškega, a težava je v njej. Veste, prava, pristna spolnost je tudi duhovni akt, veliko več kot le telesnost. To pomeni, da se morata imeti dva zares rada, čutiti drug drugega na višji ravni doživljanja.

To je nekaj svetega. Božanskega.

Točno tako. Tudi tega nam v današnjem duhovno pretežno mrtvem svetu primanjkuje. Ljudje pa smo seveda duhovna bitja in zato lakoto po duhovnosti tešimo drugače. Že v 60. in 70. letih preteklega stoletja se je na nas vsul plaz newageovstva, ki nas še kar obsipa, le da si nadeva nove in nove preobleke. Te nas žal pogosto vlečejo stran od več kot tisočletne tradicije in korenin, brez katerih pa človek ne more imeti prave orientacije.

Tradicionalnosti se mnogi posmehujejo.

(Malce dvigne glas.) Ne nagoni, tradicija nam na podlagi modrosti naših prednikov pove, kaj je v določeni kritični situaciji najpametneje narediti. Velika napaka je, da se mladim tradicija in z njo povezane konservativne vrednote prikazujejo kot nekaj ničvrednega in preživetega. Potem pa se čudimo, zakaj je vse več mejnih osebnostnih in drugih duševnih motenj ter strahu pred smrtjo, saj se ljudje v vsej površinskosti in begavosti od enega terapevta ali duhovnega učitelja do drugega sploh ne zavedajo svoje minljivosti. Vse to se dogaja tudi zato, ker moški ne znajo več vzgajati, doma narediti reda in preprečiti, da bi bile njihove ženske zoprne. Potem one prej ali slej po svoji ali njegovi izbiri postanejo samohranilke, moške dodatno odrinejo od otrok, otroci posledično ne morejo razviti moralnega čuta in smo v začaranem krogu.

Nekatera mlada dekleta tarnajo, da se fantje vedejo do njih nemogoče; namesto da bi jih simpatično drzno zapeljevali, ubirajo izjemno čudne taktike, ki vključujejo toplo-hladno prho od komplimentov do žaljivk. Nekateri mladi fantje pa celo menijo, da jih morajo dekleta prva zapeljevati in stopiti do njih.

Primeri, ki jih opisujete, kažejo bodisi zavrte bodisi izjemno narcisoidne moške, ki so odraščali ob pomanjkanju prave moške avtoritete. Mladi mi vedno večkrat pripovedujejo, da so dejansko ženske postale najbolj agresivne, pristopajo k moškim za šankom in oni čakajo nanje. Narobe svet! Iz tega se seveda ne more izcimiti nič pametnega, saj so vloge popolnoma zamenjane. Po novih teorijah naj bi se v zadnjih 20, 30 letih človekova narava povsem spremenila in pometla z evolucijo. Kakšna traparija! Kar drži, je le to, da moški v sodobni družbi, ki ji vse bolj vladajo feminizem in gejevski lobiji tudi v izobraževanju, izginevajo, izgubljajo svojo vlogo. Moškega načrtno izrinjajo iz družine. Tudi pri nas sprejeti zakon, da oče ne sme dati ene čez rit sinu, ko je res nujno, je zgrešen, medtem ko sem proti temu, da bi oče kadar koli udaril hčer.

Samski ljudje so najbolj problematična bitja na svetu. Zato, ker se nimajo kje brusiti. To je mogoče le v pristnem, tudi seksualnem odnosu med moškim in žensko, kjer ni več nobenih mask. 

Kje torej vidite rešitev, da pravi moški ne bi za vedno izginili v noč?

Ne vidim je. Nekoga vplivnega bo nekega dne morala srečati pamet, saj tako ne bo šlo naprej. Morate vedeti, da ste prve na slabšem ženske. Moški se umaknemo v svoj svet, se malo zapijemo, zadrogiramo, stvari peljemo po svoje, si najdemo drugo in se imamo čisto v redu. Ženske bolj trpite, v vas je več hrepenenja po dobrih, kakovostnih odnosih z moškimi. Imam pacientko, ki je v poslu izjemno uspešna in je prav zadnjič v skupini posrečeno rekla: Pa kje je kakšen normalen moški zame, vso kariero dam zanj! Seveda normalen moški ženski omogoči, da ima tudi svoj poklic, poslanstvo, ki ga razvija – da me ne bo kdo spet narobe interpretiral in po krivem napadal.

Všeč mi je vaša izjava, da zares postaneš svoboden človek, šele ko stopiš v kakovostno zvezo.

Zdaj bodo užaljeni vsi, ki nimajo partnerja oziroma partnerice, a samski ljudje so najbolj problematična bitja na svetu. Ker se nimajo kje brusiti. To je mogoče le v pristnem, tudi seksualnem odnosu med moškim in žensko, v katerem ni več nobenih mask. Meni denimo žena reče: Poslušaj, Andrej, sračkaš ga! Najprej bom protestiral, se nato zamislil in potem ugotovil, ali je imela prav, ter v skladu s tem delal naprej. Samski te možnosti nimajo. Lahko se umaknejo od ljudi za 14 dni, dokler se zadeva ne pozabi. Le v resnem partnerstvu se moraš takoj soočiti s seboj in svojimi dejanji ter se prilagoditi situaciji. Le tako lahko rasteš osebnostno in socialno.