Knjiga človeka pusti v tišini. Vse prej kot materialnega obilja polno otroštvo, druga svetovna vojna (in nočne more, ki pridejo z njo, ko je je konec), presunljiva kariera ... Delavni, kot trdno deblo »odporni« proti neurjem, a vseeno pravični in zvesti širini sveta, ko je bila ženska še vedno »tista druga«. Čeprav ste že kot otročič vedno vse hoteli narediti sami, si mislim, da del zaslug nosi vzgoja, z dobršnim delom te svoje samobitnosti pa ste se gotovo rodili. Spoštovana Aleksandra, kako ste postali to, kar ste?

Prav nič drugače kot večina. Nekaj je v meni res tistih pravih maminih gorenjskih genov – pravijo, da sem trmasta, garaška in šparovna. Očetovi geni pa so bolj svetovljanski, reciva jim potepuški. Glavnino moje samobitnosti je ustvarilo življenje, padci bolj kot uspehi. In udarcev je bilo nič koliko; najprej revščine, potem vojnih morij, v miru pa zlasti naše ozkosti, kranjske fovšarije in podcenjevanja ženske. Toda padci so nekakšen trening za življenje – iz čim več se jih čim hitreje pobereš, tem močnejša osebnost boš.

Kar naprej poudarjam, da je vsak med nami samo kot drobno zrno peska, a če peska nasuješ dovolj, se ustavi tudi najbolj grozeča mašinerija. Potrebujemo svetovno gibanje, ki mu lahko edinemu uspe tudi v brk vladajočim klikam. 

Ko se spominjate svoje mame, pišete, postanete dvojna osebnost. Na eni strani občudovanje zavoljo življenja v neizprosnih razmerah, na drugi jeza, ker si je dovolila izkoriščanje. Gledate zdaj nanjo kaj drugače?

Moj problem je, da se na nasilje ne odzivam z ljubeznijo in razumevanjem, pa naj to še tako pridigajo. Nasilju se uprem. Res so bile takratne razmere brezupne, a jaz zavračam že besedo »brezupne«. Vselej je upanje – če ga ne vidiš, si ga ustvari sam! Zato se tegob svoje mame spominjam s spoštovanjem, a tudi z nestrinjanjem. Naj bo še tako črno, vselej je izhod, le poiskati ga je treba. In pri tem vztrajati – enkrat, dvakrat, morda desetkrat. Nič koliko mojih izkušenj to potrjuje.


Foto: Igor Zaplatil


V družini ste bile štiri hčerke. Prav vse izobražene, vsaka si je s svojim poklicem utrla pot v svet. Nedvomno ste oseba, ki je že zgodaj izkazovala vodstvene sposobnosti. Ste bili med sestrami že kot punčka tista, ki je »vlekla voz«?

Tako kot v vsaki družini je tudi v naši imel vsak član svojo »funkcijo«. Dve leti starejša sestra Neta, po poklicu računovodkinja, je bila od nekdaj varuhinja; vzorno je skrbela za dom, za mamo, za nas vse. Žal nam jo je že pred dvajsetimi leti iztrgal rak. Anka, sedem let mlajša od mene, je bila in je še družinski stabilizator – vselej se je znala poglobiti v vsako doživljanje, in ko so po hiši odmevali očitki in loputala vrata, miriti preveč segrete duhove. Sprašujem se, ali je to zato, ker je psihologinja, ali tako nadarjeni pač gredo študirat psihologijo. Najmlajša Mija, lektorica angleščine na filozofski fakulteti, kar štirinajst let mlajša od mene, je že del nove generacije, neobremenjene s spomini na revščino in vojno, ker takrat še ni bila niti rojena. Od nekdaj je vnašala vedrost v vso družino. Jaz vlekla voza ravno nisem, a sem se že zelo zgodaj trudila uveljavljati svoja prepričanja. Menda sem že pri osmih letih poskušala »komandirati« ne le sestre, kar vso družino; mojih »ukorov« so bili seveda vsi naveličani. Zato so, odkar pomnim, pred menoj skušali prikriti vse spodrsljaje, četudi je bila moja pomoč dobrodošla. Veliko manj pa moja pridiga, ki se je te držala. Ko takole premišljam, vidim, da so prav te »funkcije« glavno vezivo družine, ki v pogosto razburkanem morju življenja pomeni edini vselej varni pristan.

Tudi bodeča žica je dokaz, da vodilna struktura ne obvlada najmočnejšega orožja – ne gradi kulture sodelovanja in mednarodnega povezovanja, ne prepoznava se kot del svetovne skupnosti, ne zna odpreti vrat kopici tistih, ki bi lahko prispevali k boljšemu jutri. 

Konec osemdesetih ste se že tretjič odpravili na pot okoli sveta: »Pri prvem obkroženju se mi je zdel prelep, ogromen, poln obetov. Pri drugem sem zaznala njegovo ranljivost. Pri tretjem, ko se je razredčila tista megla navdušenosti, pa sem zagledala naš planet drugače – kot majhen, zagotovo premajhen in neobetaven dom za bližajočih se deset milijard nediscipliniranih nasilnih Zemljanov, marsikje že zasvinjan in ogrožen ...« Ravno danes sem prebrala vest, da imamo samo še 12 let do točke brez vrnitve. Mar je nismo že davno prestopili?

Res smo jo. Kot optimist pa pravim, da možnosti za vrnitev so, vendar bo zahtevala maksimalne napore. Kar nekaj hudih grehov proti naravi smo zakrivili. In narava vselej poravna račune, tudi kaznuje. Ko sem zadnjikrat letela nad severnim Pacifikom, sem z grozo opazovala otočja plavajoče zavržene plastike. Menda samo iz ZDA v Tihi ocean vsako leto zmečejo deset milijonov ton odpadne plastike. Za nameček se v vodi počasi razkraja, vendar ne do konca, da bi od nje ostali samo ogljikov dioksid, metan in voda – to ostaja le človekova naivna želja. V naravnih razmerah se razkroji le do mikrodelcev, ki so še vedno plastika – in ti svinjajo vodo, celo zrak, jedo jih ribe in z ribami tudi mi. Sledijo bolezni. In odpadki na suhem! Zadnja leta smo jih vse bolj ločeno zbirali, kar je dobro. In ko smo jih nabrali toliko, da se je pojavilo vprašanje »Joj, kam bi del?«, je bil odgovor enostaven: izvoz v Afriko, na Kitajsko – tam so lačni in bodo veseli kruha, tudi če je umazan. Nato so te dežele, z veliko podporo Združenih narodov, rekle: »Jok, svojo svinjarijo pospravite sami!« Zdaj se nam kopiči po poljih; prepiramo se, kam jo odriniti. A pot je ena sama: kot sekundarne surovine v novo predelavo. Krožno gospodarstvo – žal za zdaj samo na papirju.

Najhujša grožnja je seveda toplotno segrevanje tega našega prelepega, a tudi mučenega planeta. Meritve kažejo, da se je zadnja leta segrel bolj kot kadar koli v preteklem poldrugem tisočletju. Posledice so suše, orkani, poplave, gozdni požari, tudi ogrožanje zdravja. Najhujše bodo suše, ko bo zmanjkalo tudi pitne vode. Takrat beguncev ne bo na desettisoče, prihajali bodo v milijonih in nobena rezilna žica jih ne bo ustavila.

Vendar dobičkarji tega nočejo videti. Namesto da bi vlagali v vračanje k naravi, ne priznavajo niti težko doseženih dogovorov o omejevanju onesnaženja, gradijo ograje in hujskajo narode, da jim potem lahko prodajajo orožje za vsaj 400 milijard dolarjev letno. Svetovni kapital terorizira tudi vlade, da kupujejo tanke za pobijanje, namesto da bi denar namenili v dobro narave, kamor spada tudi odprava revščine. Tako ostaja edino upanje upor vsakega izmed nas. Kar naprej poudarjam, da je vsak med nami samo kot drobno zrno peska, a če peska nasuješ dovolj, se ustavi tudi najbolj grozeča mašinerija. Potrebujemo svetovno gibanje, ki mu lahko edinemu uspe tudi v brk vladajočim klikam. Sedem milijard in pol nas je. In vse nas mora skrbeti, kako bodo preživeli naši vnuki.



Tri generacije so dovolj, da se izgubi spomin na vojne grozote. Sovraštvo spet vznikne, nacionalizem v najbolj ostudni obliki začne kazati zobe in že nastanejo plodna tla za novo vojno. Delali ste na vseh celinah, z ljudmi najrazličnejših narodnosti. Kako danes spremljate novice o nestrpnosti, glorificiranju koncepta »čistega Slovenca« in zapiranju meja pred tistimi, ki bežijo?

Najprej počistiva tegale »čistega Slovenca«, tolikokrat uporabljanega v spletkarskih govorih politikantov. Čistokrvnega Slovenca ni, kajti narava, ki čistokrvnosti ne mara, bi se ga že zdavnaj znebila, izločila. V 6. stoletju smo prišli Slovenci na ta prelepi košček zemlje – kot begunci, to kar pozabljamo – ter poldrugo tisočletje mešali svoje gene z nemškimi, italijanskimi, francoskimi, v zadnjih stoletjih pa predvsem s slovanskimi geni. In smo obstali, nismo se izrodili. Če bi vztrajali pri čistokrvnosti, bi nas bilo kaj kmalu konec – narava jo kaznuje s prirojenimi pohabljenimi kolki, luknjami v srcu, poškodbami hrbtenice, hudo prizadetimi možgani, izpostavljenostjo raku, sladkorni bolezni. Če bi obstajal kak čistokrven Slovenec, bi ga morali iskati v domu za invalide ali pa v umobolnici. Torej bodimo ponosni na naše mešanje, na našo raznolikost, saj je prav ta eden od najmočnejših naravnih zakonov, ki zagotavlja telesno in umsko zdravje. Zapiranje v svoj stolp je noro, v njem lahko le zgnijemo.

Spomin na vojne grozote? To bi moral biti ne le spomin, temveč večni opomin! Današnje generacije sprejemajo mir kot nekaj samoumevnega, skoraj odvečnega. Mir res ni vse, je pa brez miru vse nič. To je treba vsak dan znova poudarjati. Oton Župančič je zapisal: »Veš, poet, svoj dolg?« Mi bi morali verz prenesti na vse razumnike: »Veš, razumnik, svoj dolg?« Prav razumniki na vseh področjih bi morali opozarjati na temeljne vrednote, kot so mir, svoboda, razvoj, socialna uravnoteženost, skladno življenje v družbi različnih. Žal se pri nas to skoraj ne dogaja; družbena klima je prežeta s strahom, da boš polit s strankarsko gnojnico. Vendar gre za preveliko nevarnost spodbujanja sovraštva in njegove grozljive posledice, da bi to lahko bil izgovor. Tudi bodeča žica je dokaz, da vodilna struktura ne obvlada najmočnejšega orožja – ne gradi kulture sodelovanja in mednarodnega povezovanja, ne prepoznava se kot del svetovne skupnosti, ne zna odpreti vrat kopici tistih, ki bi lahko prispevali k boljšemu jutri. Prihodnost, tudi Slovenije, je v sožitju različnih.

Na moški in ženski spol gledam kot na dve enako pomembni roki istega organizma – z eno manj razvito si invalid. Zato nočem dokazovati, da imam pravico do enakopravnosti. Sem enakopravna. 

V poglavju Peripetije ženske v znanosti se lahko naužijemo hudomušnih zgodb iz vsega sveta, a tudi grenkih. »Za enakopravnost si nisem prizadevala, počutila sem se enakopravno, se tako obnašala in priznavanje tega tudi odločno terjala od drugih,« pišete. Kako ste osebno doživeli žensko kot drugi spol po Simone de Beauvoir, vznikanje feminizma in kako doživljate sodobnost, ko se znova pogovarjamo o splavu in ga skušamo na novo »problematizirati«?

Res, nikoli nisem bila živahna udeleženka ženskih gibanj. Ne zato, ker se mi njihove zahteve ne bi zdele upravičene. Bolj iz ponosa. Na moški in ženski spol gledam kot na dve enako pomembni roki istega organizma – z eno manj razvito si invalid. Zato nočem dokazovati, da imam pravico do enakopravnosti. Sem enakopravna. In, če je ravno treba, tudi udarim po mizi. In še po kom. Skoraj neverjetno se mi zdi, da se znova postavlja vprašanje dopustnosti splava. Seveda vsi želimo čim več srečnih otrok, toda za to je treba storiti kaj več kot prepovedati splav. Le kdaj bo tem zloveščim pridigarjem končno šinilo, da ženska ni niti verska niti državna maternica?



Presunljiva je zgodba vašega prijatelja znanstvenika Carla Djerassija, »očeta« kontracepcijske tablete. Nikoli ni dobil pravega priznanja, čeprav »je le malo odkritij, ki bi v tolikšni meri vplivala na življenje ljudi po vsem svetu«. Kako ste gledali na njegova prizadevanja tudi za moško kontracepcijo, za katero pa mu raziskav niso odobrili? Grizlo ga je, pišete, ker je le ženska tista, ki mora živeti s stranskimi učinki kontracepcije.

Da, Carl je bil res velika osebnost, ne le vrhunski raziskovalec, tudi filozof, globoko razmišljajoč in odgovoren za svoja dejanja. Prav njegova grenka starost in razočaranje, da je opravil samo polovico svoje naloge, kažeta, kako so izkoriščevalci pripravljeni poteptati vse vrednote za ohranitev svojih privilegijev. Celo znanost, ki bi jo nekateri radi dvignili skoraj na spomenik božanstva, mu je obrnila hrbet. Tudi to mi pove, da je treba z vsemi tistimi pobožnimi željami spreobrnjenja v odnosih do žensk opraviti. Izkoriščevalec se ne spreobrne – treba ga je odriniti. Odločno.

In če mi dovolite še malo paberkovanja ... Sodelovali ste s priznanim fizikom Albertom Baezom. Naneslo je, da vam je neki večer, peščici v toplini dnevne sobe, njegova hčerka Joan priredila koncert. Kako ste doživeli vse te lepote, ki so se nepričakovano priključile strogo znanstvenemu delu?

Ko znanstveniki odidejo iz svojih raziskovalnih laboratorijev, pustijo tam omejitve čustvenega doživljanja, ki veljajo v raziskovalnem delu. Postanejo samo ljudje, ki za svoje ustvarjanje potrebujejo sanje. Joan Baez jih je prinesla; čudovit glas, vselej izbrane prelepe pesmi njenega prijatelja Boba Dylana – ta je dobil leta 2016 Nobelovo nagrado za književnost. Pogovori, ki so sledili, so vselej zajeli iskanje globljega pomena naših prizadevanj, ne le uveljavljanja na področju znanosti, vse bolj razmišljanja o stabilizaciji našega planeta, na katerem se bomo materialno zagotovo morali omejiti. Kultura je neizčrpen zaklad, ki nam bo osmislil to, čemur pravimo dobro življenje.

Podajanje znanstvenih dosežkov tudi na otrokom dojemljiv način – je bistveno. Ničkolikokrat sem že poudarila: če ne znaš povedati tako, da razume preprost človek, tudi otrok, potem sam ne razumeš. 

Izlet v politiko, vrnitev k edinemu resničnemu poslanstvu – znanosti, oranje ledine na področju računalniške obdelave podatkov, prvi pomembni in vplivni koraki v korporativno razvojno kulturo, sodelovanje z naprednimi podjetji iz vsega sveta, delo ekspertinje Programa ZN za razvoj in Svetovne banke, ustanovitev Unescovega Mednarodnega centra za kemijske študije v Ljubljani, članstvo v Mednarodni komisiji za izobraževanje, mentorstvo študentom, ki ste jim usodno zaznamovali profesionalno pot ... Na katere svoje karierne dosežke ste najbolj ponosni? Vem, da jih je težko odbrati le nekaj, a vseeno: kje sta vaše delo in delo vaših skupin pustili trajno sled?

Včasih mislimo, da so v akademskem svetu bolj ali manj trajna sled članki in knjige s svojo originalno vsebino. A ko se ti življenje izteka, vidiš, da so to le naplavine. Resnične sledi so vse kaj drugega – navdušena odločitev mladih ljudi za naravoslovje, želja mladih soustvarjati novo znanje, globoko spoznavanje in uporaba metod, ki jim omogočajo prepoznavanje struktur znanja in napovedovanje, predanost ustvarjalnosti, tudi odločnost preprečiti nov val sovraštva in katastrof, vse globlja ozaveščenost o naravnih zakonih in dolgu naravi in družbi. No, seveda mi je tudi toplo, ko se moji nekdanji študenti radi spominjajo skupnih dni.



Kot šolarka nisem, to že moram priznati, do kemije čutila nikakršne afinitete. A ko sem v roke prvič dobila vaše knjige Pamet je boljša kot žamet z ilustracijami Boža Kosa, me je nemudoma z radostjo »odneslo«. Ko sem omenila prijateljem, da bom z vami naredila intervju, mi jih je kar nekaj reklo, da so »bili Aleksandrini učbeniki najboljši; vedno smo jih ogulili do konca!« Ko ste začeli pisati tudi za otroke, ste slišali številne očitke, da to pomeni degradacijo vašega položaja vrhunske znanstvenice. Kako razumete pomen podajanja znanstvenih resnic na enostaven, tudi otrokom dojemljiv način?

Tole zadnje – podajanje znanstvenih dosežkov tudi na otrokom dojemljiv način – je bistveno. Ničkolikokrat sem že poudarila: če ne znaš povedati tako, da razume preprost človek, tudi otrok, potem sam ne razumeš. Zelo me veseli, da so bili moji učbeniki – več kot deset jih je bilo – »užitni«. Na tiste tepce pa, ki menijo, da pisanje za otroke ni na akademski ravni, se je najbolje požvižgati. V njihovem samozvanem kraljestvu jih bo požrla plesen ozkega uma.

Skoraj neverjetno se mi zdi, da se znova postavlja vprašanje dopustnosti splava. Seveda vsi želimo čim več srečnih otrok, toda za to je treba storiti kaj več kot prepovedati splav. Le kdaj bo tem zloveščim pridigarjem končno šinilo, da ženska ni niti verska niti državna maternica? 

V knjigi je s ponosom objavljena tudi fotografija vaše hčerke edinke, zdravnice Lilijane Kornhauser Cerar, perinatologinje, priznane po vsem svetu. Lani je bila celo izbrana v Svetovno akademijo za perinatalno medicino. V nekem intervjuju sem prebrala, da je njen bog – delo. Kar je sila zanimivo, kajti za 90. rojstni dan vas je vnuk presenetil z izpisanimi »Desetimi Aleksandrinimi zapovedmi«, od katerih se prva glasi: »Jaz sem DELO, tvoj bog! Vsak dan je vreden le toliko, kolikor si v njem ustvaril! Ne imej drugih bogov poleg mene!« Kaj bi svetovali ženskam danes, ki si želijo mednarodne kariere v vrhunski znanosti?

Da, na svojo hčerko sem res ponosna. Posebno zato, ker ni samo vrhunska zdravnica, temveč tudi mati dveh že zelo uspešnih sinov, kardiologa in pravnika. Obema je v glavo vtepla »Moj bog je delo«. To je tudi moj nasvet ženam, materam, ki si želijo kariere v znanosti. Če pa si želijo tudi družabnega življenja in se bojijo pregorevanja, naj svojo željo po karieri v znanosti pozabijo – saj je še na tisoče drugih načinov za srečo. Tiste, ki v svoji želji vendarle vztrajajo, morajo z veseljem sprejeti garaštvo; poklic mora postati tudi hobi, otroke mora vključiti v ta svoj svet. Tako bo tudi njim postala znanost glavna prijateljica, tudi njihov bog bo delo in žlahtna tradicija ustvarjalnosti se bo nadaljevala.



Občutek imam, da ste bili, in ste še vedno, precej nabriti. Uveljavljati ste se začeli v času, ko je kljub vsem revolucionarnim deklaracijam veljala praksa, da spada ženska v kuhinjo. Kar ste velikokrat slišali tudi med vožnjo, ko vam je kak »pameten« gospod namignil, da vzemite v roke raje kuhalnico namesto volana. Pišete, da vaš odgovor ni bil ravno akademski: »Res bi rabila kuhalnico, da bi te z njo usekala po tvoji zabiti buči!« No, dodate, nemalokrat je bilo zato zelo pomembno, da ste znali hitro speljati. So te davno zapisane deklaracije postale meso, ko danes gledate svoje vnuke?

Če gledam svoje vnuke, potem stališča, zlasti tista o enakopravnosti žensk, postajajo meso. No, ne ravno pljučna pečenka, bolj kakšno pleče. Se ne bojim, da se to ne bi izboljševalo – njihove žene znajo za to poskrbeti. Še bolj pa bo znala to dosegati generacija moje pravnukinje Zarje – ta še ne štiriletna mila deklica postane prava teroristka, če ne dobi, za kar misli, da ji pripada. V njenem vrtcu sem videla, da ni edina te sorte. Ko bodo te punčare odrasle, bodo morali fantje začeti boj za enakopravnost … Lahko bi torej končali z rimljanskim pregovorom: »Eppur si muove.« In vendar se premika – na bolje.