Nežka Poljanšek in Urška Musič

Dolgo me je bolelo srce

Dvojajčni dvojčici sicer, vsaka s svojim parom presunljivo lepih oči, od katerih težko odvrneš pogled. Dve samostojni osebi, a prepleteni z zgodbami, na katere sta gledali vsaka s svoje plati, da bi zdaj spet začeli hoditi po enaki poti; poti, na kateri ju druži odprto srce do vsega, kar je. Obe doživljata telo kot lakmusov papir življenjske resnice. In obe, čeprav nekdaj na različnih bregovih dojemanja stvarnosti, danes pravzaprav počneta isto: pomagata ljudem, da bi se bolje počutili v svoji koži.

Nežka je fizioterapevtka, ki si je prepoznavnost prislužila s sodelovanjem v ekipi Tine Maze, Urška pa, nekdaj mezzosopranistka, danes uči jogo in izvaja kraniosakralne terapije. Vsaka je po svoji ovinkasti poti prišla do svojega bistva. Jeseni se odpravljata v Himalajo. Urška gre na pot z ekipo Vikija Grošlja, Nežka bo kilometre odbirala na kolesu. Obe po Nepalu že dolgo hrepenita. V mladih letih je bila Urška na aljaškem McKinleyju, prej tudi na argentinski Aconcagui. Do vrha ji je zmanjkalo 500 višinskih metrov. Morda gre zdaj tudi zato v Himalajo, tja, kamor si želi vsak gornik. Z nahrbtnikom bo prehodila pot, jo občutila ter se je spominjala doma. Nežka prav tako rada presega svoje meje in si želi živeti tudi zunaj cone ugodja. Tam se namreč vedno začne novo življenje. To bo njeno prvo potovanje v visokogorje, nov izziv v njenem burnem življenju, naslednji korak v ljubezni polnem odnosu do hribov, narave same in podobno mislečih ljudi.

Dvojčici sta, Urška in Nežka. In glede na to, da za dvojčke pregovorno velja, da med njimi obstaja globlja vez kot sicer med brati in sestrami, ki so se prav tako rodili istim staršem, me zanima, ali to resnično drži.

Urška: Mislim, da velika duhovna povezava med nama, ki jo čutiva obe, ne obstaja zgolj zato, ker sva dvojčici, ampak ker sva obe zelo odprti osebi.

Nežka: Ker sva sami v stiku s svojo notranjostjo, sva v stiku s svojimi čutenji in potem seveda laže v stiku druga z drugo. Danes sva res duhovno zreli, a že ko sva bili deklici, sva bili strašansko navezani druga na drugo. Zame je bila najina ločitev v srednji šoli travmatična izkušnja, šolanje sva namreč nadaljevali v različnih krajih. Počutila sem se povsem prazno. Zdelo se mi je, kot da je del mene odpadel. Ko sva si kasneje začeli ustvarjati družino, nisva nadomestili vsega, kar nama je v tistem obdobju umanjkalo, zato imam velikokrat občutek, da najin čas šele prihaja.

Urška: Takrat je tudi v meni zazevala praznina, a si je preprosto nisem znala razložiti. Do tedaj sem vseskozi imela občutek, da se opiram nanjo, ker sem čutila, da bo ona poskrbela za vse. Ko pa je kar naenkrat ni bilo več, sem bila zmedena. Kaj se mi dogaja, sem se spraševala. Nekaj mi manjka. Ampak kaj? Ko jih imaš petnajst, ti je bolj malo jasno. Šele po štiridesetem se ti začnejo odstirati obzorja.

Vajini življenji sta potekali različno, a spet ne tako zelo. Urška, vi ste poročeni in imate šest otrok. Nežka, vi niste, a imate dve hčerki. Obe pa se vendarle ukvarjata s precej podobnim poklicem. Vi, Nežka, ste fizioterapevtka, Urška, vi pa učiteljica joge in kraniosakralna terapevtka. Kako je naneslo, Urška, da ste si izbrali delo, ki ga opravljate danes?

Urška: Nežka, ti si mi velikokrat pripovedovala o svojem delu, a me je ob tem, priznam, pogosto prešinilo: Joj, kaj ta spet nekaj naklada! (Smeh.) Dokler nisem tudi sama začela čutiti vsega tistega, o čemer mi je Nežka nekdaj govorila. Poklica kraniosakralne terapevtke in učiteljice joge nisem izbrala zato, ker sem želela biti uspešna, kot je uspešna Nežka. Le začela sem se bolj poslušati in slišati. Nežka je od nekdaj človek, ki ga zanima globina.

Nežka: Nenehno sem si postavljala vprašanja in s površinskimi odgovori nikoli nisem bila zadovoljna. Na začetku sem na svoja vprašanja želela odgovoriti z umom, ampak z leti zorenja sem se odprla in nato so vsi odgovori spontano prišli vame. Urška jebila mogoče večja racionalistka, jaz pa sem bolj čustvena. No, čeprav je čustvena tudi Urška, le da zna to skriti.

Urška: Seveda te v to popelje tudi način življenja. Ko imaš šest otrok, ni časa, da bi se poglabljal vase. Velikokrat sem si pet minut ukradla na stranišču, ker je bil to edini prostor, kjer sem imela mir, da sem lahko prebrala nekaj vrstic v knjigi. (Smeh.) In potem premišljevala o njih, ko sem pripravljala kosilo za družino.

Urška, svojčas ste študirali mezzosopran, mar ne?

Urška: Res je.

Nežka: Urška ima najlepši mezzosopran, kar sem jih kadar koli slišala.

Urška: V določenem obdobju mi ni šlo več tako dobro, a s profesorico nisva mogli ugotoviti, kaj je narobe. Intonančno sem vse bolj pešala. Najprej smo mislili, da zato, ker kot mama treh otrok nisem počivala dovolj. A čeprav sem bolj pazila nase, se stanje ni izboljšalo. Končno so na rednem pregledu pri foniatru odkrili otosklerozo, ki se kaže kot abnormalna rast kosti v srednjem ušesu in lahko povzroči delno ali popolno izgubo sluha. Sicer sem šla na operacijo, a žal ni bila uspešna. Zdravniki so domnevali, da me je bolezen doletela zato – to je namreč bolezen, ki se pogosteje pojavi pri ženskah –, ker se je med nosečnostmi pretirano sproščal rastni hormon, kar je povzročilo, da so se kladivce, nakovalce in stremence povečali; to je onemogočilo valovanje do polža, kjer se ustvarja zvok. Pri operaciji so mi odstranili koščice in vstavili protezo, a ker so bili takrat vsi moji trije otroci še malčki, sem jih dvigovala in pestovala, nikakor nisem mogla mirovati. Morda sem se napačni čas odločila za poseg, a hotela sem operacijo opraviti karseda hitro, ker sem spet hotela čim prej peti. Žal se ni izšlo.

Vam je bilo hudo?

Urška: Dolgo me je bolelo srce.

Nežka: Urška je kot otrok nenehno pela.

Urška: (Smeh.) Res je. Kasneje sem si večkrat rekla, da je bilo tako morda celo bolje, če se je bolezen že morala pojaviti. Morda bi bilo zame veliko huje preživeti slovo od kariere, ko bi že polno stopila vanjo. Obenem sem si vedno želela veliko družino in sem v njej videla smisel. Šele kasneje sem se povsem naključno začela ukvarjati z jogo in začutila, da je tako, kot se je izšlo, prav.

V poplavi informacij o tem, da se je treba odpreti in je mogoče kot duhovnost prodati prav vsako neumnost, me zanima, kaj za vaju pomeni odpreti se.

Nežka: Bistveno je, da nehaš vso veljavo dajati umu, ki vseskozi brenči. Da si ga sposoben opazovati in vedeti, da je tisto, kar je res pomembno, na strani srca. Tam so tišina, mir in blaženost, tam ti je vse jasno.

Urška: Ta občutenja so v meni močno zasijala, ko sem se začela aktivno ukvarjati z jogo, ko sem začela aktivirati telo z vadbo. Res je, da sem bila do takrat vse življenje aktivna tudi kot plezalka. Ne nazadnje sem bila prva Slovenka na gori McKinley. A s pomočjo joge sem se res odprla. Odpreti se mi pomeni slišati samo sebe in ne več na prvo mesto postavljati tistega, kar si mislijo drugi.

Nežka: Verujem v Boga. Ravno to pa je bilo tisto, kar je mojo glavo v najtežjih trenutkih držalo nad vodo. V Svetem pismu je stavek Ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi. Velikokrat si ga izrečem, ko opazim, da si moj ego želi prevlade. Takrat ga lahko spustim in zaupam sili, ki je močnejša od mojega strahu. Bistveno je zaupanje, da življenje zna poskrbeti zate. Le um je tisti, ki hoče vedeti, kaj bo.

Kako sta, vsaka po svoje, doživljali mamo, manko očeta, figuro babice, o kateri ste predvsem vi, Nežka, velikokrat govorili, da je bila pomembna oseba v vašem življenju?

Urška: Spoštovala sem jo. Toliko bolj, ker je bila mama sedemnajstih otrok, rojenih v za danes povsem nemogočih razmerah! Kar se odsotnega očeta tiče, nam je Nežka veliko pogosteje dala vedeti, da trpi, ker ga ni z nami, da ga pogreša. Sama tega nisem tako pogosto kazala, a sem ji nekoč kasneje priznala, da če ne jočem kot ona, to ne pomeni, da mi ni hudo. Res pa je, da sem že kot otrok zavzela stališče, da je za ljubezen nesmiselno prositi. Zgodaj sem spoznala, da to, ali me bo imel oče rad ali ne, ni v moji moči.

Nežka: Meni se je po drugi strani ves čas zdelo povsem nemogoče, da me nima rad. Saj sem vendar njegova hčerka! Vseeno sva verjetno obe vseskozi globoko v sebi čutili, da nisva dovolj dobri. No, vsaj jaz sem ... Ne glede na to, da sem bila v šoli pridna, igrala inštrument, si prizadevala, da bi bila dobra, prav nič ni pripomoglo k temu, da bi se oče odločil biti del našega življenja. A morda mi je po svoje to tudi pomagalo. Morda, si mislim, se ne bi toliko učila, če bi bilo drugače. Dolgo sem se namreč očetu dokazovala, da sem vredna njegove pozornosti. A dejstvo je, da svoji usodi ne moreš ubežati, in če znaš v najhujši bolečini najti darilo, si zmagal.

Urška: Včeraj sem se peljala domov v Ljubljano iz Žirov, kjer sem obiskala mamo. Ko sem se vozila, sem začutila, kakšna sreča je, da imaš mamo, ki ti je doma ljubeče pripravila vrečko hrane, v kateri je domača zelenjava, ki jo je z ljubeznijo pridelala. Mar ni lepo zavedanje, da boš ravno tisto, kar si lepega dobila od svoje mame, naslednji dan skuhala za svoje otroke? Meni je. Ko sem mislila na to, sem se počutila z njo globoko povezana, bilo mi je toplo pri srcu.

Nežka: Ti si bolj povezana z mami kot jaz.

Urška: Ker sva si z mami bolj podobni.

Nežka: Sama sem se čutila veliko bolj povezana s staro mamo. Stika, kot ga je Urška imela z mami, meni ni nikoli uspelo vzpostaviti. Tudi zato, ker sem zelo odkrito kazala žalost, ker očeta ni bilo ob meni, in je bilo videti, kot da sta mami in Urška na svoji strani brega, jaz pa na svoji.

Urška: Res je. Z mami sva Nežki nenehno dopovedovali, naj se ne obremenjuje toliko.

Nežka: Nista hoteli, da trpim, vem, ampak že vse od začetka sem stvari doživljala drugače. Nisem se znala postaviti v položaj, ko bi lahko resno mislila: Oče, solit se pojdi! Tako bi sicer lahko bile vse tri »skupaj«, a tega pač nisem zmogla.

Urška: Ves čas sva ti hoteli po svoje olajšati trpljenje, ti dopovedati, da za ljubezen nima smisla prositi.

Nežka: Mami mi je velikokrat rekla, kako zelo jo je bolelo, ker je bilo prvo vprašanje ob koncu tedna, ko sem prišla domov, vedno isto, in sicer: Si kaj videla očeta? V meni je bilo hrepenenje po njem zelo močno.

Ste kdaj spregovorili z očetom o vsem, kar je bilo?

Nežka: Pred mesecem sem bila na njegovem grobu. Sedela sem tam kakšno uro in se z njim »pogovarjala«, šla skozi vse dogodke, ki so me prizadeli. Vodil je teniško igrišče, kamor sem hodila tudi sama. Neki dan je pristopil in mi rekel, da bo nekoč vendarle napočil dan, ko bomo vsi trije sedli za mizo in se pogovorili. Takrat sem bila srednješolka. Naslednjih 15 let sem čakala, vse do njegove smrti pravzaprav. Nikoli ni napočil. Umrl je, ko sva bili stari 33 let.

Urška: Ko sva izvedeli, da je umrl, smo bili na družinskih počitnicah na morju skupaj z Nežko. Spomnim se, da je tudi mene spreletelo, ali bi lahko kaj naredila drugače, da bi vsaj vedela, zakaj mu ni bilo do naju. No, ampak včasih te težke izkušnje v življenju, če jih zmoreš predelati, odprejo.

Nežka: Vse je odvisno od notranje moči.

Urška: Od česa je potem odvisna notranja moč, Nežka?

Nežka: Od tega, ali si povezan z nečim, kar je večje od tebe.

Urška: Tudi jaz verjamem v Boga. Vzgojena sem bila v katoliški veri, a verjamem, da prav vse ljudi ne glede na veroizpoved čaka zveličanje.

Kaj si želita zase v času, ki prihaja?

Nežka: Želim si živeti svoje poslanstvo, delati to, kar delam. Se nenehno izpopolnjevati, še bolj pomagati ljudem. Najprej s svojim zgledom. Želi si ohranjati mir, ki ga čutim v sebi. Našla sem ga, a vem, da je v meni še dovolj prostora, da se še bolj razleze. (Se nasmehne in pogleda s svojimi toplimi očmi. Obe sestri imata v resnici tako boleče lepe oči, da imaš občutek, ko ju gledaš, da vidita skozte, da jima prav ničesar ne moreš skriti.)

Urška: Ko bodo otroci zrasli, bi rada še več časa namenila temu, kar že tako in tako počnem, in sicer da se pomagam ljudem počutiti bolje v svoji koži. In mir ... Seveda si ga želim tudi jaz.

Nežka: Želim si, da bi znala vedno znova odpirati srca, drugih in svoje, kajti šele z odprtim srcem življenje teče.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE