Danes je predsednik Kluba kraških ovčarjev Slovenije in vzreditelj pasme, po izobrazbi pa pravzaprav akademski slikar in tudi to zadnje so »zakrivili« kraški ovčarji. »Prav z njihovim upodabljanjem se je začela moja umetniška pot,« pravi. Zadnja serija slik, ki jim jo je posvetil, nosi naslov Sinovi burje in je vse do konca septembra razstavljena v Fabianijevi dvorani v Štanjelu. Pod istoimenskim naslovom Kraški ovčarji – sinovi burje je Blaž Vehovar izdal tudi monografijo, posvečeno tej pasmi, z režiserjem Miho Čelarjem pa sta v koprodukciji z RTVSLO ustvarila tudi dokumentarni film Sinovi burje, ki spremlja odraščanje psička Krasa. 

Nedavna premiera presunljivega dokumentarnega filma Sinovi burje, ki ga je režiral Miha Čelar, vi pa ste pri njem sodelovali tudi kot koscenarist, je prikazala odraščanje malega Krasa. Še več, poudarila je izjemno pomembno vlogo edine slovenske avtohtone pasme psa, ki je bila pred 60 leti skoraj na robu izumrtja, kraškega ovčarja. Se Slovenci zavedamo, kako pomembne te živali v resnici so?

Počasi se začenjamo prebujati ter razumevati pomen naše dediščine, naravne in kulturne. Če smo lahko lipicanca prepoznali kot naše bogastvo in ga (kot eno redkih slovenskih »znamenitosti«) uspešno zaščitili, bomo, upam, zmogli tudi kraškega ovčarja. V preteklosti smo brez boja, brez odpora izgubili štiri pasme prečudovitih goničev. Ostal nam je le še kraški ovčar; z njim se nam ne sme zgoditi podobno.

V Klubu kraških ovčarjev Slovenije (KKOS) kot predsednik stremim k popularizaciji pasme. Knjiga ter film sta le najbolj medijsko izpostavljena projekta. Imel sem izjemno srečo, da me je Vasten Valič seznanil z izvrstnim režiserjem Miho Čelarjem. Film Sinovi burje je mojstrovina. Čutno in s pridihom romantičnega realizma prikazuje odraščanje malega kraškega ovčarja Krasa ter zgodbo preplete z znamenitim volkom Slavcem. 

Naša osrednja naloga je pokazati, da so naši predniki vzredili psa za čuvanje pašnih živali. Z njegovo pomočjo lahko posredno in neposredno obvarujemo našo čudovito naravo, prekrasne velike zveri, ki so prav tako kot kraški ovčar naše izjemno bogastvo! Malo je tako bogatih gozdov na svetu, kot jih imamo pri nas. Pokvarjenim politikantom ne smemo dovoliti, da cenene politične točke nabirajo z večinoma nepotrebnim streljanjem divjih živali! 

Mladički so seveda ljubki in očarljivi. A najbolj pomembno je, da mora vsak odgovoren vzreditelj najprej poskrbeti, da najdejo dom pri ljubečih in dobrih ljudeh. To je tudi naša dolžnost! Tistim, ki se niti ne predstavijo, temveč jih zanima zgolj cena, sploh ne odgovarjam. 

Po izobrazbi ste akademski slikar, ki zadnje čase v svojih motivih velikokrat uprizarja prav kraškega ovčarja. Kako ste iz ljubiteljev psov postali vzreditelj? To je namreč izjemno odgovorno delo samo po sebi, a je predvsem velika odgovornost ta, ki sledi, in sicer, v čigavih rokah bodo pristali mladički. Kras je imel veliko srečo. Imajo vsi takšno?


Od malega imam rad živali. Moja umetniška pot se je pričela prav z njihovim upodabljanjem. Če bi lahko, bi doma imel volka, ki je čisto zares najpopolnejši »pes«. Ker to seveda ni mogoče, sem se sprijaznil s psi. Kraški ovčar, na katerega smo z družino (imel sem dvanajst let) naleteli slučajno, me je v trenutku povsem očaral in začaral. Zasvojenost s to pasmo, kot lahko vidite, traja še danes in se odraža tudi v seriji slik, ki je najprej nastala kot »ilustracija« dogodkov, ki bi jih bilo zelo težko ujeti v objektiv, nato pa našla svojo pot tudi v monografiji Sinovi burje.

Naša psička Tačka Lumivikova ima šele drugič mladičke, zato še ne morem reči, da sem vzreditelj. A se preizkušam na tej poti. Na njej so mi veliko pomagali odlični, dolgoletni vzreditelji, kot so Viktor Kren, Branka Sluga, Emil Pižmoht, Karlo Mezgec in Franc Kiseljak.

Mladički so seveda ljubki in očarljivi. A najbolj pomembno je, da mora vsak odgovoren vzreditelj najprej poskrbeti, da najdejo dom pri ljubečih in dobrih ljudeh. To je tudi naša dolžnost! Tistim, ki se niti ne predstavijo, temveč jih zanima zgolj cena, sploh ne odgovarjam. 

Za kraške ovčarje velja, da so čudoviti družabniki in prijazni psi. A kot vsi psi, ali natančneje, kot vsi pastirski psi, zahtevajo samozavestnega vodnika in pasmi primerno znanje. Kaj je za vodnike kraških ovčarjev največji izziv?

Kraški ovčar je bil, za razliko od ostalih pastirskih psov, pes gospodarja in ne pastirja, zato je razvil tudi tako čudovit odnos do človeka. Začetnikom bi priporočil psičko, ker so bolj vodljive in prilagodljive. Samci so večji, bolj impozantni, vendar tudi kraševsko trmasti. To je logično, saj jih je kraški človek skozi stoletja kalil v samozavestne pse, ki se odločajo tudi po svoji pameti. Moram poudariti, da so zelo zaščitniški in ljubeči do svoje človeške in živalske družine. Še posebno do otrok. Ni lepšega kot opazovati petletno hčerkico Brino, ko se igra z Nandetom in Tačko. 

Eden od namenov vse večjega izpostavljanja pomena kraških ovčarjev je tudi ta, da bi jim vrnili vlogo, ki jim je namenjena. Kaj vse zmorejo, kako lahko prispevajo k ponovni vzpostavitvi sobivanja človeka in narave, ki ga obdaja, to pa velikokrat sestavljajo tudi zveri?


So naša avtohtona pastirska pasma in zato najbolje prilagojeni našemu okolju in načinu paše. Imamo skupni cilj – da ostane volk sit, koza pa cela. To lahko dosežemo le tako, da rejcem (predvsem drobnice) počasi dopovemo, kaj zares deluje. Kombinacija električne ograje in psa je edina prava rešitev.

Zavod za gozdove Slovenije vodi projekt SloWolf (zdaj LIFE DINALP BEAR); vanj sodi tudi uvajanje psov v pašništvo. Rezultati so odlični, saj pri rejcih drobnice, ki svoje črede varujejo s kombinacijo električne ograje in psa, do stika med volkom in psom sploh ne pride. Divje zveri so pametne in oportunistične. Ne bodo po nepotrebnem tvegale poškodb, ki bi jim lahko otežile lov, ampak bodo poiskale laže dostopen plen. 

V Sloveniji še vedno veliko domačih živali trpi neusmiljeno usodo. V mestih malo manj, a v vaseh je prizor psa na kratki verigi pogost pojav. Kako lahko to spremenimo in kako takšne žalostne usode teh neverjetnih živali doživljate vi, ki psom namenjate vsakdan?


Ne samo psi, smilijo se mi prav vse živali, ki životarijo v neprimernih razmerah. Ljudje žal vedno znova dokazujemo, da smo edina povsem nepotrebna, pošastna in zlovešča vrsta, ki bo razdejala ves planet in na koncu pogubila tudi sebe.

Rešitev vidim zelo utopično-romantično, in sicer v popolni redefiniciji koncepta bivanja, razmišljanja. Dokler bo politika odločala o tem, ali so živali čuteča bitja, nam ni pomoči. Ne vem, kakšen človek moraš biti, da si sploh lahko zastaviš takšno vprašanje. 

Kraševca prvi omenjena že Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske in leta 1689 o njem zapiše, da gre za močnega pastirskega psa, ki lahko volku pošteno strese kožo. Zgolj neomajni volji in smelosti posameznih kinologov se moramo zahvaliti, da lahko danes ponosno predstavljamo kraškega ovčarja kot edino avtohtono slovensko pasmo psov, ki jo tudi uradno priznava Mednarodna kinološka zveza (FCI).