Doc. dr. Tomislav Mirković: Res se zdi, da smrt ni konec

Doc. dr. Tomislav Mirković, dr. med., vodja CIT (oddelka za intenzivno terapijo), se s pacienti, katerih življenje visi na nitki, srečuje vsakodnevno.

Doc. dr. Tomislav Mirković, dr. med. je že v študentskih letih prejel Prešernovo nagrado. Med specializacijo je za eno leto odšel na izpopolnjevanje v svetovno znani laboratorij Meakins-Christie na univerzo McGill v Montrealu. V začetku junija 1998 je v Nici opravil mednarodni izpit iz anesteziologije in intenzivne terapije pri Evropski akademiji za anesteziologijo, od takrat in vse do 2008 pa deloval kot vodja oddelka za intenzivno terapijo na kliničnem oddelku za srčno kirurgijo UKC Ljubljana. Leta 2000 je delal v enoti intenzivne medicine v bolnišnici La Croix Rousse v Lyonu pri prof. Claudu Guerinu, leta 2008 pa se je tri mesece izpopolnjeval iz umetnega predihovanja v enoti intenzivne terapije v bolnišnici La Pitié Salpêtrière v Parizu. Od leta 2012 je docent anesteziologije in od leta 2013 vodja CIT, unikuma medicinskega znanja in najvišje medicinske ustanove v Sloveniji, kjer so rešili že na tisoče življenj. Doc. dr. Mirković vsak dan deli svojo življenjsko energijo in izredno medicinsko znanje z najbolj usposobljenimi medicinskimi strokovnjaki, ki pri obravnavi in reševanju življenj delujejo interdisciplinarno, kolegialno in predvsem požrtvovalno. 

Svet je preveč skrivnosten in marsičesa ne razumemo, pa obstaja in deluje, tako da verjamem v višji vidik zaznave. In samo proučevanje možganov in postopkov anestezije dovoljuje tiho misel, da za vsemi procesi in delovanjem na primer vegetativnega živčevja bdi višja inteligenca. 

Oddelek za intenzivno terapijo (CIT) je zares unikum v domačem in svetovnem merilu. Nam lahko več poveste o njem?

Intenzivna medicina kot veja medicine s posebej pridobljenim znanjem in spretnostmi na vseh ravneh medicinske izobrazbe zagotavlja prepoznavanje in zdravljenje bolnikov z različnimi hudimi, vendar praviloma ozdravljivimi organskimi odpovedmi in je ena najbolj zahtevnih. Vsak oddelek za intenzivno medicino je organizacijsko samostojen s popolno organizacijsko in strokovno odgovornostjo osebja, sodelujoč z drugimi oddelki v bolnišnici. V UKC Ljubljana imamo sedem intenzivnih enot, in sicer kirurško, internistično, nevrološko, infektološko, kardiovaskularno, otroško in porodnišnično intenzivo. Kot krovna organizacija predstavlja vrhovno nacionalno institucijo, ki združuje najnaprednejše medicinsko znanje in strokovnjake, ki so specialisti anesteziologije in reanimacijske medicine, s subspecializacijo intenzivne medicine.

Vaše poslanstvo je posebno. Ste šef enega od elitnih svetovnih oddelkov oziroma centrov za intenzivno terapijo, ki je bil vključen tudi v mednarodni program Pro Safe.

Cilj intenzivnih oddelkov in krovnega CIT je prepoznavanje, spremljanje, zdravljenje, podpiranje in nadomeščanje delovanja ogroženih ali pešajočih organov ali organskih sistemov kritično bolnih pacientov, ki jim je praviloma mogoče povrniti eno ogroženo življenjsko funkcijo ali več. In res je, vključeni smo v program Pro Safe, ki je mednarodni program za analizo in opazovanje intenzivnih oddelkov oziroma centrov, kot je naš CIT, ki je bil ustanovljen leta 1957. Vključenih je še sedem držav EU in Izrael. Z veseljem pa povem, da smo bili uvrščeni v sam vrh odličnih obravnav in rešitev kompleksnih primerov, ko so življenja praviloma ogrožena. Resda smo edini v Sloveniji, ki delamo transplantacije čvrstih organov (presajanje organov, kot so srce, pljuča, jetra, ledvica in trebušna slinavka). Torej pri nas v Ljubljani na področju transplantacije počnemo vse, kar počnejo v svetu. 

Seveda pa drži, da je UKC tudi sekundarna ter terciarna bolnišnica s takšnimi dodatnimi obravnavami in postopki, ki se izvajajo. Sicer na CIT sprejmemo največ pacientov s poškodbami glave po hudih prometnih nesrečah in smrtno ogrožene paciente po težkih operacijah. Vsak, ki je v kritičnem stanju za preživetje, je zdravljen na CIT. Vsak pacient pa je individuum, za katerega moramo večkrat iznajti povsem inovativne rešitve. Med seboj se dogovarjamo in usklajujemo, da prepoznamo, na primer, kako neko zdravilo deluje, in tako opazujemo ustrezne nivoje in nianse reakcij, ki odločijo o protokolu. Redno sodelujemo z mikrobiološkim inštitutom za dodatne preiskave. Tako ustrezno postavimo diagnoze in protokole zdravljenja.

Prepričan sem, da številne avtoimunske in druge psihosomatske bolezni povzročajo dejavniki sreče ali nesreče. Srečen človek žari, je svoboden, ustvarjalen in zdrav. Bolezen telesa je seveda odraz bolezni bolj finih ali kompleksnih ravni, ki pa jih še ne znamo izmeriti ali v celoti dokazati. 

Intenzivna terapija je ena najmlajših vej medicine. Njeni začetki segajo v leto 1953, ko je danski zdravnik Bjørn Aage postavil prvi intenzivni oddelek in 200 študentom medicine naročil, naj s pomočjo ročne črpalke predihavajo bolnike, pri katerih je bolezen povzročila paralizo dihalnih poti. Smrtnost mu je z 90 odstotkov uspelo zmanjšati na 25. V Sloveniji smo oddelek intenzivne medicine dobili med prvimi na svetu, že leta 1957. Kako se počutite vi, dr. Mirković, kot vodja ob takšni odgovornosti?

O svojem počutju ne razmišljam veliko, saj sem utrjen v drugačni kvaliteti bivanja, kot je običajno. Ob nočnih dežurstvih in zapletih, s katerimi se na CIT vsakodnevno srečujemo, ob težavah zdravstva in anomalijah trga namenjam večino pozornosti bolnikom in njihovim svojcem, sodelavcem in seveda družini. Rad si vzamem čas za premor in oddih. Potrebujem tudi prostor za razmislek in motrenje dejstev protokola zdravljenja za paciente. Večkrat se ideje rodijo v takem miru. Rad grem v naravo. Pogovor s preudarnimi ljudmi me notranje napolni. Požrtvovalnost sodelavcev, specialistov in vseh sodelavcev UKC me pogosto spravi v dobro voljo. Veste, v medicini smo ljudje malo drugačni, saj medicina kot študij in poklic zahteva celega človeka. Zato nam pa toliko več pomenijo pretok idej, odličnost sodelovanja, izvirnost rešitev in človeška toplina.

Pogosto se srečujete z vprašanjem življenja in smrti. Kako kot zdravnik in človek doživljate takšne težke usode in smrti? Verjamete v nekaj več v človeku?

Svet je preveč skrivnosten in marsičesa ne razumemo, pa obstaja in deluje, tako da verjamem v višji vidik zaznave. In samo proučevanje možganov in postopkov anestezije dovoljuje tiho misel, da za vsemi procesi in delovanjem na primer vegetativnega živčevja bdi višja inteligenca, saj obstaja neki red, ki je v medicini vpet v tipične protokole. Poglejmo komo – kje je tedaj zavest pacienta, ne vemo. Lahko seveda sklepamo ali ugibamo. A protokoli sedacije so jasni in eksaktni in tem sledimo.

Kar se tiče doživljanja smrti, lahko povem, da mi je pred kratkim po polnoči na dežurstvu umrla pacientka, ki smo jo zdravili čez poletje. Imela je spekter zelo hudih poškodb, tako mehkih tkiv kot glave, in kompleksnost primera nas je zaposlovala timsko in ohranjala upanje do zadnjega. Težka so soočenja s svojci. Težko je, ko pridem po naporni nočni izmeni domov in razmišljam, kje je zdaj ona. Razmišljam o družini, o hčeri, ki je novico tako dobro sprejela. Večkrat sem globoko ganjen, a vsak rešen primer nas dvigne. 

Seveda sem bil pri številnih smrtih in v odhajanju ljudi je ob vsej bolečini nekaj globljega … Res se zdi, da smrt ni konec … A o novem začetku lahko le sklepamo, upamo, pa tudi beremo v izročilih Tibeta in na primer Tibetanske knjige življenja in umiranja.  

Kolikšna je uspešnost oziroma verjetnost preživetja ali smrtnosti na CIT?

Umrljivost je mednarodno primerljiva, pri čemer moramo vedeti, da včasih sprejmemo paciente, ki so muribundni, torej tik pred tem, da umrejo. Spremljamo tudi paciente, za katere z gotovostjo vemo, da bodo umrli. Sprejemamo tudi kritično bolne z reverzibilno možnostjo poprave stanj. Pri uspehu je večkrat odločilna starost oziroma mladostniška agilnost. Torej starost, ki vpliva na moč preživetja in je odločilna pri diagnozah, kot je septični šok, pri ocenah in statistikah igra pomembno vlogo.

Kakšne pa so dejanske potrebe po intenzivnih terapijah, kakšno je stanje pri nas in kdo vse je del ekipe?

V svetu se močno povečujejo kapacitete intenzivnih enot; ocena se giblje okoli 10 odstotkov vseh postelj v bolnišnici, kar za UKC Ljubljana pomeni primanjkljaj od 50 do 60 postelj intenzivne terapije. Že precej časa je v gradnji tretja faza KC, nekatere enote obnavljajo, a to je premalo. Pogosto se zgodi, da imajo periferne bolnišnice boljše razmere za zdravljenje kritično bolnih, kot jih imamo v UKC. Zanimivo bi bilo pridobiti kakšnega donatorja, kar je v svetu pogosta praksa; deli raziskovalnih laboratorijev ali oddelkov se potem imenujejo po njih. Sicer je matematika oziroma statistika obravnav v CIT takšna: od septembra 2018 do julija 2019 smo imeli osem transplantacij pljuč in vse so bile zelo uspešne. Kot veste, CIT pokriva celotno kirurško kliniko in zadnje čase se močno povečuje transplantacijska dejavnost. Tukaj smo Slovenci zelo uspešni. Na leto presadimo od 30 do 35 jeter, od pet do 10 pljuč, trebušno slinavko z ledvicami pa v manjšem obsegu. Tako je na CIT lahko tudi okoli 10 odstotkov bolnikov po transplantaciji solidnih organov. Na CIT nas je 12 specialistov; vsi smo anesteziologi s specializacijo iz intenzivne medicine. V medicini velja ta za najbolj zahtevno, saj gre za subspecializacijo, ki zahteva vse splošno medicinsko znanje.

Prepričan sem, da v procesu zdravljenja sodeluje neskončno variacij subtilnih ravni, ki soodločijo o izidu zdravljenja. Če ima bolnik na primer oporo domačega okolja, čustveno podporo in psihično zdrave vplive in sugestije, uspeva bolje. Velja tudi, da vsak pacient s seboj prinese že izoblikovano sliko sveta in svoje moči v njem; vera v moč ozdravljenja ni zanemarljiva. 

Empatija, pravijo, postaja nov vidik medicine, ki jo promovirajo zlasti starodavna zdravilska izročila in na primer tradicionalna kitajska medicina. Kako gledate na pojem empatije ter na druge vidike, ki jih podpira trajnostna medicina?

Človek je bitje veliko dimenzij in kar obravnavamo denimo na CIT, je »hard core« medicina, v kateri so ključne številne intervencije v biokemijska ravnovesja telesa in psihe. Seveda pa pri preventivi igrajo veliko vlogo holistični pristopi in trajnostna medicina, ki poudarjajo pojme, kot so zavest, občutek, doživljanje, okolje in vlogo ter pomen vseh, s katerimi sodelujemo in se srečujemo. Te veje medicine razumem kot komplementarne in podporne človeku s ciljem, da svoje zdravje ohranja. Torej, trajnostna medicina je usmerjena tudi v to, da posameznika nauči toliko o sebi, da ne poškoduje telesa in duše. A pri resnih poškodbah dobre misli ne pomagajo dovolj. Potrebna je na medicinskih dokazih in testih preverjena terapija, na primer po transplantacijah organov. Prepričan pa sem, da številne avtoimunske in druge psihosomatske bolezni povzročajo dejavniki sreče ali nesreče. Srečen človek žari, je svoboden, ustvarjalen in zdrav. Bolezen telesa je seveda odraz bolezni bolj finih ali kompleksnih ravni, ki pa jih še ne znamo izmeriti ali v celoti dokazati.

Nam lahko opišete kakšen primer umiranja, ki vam je posebej ostal v spominu? Številni pričevalci umiranja v hospicu govorijo o občutenju nečesa posebnega, kar se zgodi v tem prehodu vmesnih ravni. Koliko ljudi je že umrlo ob vaši prisotnosti?

Umiranje je kot tema, ki je del življenja, polna. Polna pomenov in hkrati izpraznjena pomena. Ker je del eksistence. Del nečesa, kar izrekamo, a je neizrekljivo. Vse nas sreča. Vsak od nas se z njo sooča in prej ali slej sam sooči. Mi zdravniki prek zdravljenja skozi drugačna vrata, a nič manj intenzivna. Po uvidih v boje za življenje in uspehih ter zgodbah, ko se življenje izteče, lahko ostanemo le ponižni. Tihi v sebi. Ko nekdo, ki smo ga zdravili, odide, za seboj zapusti praznino, polno vprašanj. Odgovore nanje lahko le zaslutimo. So ravni, do katerih nimamo vstopa zgolj z opazovanjem parametrov in meril. Morda je to svet zunaj biti. Duha, večnosti. Seveda sem bil pri številnih smrtih in v odhajanju ljudi je ob vsej bolečini nekaj globljega … Res se zdi, da smrt ni konec … A o novem začetku lahko le sklepamo, upamo, pa tudi beremo v izročilih Tibeta in na primer Tibetanske knjige življenja in umiranja. 

Delo intenzivista je fizično in psihično izjemno naporno ter vpliva na zasebno življenje in izgorelost. Medicina človeka posrka v celoti, pa ne le z vidika prakse oziroma konkretnega dela, ampak z vidika znanosti. 

Ali medicina kot objektivna in eksaktna znanost prav tako pušča odprta vrata za drugačne dimenzije in uvide? Kako na takšne pojme, kot so čustvena, duhovna in fizična inteligenca, gleda strokovnjak vašega kova?

Širina šteje in življenje nudi mnogo dimenzij. Prepričan sem, da v procesu zdravljenja sodeluje neskončno variacij subtilnih ravni, ki soodločijo o izidu zdravljenja. Če ima bolnik na primer oporo domačega okolja, čustveno podporo in psihično zdrave vplive in sugestije, uspeva bolje. Velja tudi, da vsak pacient s seboj prinese že izoblikovano sliko sveta in svoje moči v njem; vera v moč ozdravljenja ni zanemarljiva. In seveda, osebnostna moč, trdnost značaja in ne nazadnje genetika ali starost so pomembni dejavniki. Vse omenjeno pa brez konkretne intervencije medicinske znanosti v primerih hude smrtne ogroženosti izgubi veljavo: je čas za trdo znanost in ob tem ali pozneje za vse tisto, kar opisujete. Pri septičnem šoku denimo dobre misli ne pomagajo, pač pa kup strokovnjakov: od mikrobiologov, patologov, imunologov, kliničnih farmakologov do vseh drugih specialistov, da rešimo človeka, čigar vitalne organe napada ena posebna bakterija ali več, ki so lahko nedovzetne na celoten spekter antibiotikov. In iskanje ustreznega je lahko nemogoča misija.

Kaj je za vas sreča? Lepota? Smisel življenja?

To je morda doslej najbolj zahtevno vprašanje. Seveda sem vesel, da sem zdrav in da lahko opravljam to poslanstvo, ki me izpolnjuje. Lepoto opazujem, ko se zavedam, da imam trenutno čas za to. Smisel pa je vsakič znova isti: ohraniti, pozdraviti in obenem ustvariti pogoje za lastno samoohranitev. In intenzivistov v Sloveniji primanjkuje, saj so vse intenzivne enote kadrovsko podhranjene. Po drugi strani pa se je treba zavedati, da je delo intenzivista fizično in psihično izjemno naporno ter vpliva na zasebno življenje in izgorelost. Medicina človeka posrka v celoti, pa ne le z vidika prakse oziroma konkretnega dela, ampak z vidika znanosti. Veste, v medicini je ogromno naprednih raziskav, ki podpirajo vidike epigenetike in vpliva vseh subtilnih dimenzij na človekovo psiho in posledično telo. V iskanju novih rešitev za stare probleme najdem vse, kar ste našteli: srečo, lepoto in smisel. Zagotovo pa mi dodatno moč dajeta sinova, ki oba študirata medicino; očitno mi moje odsotnosti med odraščanjem le nista tako zamerila in sta prav tako začutila klic, da se predata takšnim, odrekanja polnim dimenzijam življenja. Osreči me vsako rešeno življenje. Občutke ob tem je težko opisati; napolnijo me, da lahko spet dajem in upam. 

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE