Ne vem, zakaj je ta naziv prišel, zakaj je bila nominacija, vem pa, zakaj mi je mar kot človeku. In zakaj pri nagradah ni žensk?

Sedim pri oknu in opazujem mimoidoče. Nikjer ne vidim levičarjev, nikjer desničarjev. Marveč le: ljudi.

Na poti na fakulteto, sodišče, urade se vozim z električnim skuterjem po mestnih ulicah, pa nikjer ne zaznam ne levičarjev ne desničarjev. Zopet le: ljudi. Ljudi, ki jih nese tok dneva.

Grem v bolnišnico, a tudi tam ne vidim niti levičarjev niti desničarjev. Vidim le: ljudi. Ljudi, ki trpijo.

Zakaj naj bi ljudi razporejali v predalčke? Zakaj naj bi jih žigosali? Zakaj naj bi jih označevali? Čemu naj bi jih delili na dobre in slabe, na modre in rdeče, na levičarje in desničarje. Le čemu?

Kdor predalčka ljudi, jih spreminja v sovražnike.

»Levo« in »desno« sta besedi, ki ju politika moči uporablja kot nož, da bi postavila ljudi na ločena bregova in mednje spustila reko Sovraštva. Levo in Desno si očitata enaka nehumana dejanja.

Končajte ta nesmisel!

Ne ustvarjajte sovraštva, ki vodi v nasilje. Naj ne postanejo mimoidoči tarče, v katere bi metali besedne puščice, besede nasilja!

Politika naj upošteva človeka. Pri razpravah, pogajanjih in sklepih gre v dobri politiki za posameznika, za njegovo osebnost, zanj kot člana družbe. Posebno pozornost naj politika posveča problemom in stiskam šibkih.

Velike krošnje moramo razredčiti, da bodo dobile tudi bilke pri tleh svetlobo, zrak in življenje ter nekaj sonca, ki ga potrebuje prav vsak brez izjeme. Dajmo videti – Človeka. 

Sreda, 12. 2. 2020

NE, DOMOV GREM ...

Nevrološka klinika danes ... že nekaj dni sem čutila, da moja pljuča ne zmorejo vdiha. Bolečina se je ob vsakem vdihu stopnjevala.

»Sara, okužbo imate, pljuča so zopet vneta. Ali ostanete pri nas, v intenzivni negi, da si opomorejo?« V mojih očeh je zdravnica prebrala, da si želim domov. V mojih očeh je videla pričevanje in vprašanje zakaj spet. Besede niso bile potrebne. Bilo je pričevanje, da prelomiva navado in tvegava. Obljubila sem, da bom doma počivala in da ji jutri zjutraj pošljem sporočilo o počutju. Tako močno zaupanje je med nama, da sem namesto v intenzivno nego lahko odšla domov z vsemi pripomočki, k sinu in možu, ki me neguje.

Vsak izmed nas hodi skozi obdobja trpljenja, telesne bolečine, ko ne čuti nič in živi v neke vrste ločenosti od svoje duše. Naše življenje ni karneval, ni stalno veselo praznovanje. Vsako življenje ima lepe trenutke in težke trenutke, mlačne trenutke, trenutke zapuščenosti, ko nič nima smisla. In v trenutkih zapuščenosti potrebujemo le vztrajnost in zaupanje.

Danes nisem dopustila, da bi padla. Bila sem uporna z Upanjem v težkih trenutkih telesne nemoči, ko je vsak dih napor. Upirati se s srcem: ko se srce osvobodi navade po merilih tega sveta, zadiha. Ko zre proti upanju, prav tako zadiha. V današnjem trpljenju sem se spomnila dne, ko sem se zbudila po operaciji s traheostomo, zato tako veliko upanje, zaupanje, da sem ta trenutek tukaj – doma na svoji postelji. Imeti vztrajnost križa in se pri tem spominjati lepih trenutkov ljubezni, trenutkov srečanja s sočlovekom brez besed in ob tem ohranjati upanje.

Lepo je doma!