Kako to, da Bled ostaja naša prva misel, ko Slovenijo »ponujamo« tujcem?

Bled je nedvomno kraj, ki je nekaj posebnega, vrhunsko slikovitega, kljub arhitekturnim zmotam, ki so ga nekoliko pokvečile po drugi svetovni vojni. Je nesporni magnet, očitno nekakšna podoba ukročenega alpskega raja, ki z leti ne bledi. Novinar Melville Chater je leta 1930 v članku za National Geographic zapisal, da je kot podoba s kakšne srednjeveške pravljične tapiserije.

Obiskati Ljubljano in Bled je začetek spoznavanja Slovenije, prvi korak na poti v intimnost lepega, kar Slovenija nedvomno je. Če pa Bled – na lep sončen dan – obiskujejo Slovenci, ker ne vedo, kam bi sicer šli »na lepše«, me začne precej skrbeti. 

Začutila sem, da bi morali Slovenci še več potovati, kajti potem bi jih bilo manj, ki bi se pritoževali nad tem, kako težko je hoditi v službo. 

Kam greste, če si želite preživeti dan z najlepšimi mogočimi občutenji?

Za vzdušje alpskega sveta bi se odpravila v Julijce, morda v gore nad Trento, ali nad ledeniško dolino Bavščice. Vsekakor bi izbrala kraje, kjer ni veliko ljudi, saj nimam veselja nad pešačenjem v kolonah. (Smeh.)

Rada imam tudi Kras. Na kakšen miren in tih jesenski dan se vsako leto odpravim občudovat ruj, ki zažari v vseh svojih odtenkih. Če bi šla na pot s hčerko, bi se morda odločili za Pliskino učno pot v Pliskovici, ki ponuja pristno občutenje kraške gmajne, vseh njenih čudovitih vonjev, igre svetlobe. V žepu bi gotovo z nami na pot šel tudi Kosovel. Prav tako imam rada Istro in njeno zaledje; če je gneča na Obali prevelika, se zadovoljim s pogledom na morje. Že slutnja morja osrečuje. Rada ima Dragonjo in vasi ob njej, Kraški rob, kjer je mogoče sredi goščave najti rajske razvaline. Zadnje čase sem se zaljubila tudi v slovenske vasi nad Tržaškim zalivom. 



Ste avtorica več knjig, ki približajo Slovenijo z zgodbami. Kaj pripravljate trenutno?

Že nekaj let se intenzivno ukvarjam z zamejstvom, saj pripravljam novo knjigo Pravljičnih poti čez mejo. Prehodila in raziskala sem italijansko mejo, od Trsta do Kanalske doline, veliko časa sem prebila v Benečiji in Reziji. Letošnje poletje sem preživela na avstrijskem Koroškem, nepričakovano smo se vsi v družini zaljubili tudi v te kraje. Čakata me še Porabje in zamejska Hrvaška – obojega se zelo veselim. A ker obiskujem tudi kraje, ki na koncu ne bodo našli svojega prostora v knjigi, ki ne bodo postali izletniški cilji za bralce, vse skupaj zelo dolgo traja. Ravno danes mi je rekel založnik, da bo to najdlje trajajoči projekt založbe Sidarta. Na to poglobljeno potepanje gledam kot na nujno osebno izobrazbo, splošno razgledanost, recimo.

Tudi sanjavim umetnikom ponuja veliko priložnosti za ustvarjalnost. Se strinjate?

Seveda! Slovenija je za umetnike raj! Kjer koli že si, ne potrebuješ več kot pol ure in že si lahko v naravi, včasih celo v samoti. Zame je to dejstvo neprecenljivega pomena. Kosovel, ki je seveda tesno povezan s Krasom, je samo najbolj očiten primer ustvarjalca, čigar dela so neločljivo povezana z določeno pokrajino, tudi z naravo, čutenjem in simboliko, ki jih prinaša. Ko berem romane ali poezijo Ferija Lainščka, ga ne morem brati, doživljati, misliti brez Prekmurja, v katero je kot ustvarjalec in kot človek popolnoma potopljen. Zdi se mi, da sem Prekmurje vzljubila prav zaradi njega, no, pa tudi zaradi pesmi Vlada Kreslina.

Če bi znali kot narod bolj stvarno pogledati na to, kako živimo, bi morda imeli priložnost tudi kaj aktivno storiti glede dela, o katerem pravimo, da nas onesrečuje. 

Kaj vam je nazadnje dalo misliti o naši domovini in resnici o njej?

Moja prva misel v odgovor na vaše vprašanje je knjiga Slovenologija Noaha Charneyja, ki sem jo prebrala poleti. Ljubo mi je, ker je prvi opozoril na to, da se v prostem času Slovenci nočemo pogovarjati o svojem delu. Moti me, da veliko Slovencev delo vidi kot tlako.

Ob tem se spomnim svojega prvega obiska ZDA, kjer sem intenzivno doživela njihov delavnik, spoznala, kako delo prežema vse njihovo žitje in bitje, in ne nazadnje, koliko časa Američani porabijo samo za to, da pridejo v službo in domov. Začutila sem, da bi morali Slovenci še več potovati, kajti potem bi jih bilo manj, ki bi se pritoževali nad tem, kako težko je hoditi v službo. Slovenci, ki pridejo domov ob treh, štirih in imajo potem še dovolj časa zase, za družino, obdelovanje vrtička, bi morda morali premisliti o tem, ali ima njihovo »trpljenje v službi« realno podlago oziroma ali si ne želijo nečesa, česar ni nikjer na svetu.

Če bi znali kot narod bolj stvarno pogledati na to, kako živimo, bi morda imeli priložnost tudi kaj aktivno storiti glede dela, o katerem pravimo, da nas onesrečuje.



Zorni kot je ključ dojemanja sveta, v katerem živimo. Kaj ste na svojih potovanjih o značilnostih Slovenije opazili sami?

Spomnim se, kako je bilo vdihovati zrak v večjem indijskem mestu. Ko sem s podeželja prišla v New Delhi, sem komaj dihala. Slovenci pozabljamo, kako zelo pomembno je, da lahko tudi v mestih zrak zajemamo s polnimi pljuči. Škotsko poletje pri dvanajstih stopinjah da slovenskim poletjem (s sredozemskim pridihom) čisto novo dimenzijo, saj lahko naokoli postavaš v brezskrbnih poletnih oblekicah. Poskus najti kakovosten obed v kateri od avstrijskih restavracij v tebi vzbudi tudi veliko hvaležnosti do prvovrstne slovenske hrane. V marsičem imamo veliko srečo, pa rajši izberemo tarnanje od zadovoljstva. Dobro bi bilo vsake toliko obuti tuje čevlje.