63-letna Djuka Domej iz Logatca je zaradi številnih zdravstvenih težav upokojena že enaintrideset let. Po smrti drugega moža je zbolela še za sladkorno boleznijo. Njena življenjska zgodba zveni filmsko. Prelomno je bilo najstniško obdobje. Pri petnajstih letih je s fantom, ki ji je obljubljal nebesa, iz Bosne zbežala v Slovenijo. Zgodaj se je poročila. Pri šestnajstih letih je rodila hčer, pri sedemnajstih pa ji je povsem ohromela desna stran telesa. Bolezen je sprejela.
Danes vidim v vas odločnost in željo po življenju. Veliko ste prestali in obupovanje ni bila vaša drža. Povedali pa ste mi, da ste se po smrti drugega moža pred petimi leti povsem izgubili.
Res je. Zadnjih nekaj let sem živela samo zato, ker moram. No, letos pa sem spet začutila veselje do svojega rojstnega dne in sem zelo srečna. Prav lepo smo se imeli v mojem malem stanovanju, ko so me obiskali vsi trije otroci in vnuki. Super je bilo. Potem sem šla še v zdravilišče in si privoščila nekaj terapij in masaž. Prvič v življenju se nisem počutila krive, da sem nekaj porabila zase. Letos mi ni žal ničesar več. Prej sem gledala povečini samo na potrebe otrok. Zdaj pa se mi zdi, da moram narediti nekaj za svoje počutje. Zdi se mi tudi, da preprosto še nisem naredila tega, zaradi česar sem prišla v to življenje. Čakam, da mi bo dano vedeti več. Zavedam se, da sem visoko občutljiva, veliko zaznavam. Tega sem se začela zavedati pred približno desetimi leti. Takrat mi je neki bioenergetik povedal, da sem energetsko močan človek. Od zdravnikov sem prej večkrat slišala, da se nisem pozdravila samo zaradi njihovih zdravil. Tudi sama se doživljam kot močno žensko, a ta trenutek še ne vem, kaj s tem narediti. Bom že izvedela. Ampak veste, življenje mi je pokazalo, da nisem vsemogočna. Za svojega ljubljenega moža bi vse naredila, pa nisem na koncu mogla narediti nič. To me je zlomilo ...
