Dion Leonard: V psički Gobi sem videl sebe, nezaželenega otroka

Dion Leonard, rojen v Sydneyju, odraščal pa v odročnem kraju Warwick v državi Queensland, je skupaj s psičko Gobi zvezda zgodbe, ki je obema postavila življenje na glavo. Njemu, ultramaratoncu, je omilila vsakdanji dir za zmagami in zacelila stare rane, Gobi, izčrpani puščavski psički, pa ponudila prijeten in udoben dom. Ne v njegovem življenju ne v prizadevanjih, da bi Gobi iz Kitajske pripeljali v nov, škotski dom, ni vse potekalo gladko. A kot lahko preberemo v knjigi Kje si, Gobi? imajo tudi najbolj trpke zgodbe srečne konce. Dion Leonard je prejšnji konec tedna tekel na Ljubljanskem maratonu.

Vaša zgodba me v marsičem spominja na tisto švedskega vzdržljivostnega športnika Mikaela Lindnorda, ki je na pustolovski dirki po ekvadorski Amazoniji nekega dne dobil sopotnika, sestradanega kužka. Enako kot vi omeni, da so do trenutka srečanja štele na tekmah le zmage. No, potem pa se je vse spremenilo. Kot vaša Gobi, ki ste jo prvič opazili na mrzlih, razbrazdanih pobočjih Tjanšana, je tudi njegov Artur našel nov dom v Evropi.

Res je neverjetna ta silovitost, s katero mi je pes spremenil življenje. Prepričan sem, da se je podobno zgodilo tudi Mikaelu. Ko premišljujem o tej izkušnji in tem, zakaj se je zgodilo, kar se je, ne morem mimo dejstva, da tekaške preizkušnje, ki sem se jih udeležil, denimo v Gobiju ali maraton Des Sables, človeka potisnejo na rob njegovih umskih in fizičnih zmožnosti. Ultramaraton po puščavi Gobi, 250-kilometrska tekaška preizkušnja, na kateri si v šestih dneh z omejenimi količinami hrane in vode, te pripravi do popolnega resetiranja. Na trenutek sem imel občutek, kot da sem razpadel na kosce, spomini ti bežijo pred očmi, preizkušnje skrajnega napora te pripravijo, da si prikličeš najgloblje zakopana čustva. In tak, povsem razgaljen, tečeš in srečaš žival, ki potrebuje tvojo pomoč. Nič več ni pomembno to, ali boš zmagal, temveč kako biti zares človek. Vse to pa ni načrtovano, jasno. Občutek je podoben, kot da bi hodil po ulici in bi se v nekem hipu nasproti tebe poškodoval človek, instinktivno bi se odzval in pomagal. Enako se je zgodilo meni, ko sem srečal Gobi.

V nekem trenutku življenja se pomiriš s svojimi sicer vedno prisotnimi spomini. A šele ob Gobi sem začutil, kako živi so. Ob njej sem se pogosteje spomnil na težko otroštvo, občutek zapuščenosti se je v meni vzbudil vsakič, ko sem jo videl tako zanemarjeno. V Gobi sem videl sebe, nezaželenega otroka. 

Odkar je postala medijsko prepoznavna, je dobila tudi svojo stran na wikipedii!

Še sam je nimam! (Smeh.) To je samo dokaz njene priljubljenosti. Vedno me spravi v dobro voljo, ko vidim, kakšna strašna zvezda je. Če hodim po ulici sam, nihče ne ve, kdo sem. Če pa imam s sabo Gobi, se vse spremeni tudi zame, ker jo prav vsi poznajo. (Smeh.) Ampak si zasluži čisto vso pozornost. To majceno bitje je prehodilo dolgo pot. Čudovito je spremljati odzive ljudi ob njeni zgodbi.

V knjigi Kje si, Gobi ne opisujete le, kako ste pretekli peščene nasipe, vasice z jurtami, črni pesek puščave Gobi, temveč nizate tudi zgodbe svojega bolečega otroštva. Nekaj časa ste trpeli zaradi epileptičnih napadov, ki pa ste jih, ko so se končali, pogrešali. Tudi zato, ker je bila mama do vas topla, kadar ste okrevali. Obsipavala vas je z ljubeznijo in pozornostjo. A nikoli za dolgo. Pišete tudi, da ste za Gobi skušali skrbeti podobno, kot je takrat za vas skrbela mama.

Res je, v nekem trenutku življenja se pomiriš s svojimi sicer vedno prisotnimi spomini. A šele ob Gobi sem začutil, kako živi so. Ob njej sem se pogosteje spomnil na svoje težko otroštvo, občutek zapuščenosti se je v meni vzbudil vsakič, ko sem jo videl tako zanemarjeno. V Gobi sem videl sebe, nezaželenega otroka. V nekem trenutku sem se odločil, da bom prav jaz tisti, ki ji bo omogočil lepše življenje, da bom prav jaz tak, ko sem želel, da bi bila mama do mene, ko sem jo kot otrok potreboval. Ljubezen. Predanost. Pozornost. Naklonjenost. Vse to je v marsikaterem pogledu izginilo iz mojega življenja, ko sem imel približno deset let. No, potem je minilo še celo desetletje, preden sem spoznal Lucjo in začutil, da se dobro vrača vanj. Gobi pa je prinesla priložnost, da z mladim in ranljivim bitjem ravnam tako, kot sem si želel, da bi drugi ravnali z menoj, ko se mi je življenje sesuvalo. Gobi me je potrebovala. Nisem sicer prepričan, da znam svoja čustva pravilno ubesediti; vem pa, da je moja rešitev Gobi v meni zacelila rane, za katere nisem niti vedel, da jih imam.

Glede na prebrane prigode vašega odraščanja in tale presunljivi stavek – Do štirinajstega leta sem se že povsem jasno zavedal, kam natanko v življenju spadam: ven – je v resnici zanimivo, da niste zašli.

Niste prvi, ki mi poveste kaj takega. Tudi od žene vsake toliko slišim, kako zelo presenečena je, da nisem padel v alkoholizem, droge, kriminal. Ko si skušam odgovoriti na to vprašanje, samega sebe slišim, kako sem kljub vsemu, kar se mi je zgodilo, hotel biti uspešen. Vedno sem si želel nekaj več, vedno sem, kljub resničnosti družinskega življenja, ki le komaj nosi to ime, verjel, da ne sodim vanj, da sodim v drug svet. Presenečenje nad tem, da nisem popolnoma zavozil, so z mano v resnici podelili številni. Zelo zgodaj sem se naučil, kako se moram potegniti naprej, da bi bil kar najbolj močan. Ko sem naredil šolo, sem si prizadeval čim prej najti službo. Trudil sem si imeti življenje, ki bi dokazovalo, da se motijo vsi, ki dvomijo o meni.

Morda sem se zato tako močno navezal na Gobi; z ženo nimava otrok in je kot članica naše družine. Ko je Gobi morala na operacijo, sem bil ves razrvan, a ne samo zaradi strahu zanjo. Spomnil sem se, da sem se podobno počutil, ko je umiral Garry. 

Psihična trdoživost, ki ste se je naučili kot otrok, vam je bila v pomoč na vse mogoče načine. A izguba Gobi je bila šok. Naučila vas je, da niste tako trdoživi, kot ste mislili. Dejstvo, da je vaš kuža izginil prav v deželi, ki pozna festival pasjega mesa, najbrž ni pomagalo.

Seveda ni. Čeprav sem si govoril, lej, Gobi nima ravno veliko mesa na kosteh, ni prva izbira tistih, ki kradejo pse za yulinski festival, sem imel ta strah ves čas v ozadju. Tam namreč vidiš veliko psov z ovratnico okoli vratu, kar pomeni, da so jih ukradli družini, posameznikom. A po drugi strani sem na Kitajskem srečal res veliko ljudi, ki so me s svojo toplino presenetili. Mnogo jih je, ki so na živali zelo navezani. Mislim si, da država potrebuje še kakšnih deset let, pa bodo takšni festivali le še stvar preteklosti. Nove generacije obsojajo takšno ravnanje. In ko jih vidiš naokoli s svojimi psi, imaš občutek, da zanje poskrbijo bolje kot zase. Najti Gobi je bil zato izziv ne samo zaradi kulture in jezika, ampak zaradi vseh okoliščin, ki so še sledile in ki so me vsak dan postavljale pred preizkušnje. Ko sva prestala vse to – Gobi smo našli in po karanteni odpeljali domov – sem se začel opazovati in ugotovil, da sem se spremenil. Spremenil se je moj odnos do teka. Začel sem se spraševati, ali res moramo nenehno tekmovati, in si odgovoril, da ne. Moje ravnovesje je postajalo vse bolj naravno, kot da je prav Gobi prinesla v moje življenje pravo mero. Danes ne tekmujem več ne z drugimi ne sam s sabo. Zadovoljen sem s tem, kar sem dosegel, ter srečen, ker me veliko ljudi pozna kot kakovostnega tekača, ki se mu ni treba več dokazovati.

Kateri je bil tisti občutek, ko vam je postalo jasno, da poti nazaj ni, da bo šla z vami domov na Škotsko, pa naj stane, kar hoče?

Z mano je začela teči drugi dan tekme. Na začetku mi je šla kar malo na živce, ker se je na startni črti spravila nad moje superge in začela žvečiti vezalke. Drugi dan je z mano tekla ves dan, zvečer pa šla v šotor, kjer sem ji postregel s hrano in pijačo. Ko je smrčala ob meni, si nisem mislil nič drugega kot to, da je bil res super in uspešen dan, ki se je tako fino še končal. Ko se je zdanilo, sem že mislil, da je to to in da je pač ne bom več videl. Nekaj časa je ni bilo ob meni, nato pa sem jo spet opazil. Tretji dan je bil prav poseben izziv, ker je bilo treba prečkati reko. Ker je tekačema pred mano uspelo skrajšati ovinek na poti, sem ju videl pred sabo, za sabo pa zaslišal cviljenje in tuljenje. Ozrl sem se in tam je bila Gobi, tekala gor in dol ob bregu. Videl sem, da je vsa iz sebe. Pogledal sem naprej. Prvi in drugi sta počasi izginjala iz mojega vidnega polja. Spet sem se ozrl nazaj h Gobi in takrat mi je postalo jasno, da druge možnosti kot te, da gre z mano, niti ni. Prvi mesti sta mi uhajali pred očmi, jaz pa sem se obrnil in šel po Gobi. Prišel sem do nje, se sklonil, ne da bi vedel, kaj me čaka. Bo dovolila, da jo primem? Me bo ugriznila? Pogledala sva se iz oči v oči in nemudoma mi je bilo jasno, da si zaupava. Dvignil sem jo z levo roko in si jo posadil v naročje, kakor še danes najraje počiva. Čeprav ne zna govoriti, sva se v tistem trenutku vse dogovorila: ponudil ji bom boljše življenje in poskrbel zanjo.

Preden sem začel teči, sem se moral znebiti drugih zasvojenosti; moral sem shujšati, nehati kaditi, piti. Imel sem dobrih sto kilogramov. Telovadil nisem čisto nič, skrivaj sem kadil in na kavču se je naredila luknja tam, kjer sem posedal. Nisem jih še imel niti trideset; do onemoglosti sem se nažiral in gledal šport na televiziji. 

Ko ste bili stari devet let, vam je nenadoma umrl oče. No, mislili ste, da je, dokler vam ni mama nekega dne brez svarila povedala: Garry ni bil tvoj oče. Njegova smrt je bila tako globoka rana za vse vas. Mama še danes zajoče, kadar govorita o Garryjevi smrti, zapišete v knjigi. Pravite, da je trajalo borih dvajset minut vožnje v rešilnem avtomobilu in že se je vse v vašem življenju spremenilo. A čeprav je bilo morda treba le nekaj minut, da je v vaša življenja stopil kaos, je bilo treba le nekaj besed, da je bilo vaše žalujoče srce do konca strto.

Vsakič znova sem žalosten, ko pomislim na ta dan ali ko srečam ljudi, ki mi omenijo ta del knjige ali pa so morda Garryja celo osebno poznali. Seveda ne moremo življenja popraviti za nazaj, a se vseeno sprašujem, kdo bi bil in kje, če Garry nekega dne ne bi nenadoma umrl. A sem danes kljub vsemu srečen. Srečen sem, ker imam ženo in ker naju obkrožajo čudovite živali. Soproga Lucja je del mojega življenja že dobrih 20 let. Zelo velik šok zame je bila tudi babičina smrt kot zadnji pristni stik z družino. Morda sem se zato tako močno navezal na Gobi; z ženo nimava otrok in je kot članica naše družine. Ko je Gobi morala na operacijo, sem bil ves razrvan, a ne samo zaradi strahu zanjo. Spomnil sem se, da sem se podobno počutil, ko je umiral Garry. Vse od njegove smrti mi je šel namreč zvok aparatov, ki spremljajo delovanje srca, grozno na jetra. Spomnil sem se, kako sem stal v sobi tisto noč in poslušal, kako bolničarji skušajo rešiti njegovo življenje.

V knjigi, zanimivo, zapišete stavek, da ste zasvojenec: »Občutek, ki me preveva, ko tekmujem, ko sem čisto spredaj, je mogočna droga ... Kar me res podžge, je zavest, da je za menoj množica tisoč tekačev, ki tečejo malce počasneje od mene.«

Ampak preden sem začel teči, sem se moral znebiti drugih zasvojenosti; moral sem shujšati, nehati kaditi, piti. Imel sem dobrih sto kilogramov. Telovadil nisem čisto nič, skrivaj sem kadil in na kavču se je naredila luknja tam, kjer sem posedal. Nisem jih še imel niti trideset; do onemoglosti sem se nažiral in gledal šport na televiziji. No, stvari so se začele obračati na bolje, ko se je Lucja odločila, da tako ne gre več, zato se je začela ukvarjati s športom in bolj zdravo jesti. Meni se je njeno ravnanje zdelo smešno. Tek je hitro vzljubila, jaz pa sem ležal na kavču in gledal kriket. Ko me je vprašala, ali se ji pridružim pri teku, sem se norčeval. Jasno, da jo bom premagal, saj sem rojen športnik, sem si mislil. Samega sebe sem še vedno videl kot mulca, ki se vse dni podi naokoli. (Smeh.) To pa je tudi vse, kajti ko sem dejansko šel z njo in začel teči, sem po 30 metrih ugotovil, da mi jemlje sapo in me sili na bruhanje, Lucja pa je šla kar mimo. Tako sem bil besen, da sem se kar obrnil in šel domov. Lucji je šport postajal vedno bolj všeč, meni pa je v nekem trenutku postalo jasno, da jo bom, če se ne zmigam, izgubil. Začel sem teči, nehal piti, kaditi, jesti svinjarijo. Naslednji velik izziv je bila stava s prijateljem. Stavil sem, da ga bom premagal na polmaratonu v Manchestru. Povrnile so se mi tekmovalnost, želja po treningih, priložnost, da sam sebi dokažem, da zmorem. Tisti polmaraton je bil usoden za mojo prihodnjo pot, kajti ko sem prišel v cilj, sem si zaželel maratona, potem pa še vseh drugih norih tekem na svetu. (Smeh.) Včasih grem Lucji kar malo na živce, ker je iz mene naredila tekača, ki je boljši od nje. Hvaležen sem ji, ker me je tek pripeljal tako daleč.

Vaša psička Gobi živi zdaj povsem drugače, kot je bila vajena na Kitajskem. Ne samo da ima svojo stran na wikipedii, gospodična se lahko pohvali tudi s precejšno bero slavnih, ki jih je spoznala.

Res je. (Smeh.) Spoznala je člane kraljeve družine, rock zvezdnike, igralce. Ima tri potne liste, lahko se pohvali, da je prepotovala Evropo in že bila v ZDA. Včasih se sprašujem, ali njene bratce in sestrice tamkaj v Gobiju kaj razganja od ljubosumja. (Smeh.) Srečen sem, ko vidim, kakšna zvezda je postala. Ponosen sem na najino zgodbo in pot, ki sva jo prehodila, no, tudi pretekla.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE