Denis Avdić: Vem, da se je treba pogovarjati tudi o hudih stvareh

»Kaj gledam in poslušam? Nič. Delam. Tudi otroke vidim le v četrtek in soboto. Tako pač je, ko snemamo Znan obraz ima svoj glas, me ni. Zjutraj sem na radiu, nato so sestanki in potem sem na televiziji do večera. Mi je težko? Seveda, zlasti ko mi Ana reče, da Tim joka, ker me ni videl že nekaj dni,« pove eden naših najbolj priljubljenih radijskih in televizijskih voditeljev, ki ga za pogovor ujamem na radiu, takoj ko konča jutranji šov. A pravi, da se je tudi on naučil reči ne, zato zdaj ne dela več komičnih predstav. Se pa prav tam vidi čez deset let.

Vas kdaj, ko vam sredi noči zvoni budilka, prešine, da bi šefu rekli: ne zmorem več tako, dajte mi radijski šov v drugem terminu?

Nikoli. To je najboljši radijski termin, v vseh drugih delaš zato, da bi enkrat delal zjutraj. Me pa kdaj prešine, da bi nehal. (smeh) Zavedam se, da to ni večno, ko se bo končalo, se pač bo. Verjetno o tem ne bom odločal jaz, ampak nekdo drug. Morda se bo tako odločilo vodstvo, morda bodo rezultati pokazali, da je nekje nekdo, ki ima več energije, bolj sveže ideje in pelje program v drugo smer.

Pred dvema letoma sem se naučil reči ne, a le zaradi zdravja, sesul sem se. Zdaj nimam več težav s tem. Ne nastopam več v gledališču in kot stand up komik, tega se držim. 

Pred kratkim sem intervjuvala vašega sodelavca Miho Deželaka in odkrito je povedal, da je boljši stranski lik kot glavni igralec in da ste vi najboljši možni dirigent vaše ekipe. Ste od nekdaj čutili, da ste vodja?

Ne. Vse, kar se je zgodilo na radiu, je bilo naključno in nenačrtovano. Prišel sem na avdicijo, kjer nas je bilo 180, vzeli so tri. Nikogar nisem prosil ali se ponujal, le želel sem to delati. Kamor koli so me postavili, sem sprejel in se imel dobro. Zjutraj sem bil najprej sam, potem pa so mi rekli, ali bi delal z Miho Deželakom in Jano Morelj, a nihče od nas ni bil zvezda, tu na radiu smo se medijsko rodili. Ko je začel predvajati Radio 1, je bil tu zvezda Boštjan Romih. Ko je rekel, da ima preveč dela, je prišel Marko Potrč. Nato so v to porinili mene, ki sem do tedaj delal vse. Ko je šla Jana na porodniški dopust, so razmišljali, ali bi povabili kako znano Slovenko, a jaz sem predlagal Anjo Ramšak. Rekli so, da je nihče ne pozna, jaz pa sem rekel, da jo bodo še spoznali. To ni moj program, to je naš program.

Vsako jutro vas poslušajo množice, vsako nedeljo vas gledajo množice in gotovo drži rek, da z močjo pride odgovornost. Jo vi čutite?

Ne, sem neobremenjen, moja glavna naloga je, da zabavam poslušalce in gledalce. Jaz ne delam, jaz to živim. Me pa presune, ko imamo dobrodelne akcije in vidim, kako velik je odziv ljudi. Ko decembra zbiramo denar za družine v stiski, je težko poslušati zgodbe. Vem, da ne rešujemo življenj, ni tako, kot je bilo zdaj s Krisom, ko so potrebovali dva milijona evrov za to. Pri naših zgodbah skušamo nekomu dati človeka dostojno življenje. A ko po dobrodelnem maratonu vidim številko 300.000 evrov, me stisne, saj čutim, kot da je ob meni vojska.

Ko zbirate sredstva, je verjetno vedno dilema, koliko razkriti o ljudeh, ki jim želite pomagati, še zlasti je kočljivo, ko so vpleteni otroci. Njihovi glasovi v etru se brez dvoma dotaknejo ljudi, toda kaj če bo kdaj kasneje komu od njih žal, da je bil tako izpostavljen? Ali torej pri zbiranju sredstev cilj upravičuje sredstva?

Zagovarjam stališče, da je treba razkriti vse. Verjetno je tako zaradi moje prejšnje službe na policiji. Velikokrat v medijih preberem zgodbo o kakem primeru, v katerega je bila vpletena policija, in vem, da v resnici ni bilo tako. Vem, da se je treba pogovarjati tudi o hudih stvareh. Takrat ljudje verjamejo. Če ne slišiš celotne zgodbe, že lahko začneš dvomiti. Jaz hočem slišati vse, tudi če je težko. Verjemite, ni lahko, ko nekdo joka v eter, ne veš, kaj bi rekel, ker veš, da tvoje besede stanja ne bodo spremenile.

Torej zgodbe prizadenejo tudi vas?

Zapomnim si vse, ostanejo z menoj. Tudi iz obdobja dela na policiji se spomnim zgodb, ki bodo z menoj, še ko bom star 80 let. Spomnim se smrti dveletne punčke in samomora 19-letnega dekleta, ta primera sem obravnaval. Zato je po mojem mnenju prav, da vedno razkrijemo vse. Bo kdo kdaj obžaloval? Mislim, da ni potrebe, to ni sramota. Če ničesar ne ukradeš in nisi nikomur storil žalega, nimaš česa obžalovati, to je pač težko obdobje v življenju, ki ga je treba prebroditi.

Zapomnim si vse zgodbe, ostanejo z menoj. Tudi iz obdobja dela na policiji se jih spomnim; z menoj bodo, še ko bom star 80 let. Spomnim se smrti dveletne punčke in samomora 19-letnega dekleta, ta primera sem obravnaval. Zato je po mojem mnenju prav, da vedno razkrijemo vse. Bo kdo kdaj to obžaloval? 

Bi rekli, da Slovenci živimo ali životarimo?

Obstajajo ljudje, ki životarijo, žal jih ni malo. So pa tudi ljudje, ki živijo. Vsak je kdaj životaril, a potem te življenje popelje do lepših časov. A ne govorim o materialnih dobrinah, govorim o sreči. Lahko si srečen v tem, kar počneš, lahko na primer izdeluješ ptičje hišice in si tako zapolniš dan. Nekoga osrečujejo hribi in za to ni treba milijonov. Slovenija je tako majhna, da ti ponuja vse, ne potrebuješ letalske vozovnice, da vidiš morje. Reč, ki je postala zelo nedostopna, pa je smučanje, sicer zaščitni znak Slovenije. Štiričlanska družina zapravi preveč za dan smučanja na domačem smučišču. A poglejte še, kako nas osrečujejo uspehi naših športnikov, njihove zmage in sprejemi, ko se vrnejo.

Ko sem med pripravo na intervju razmišljala o razlogih za vaš uspeh, sem strnila, da so trije. Prvi je, da si upate tisto, česar si drugi ne, drugi je, da ste pred mikrofonom in kamero zelo suvereni, tretji pa, da ste odprti do ljudi. Ne dvomim, da do vas marsikdo pride in vam zaupa svoje težave?

Res je tako. (smeh) Vsak dan dobim kopico elektronskih sporočil in sporočil na družbenih omrežjih. Sprašujejo me, kaj naj ušpičijo za svojega prijatelja ali partnerja, pišejo, da potrebujejo stanovanje, saj jih stanodajalec meče ven, ker imajo psa. Nekateri potrebujejo denar za zdravljenje, drugi otrokom ne morejo kupiti niti šolskih potrebščin, tretji so izdali pesem in bi radi, da jo zavrtim, četrta bi rada spoznala Marca Márqueza, petega pa je pustilo dekle in prosi, ali jo lahko jaz pokličem in jo prepričam, da si premisli. (smeh) Pri nekaterih lahko pomagam, pri drugih pa ne.

Sami odgovarjate na sporočila?

Ne, ker je prošenj preveč, posredujem pa vse našemu radijskemu uredništvu.

Omenila sem tudi, da si upate več kot drugi. Ste zato kaj obžalovali?

Seveda. Ko sem začel na radiu, sem govoril kup reči, ki jih danes ne bi. A takrat sem bil tak in temu ne morem ubežati.

Kdaj obžalujete tudi kaj, kar ste v eter rekli pred desetimi minutami?

Ja, a kaj naj storim, rečem si: jutri je nov dan, potrudi se, da ne ponoviš te napake. Nisem pa človek, ki bi si nekoga zapomnil le po določeni napaki. Ljudje smo radi takšni. Naši nogometaši so zdaj najslabši na svetu, ker so izgubili proti Avstriji, pred enim mesecem pa so bili najboljši. Treba je gledati celoto.

Kot številnim slavnim se je tudi vam zgodilo, da ste zaradi preveč obveznosti v nekem trenutku pregoreli. Zdaj znate reči ne?

Pred dvema letoma sem se naučil reči ne, a le zaradi zdravja, sesul sem se. Zdaj mi to ni več težko. Ne nastopam več v gledališču in kot stand up komik, tega se držim.

Kako pa gledate na sodobni čas, ko je to, da delaš preveč, lahko tudi vrednota? Ljudje radi objavljajo svoje fotografije in se tako hvalijo, da se nikoli ne ustavijo.

Vsak zase najbolje ve, ne bi rad pametoval. Moja pot je bila takšna, da sem delal od jutra do večera. Vedel sem, da bom moral delati trikrat več kot drugi, če hočem biti uspešen radijski voditelj. Ko sem začel na radiu, sem vstal ob 3.20 v Postojni, se pripeljal na radio, oddelal jutranji program in se potem za naslednje jutro pripravljal do devetih zvečer. V eni od sobic na radiu sem imel napihljivo vzmetnico, da sem popoldne kako urico odspal. Tako sem delal eno leto, živel sem samo za to. Vse sem dal od sebe, da si kasneje ne bi mogel ničesar očitati, če mi ne bi uspelo. Ne mislim sicer, da je število ur, ki jih preživiš na delovnem mestu, kazalnik uspešnosti, pomembnejša je učinkovitost. Se pa trdo delo in odrekanje, vsaj na začetku kariere, obrestujeta.

Mali je še premajhen, starejši pa je samozavesten. Jaz težko rečem, kakšen je, drugi pa se radi pošalijo, da je tak kot foter. Želim si, da gresta v svojo smer, prav ničesar jima ni treba podedovati. 

Že nekaj let vodite licenčni šov Znan obraz ima svoj glas. Bi želeli delati avtorsko oddajo?

Ne. Slovenci se radi primerjamo z Američani in Angleži, a poglejmo le v sosednjo Italijo. Trg je večji, denarja je več. Najbolj gledano oddajo v Ameriki gledata dva odstotka ljudi, nas gleda skoraj 50 odstotkov ljudi. Voditelj tiste oddaje v Ameriki gre lahko po treh letih v pokoj, ker je preskrbljen za vedno, pri nas pa lahko 30 let vodiš oddajo, ki jo gleda pol Slovenije. Zakaj ne bi delal avtorske oddaje? Ker bi me vsak teden čakal nepopisan list papirja. Nanj bi lahko napisal le dober večer, vse drugo bi si moral izmisliti. Pri licenčnih oddajah pa so listi papirja že popisani, jaz skrbim le za vodenje.

Kje se vidite čez deset let?

Mislim, da bom kar končal.

Zakaj?

Dovolj bo. Morda bom občasno nastopil v gledališču, naredil kako monokomedijo.

Pa se vam zdi, da so teme monokomedij v komercialnih gledališčih dovolj različne? Meni se zdi, da vsi govorijo samo o seksu in odnosih med spoloma.

Če bi se ljudje smejali temu, da v gledališču žongliram, bi žongliral. Predstava se preprosto izpoje, ko ni več gledalcev. Nerad sem vzvišen in rečem, da je določen humor …

Gostilniški?

Ja. In da ni na dovolj visoki ravni. Morda vam to ni dobro, a tam je 50.000 ljudi, ki jim je. Z njimi ni nič narobe, prav je, da gredo nekam in se tam sprostijo. Partnerski odnosi in seks bodo teme tudi čez sto let.

Imate dva sinova, bi imeli še kakšnega otroka?

Bi, a to ni odvisno le od mene. (smeh) Nik je star deset mesecev, Tim hodi v prvi razred. Rad spremljam njun razvoj in gledam, kakšna osebnost postaja starejši. Malo je trmast, tudi jeza izbruhne, preseneti me s kakim vprašanjem. Vidite, to bi počel čez deset let, spremljal mulca in ju skušal spodbujati pri njunih ciljih.

Je kateri podedoval vašo samozavest in kanček nastopaštva?

Mali je še premajhen, starejši pa je samozavesten. Jaz težko rečem, kakšen je, drugi pa se radi pošalijo, da je tak kot foter. Želim si, da gresta v svojo smer, prav ničesar jima ni treba podedovati.

Vaši starši so ločeni, kar nekaj let ste živeli s teto, torej iz otroštva niste prinesli tradicionalnih družinskih vzorcev. Nekateri ljudje, ki niso imeli najlažjega otroštva, se odločijo, da sami ne bodo imeli otrok, drugi si rečejo, da jih bodo imeli, a bodo vse naredili drugače kot njihovi starši …

Pa saj še zdaj ne vem, ali bom zmogel. (smeh) Spustiš se v to, življenje pa prinese, kar prinese. Ves čas se sprašuješ, ali bi moral ravnati drugače, ali si bil morda prestrog. Pač daješ vse od sebe.

Ste strog oče?

Ja. Upam, da ne preveč. Rad se imam lepo z otrokom, a nimam težav s tem, da vztrajam pri tem, kar mora storiti.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE