Na svetu je malo nadarjenih ljudi, novinarjev toliko manj, posebej v Sloveniji. A so. Obstajajo. Takšni, ki so sami sebi trend, original. Takšni, ki ne glede na kar koli, pišejo svojo zgodbo. In ki imajo dovolj samozavesti in poguma, da si upajo pokazati drugim, kaj nosijo v svojih globinah. Med njimi izstopa tudi Dejan Pušenjak. Mariborčan. Po gimnaziji in diplomi iz filozofije in primerjalne književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti se je zaposlil kot ljubljanski dopisnik Večera, v 90. pa mahoma prestopil v prvo ekipo komentatorjev pri osrednjem slovenskem časniku Delo. 

Pisal je o notranji politiki in bil »fant, ki je poznal vse šefe«. Opazoval in ocenjeval je politike na najvišji državni ravni, strogo s profesionalne plati. V svojem prostem času se ni družil z njimi in ni ga zanimalo, kakšni so, denimo, kadar so bili pijani. Bili so, kot je povedal za nek intervju - »tak pač« - njegova služba. Ki jo je vedno opravljal z veseljem in pisal objektivno, po svoji najboljši vesti in to vrhunsko, skoraj tri desetletja. Obenem smo Pušenjaka radi brali tudi v njegovih bolj osebnih kolumnah za Nedelo in ga v Ljubljani in v Delu pogrešali, ko se je vrnil v rodni Maribor, kjer je bil med drugim vrsto let urednik Večerove sobotne priloge.  

Strogo s profesionalne plati je opazoval in ocenjeval politike na najvišji državni ravni (na sliki z Milanom Kučanom). Foto: Igor Modic

Če je res treba, in enkrat je treba, je Pušenjak pokazal, kako je treba tudi s svojo prvo knjigo. Tisti, ki Dejana osebno poznajo, vedo, da ko je bil kdaj nad čim navdušen, je simpatično vzkliknil s svojim mariborskim naglasom: »Genialno!« Zdaj lahko vsi in to na ves glas izrečemo zanj in za njegov Retrovizor. Genialno! In še več. Naš poklon perfekciji. Dejan Pušenjak je v resnici perfekcija! 

O knjigi 

Od časa do časa pogledamo nazaj, na prehojeno pot. Ko je to naredil Dejan Pušenjak, vse življenje novinar in urednik (Katedra, Večer, Delo), je nastal kolektivni roman o nas, nelinearna zgodba o času, odprti sef s spomini. Skozi pripoved o enem tednu v septembru 2016 nabiramo fragmente in se pomikamo v času nazaj in naprej, po Mariboru, Ljubljani in New Yorku, od časopisov k štedilniku in vrtcu, od frajgajstov, hipijev in genijev do slabih šefov, pospremljeni v glavnem z rokenrolom pa tudi s starejšimi popevkami. Avtor se vseskozi »hvali« z zlatim novinarskim pravilom »bil sem tam«. 

Pripoveduje o ljudeh in rečeh, ki jih je gledal od blizu, vendar z neprestanim zavedanjem, da je čisto vsak naš stavek sestavljen iz misli, torej izmišljen. Retrovizar je prepričljiv roman o slovenski medijski krajini, o lastniških prevzemih največjih slovenskih dnevnikov, o pritiskih in vplivih na uredniško in novinarsko delo ter o drugem zakulisnemu dogajanju. Obenem in vzporedno pa osebna zgodba družinskega očeta treh hčera in ljubitelja umetnosti, ki je prehodil pot od urednika Večerove sobotne priloge do gospodinjca. Nekakšna konzerva s koščki časa.